Primorski dnevnik, 21. februar 1959

Smrt alpinista Eggerja spominja na znano matterhornsko tragedijo – Kot pred 94 leti na Matterhornu, se je tudi tokrat pretrgala vrv, na kateri sta bila navezana Maestri in Egger
V alpinističnem svetu pa javnim mnenjem sploh je globoko odjeknila nesreča na patagonski gori Cerro Torre, pri kateri je izgubil življenje slavni avstrijski alpinist Toni Egger, ki je skupno z italijanskim plezalcem Maestrijem premagal to doslej nedostopno goro ter se smrtno ponesrečil pri povratku. Odmev te alpinistične nesreče je toliko večji, ker spominja na podobno nesrečo, ki se je pripetila 14. julija 1865 na Matterhornu (Cervinu), v obeh primerih se je namreč pretrgala vrv.
Slavni angleški alpinist Whymper je dolgo časa skušal priti na vrh Matterhorna z italijanske strani, kar pa se mu ni posrečilo, Končno se je odločil, da bo zavzel vrh s švicarske strani iz Zermatta. S skupino domačinov so res prišli na vrh, toda pri povrat ku se jim je vrv pretrgala in štirje planinci so se ubili. Nastala je huda polemika, ker so dolžili Whymperja, da je vrv nalašč prerezal z nožem, da bi se rešil, Kasneje so dokazali, da se je vrv res pretrgala, ker je bil konec, ki so ga našli, razcefran. Stvar je znana tudi široki javnosti, ki se ne ukvarja z branjem alpinistične literature, ker so o tem predvajali tudi Trenkerjev film.
Tudi tokrat so začeli širiti glasove, da je morda Cesare Maestri prerezal vrv v kritičnem trenutku, in stvar je še toliko bolj neprijetna, ker sta bila z Eggerjem sama, medtem ko je za časa znane nesreče na Matterhornu ostalo živih več alpinistov. Cesare Maestri, ki je znan po tem, da, pleza skoraj vedno sam, je povabil Eggerja, naj skupaj z njim premaga najbolj grozno goro na svetu in ga je nesreča zato še bolj potrla. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je izjavil, da je bila vrv napeta in da je nenadoma začutil, kako je popustila, ko sta se z Eggerjem vračala in ko se je udrl plaz ledu,
V podobnih primerih so polemike neizogibne. Vrv se pretrga in ni nič čudnega, če se nekdo reši. V tem primeru bo še teže razčistiti stvar, kaj ti vsak alpinist ve, da se pri padanju velikih kosov ledu ali kamenja zgodi, da ostane konec vrvi kot odrezan z nožem. Pri teh polemikah tudi ne upoštevajo dejstva, da tovariš v navezi niti nima časa, da bi potegnil iz žepa nož in prerezal vrv, ko odnaša drugega tovariša plaz.
Pri tem je zanimivo, da je italijanski izseljenec v Argentini Folco Doro Altan že izjavil, da bo šel iskat Eggerjevo truplo, ki je ostalo zakopano med ledom na Cerro Torre, iz česar se lahko sklepa, da pojde pogledat, kako je z vrvjo. Altan je lani organiziral Bonattijevo in Maurijevo ekspedicijo na to goro, ki pa ni uspela, Lani pa je skušala premagati to goro tudi ekspedicija pod vodstvom Bruna De Tassisa, v kateri je bil tudi Maestri, tako da je prišlo do nekake konkurence med obema italijanskima ekspedicijama. Takrat je nastala zaradi tega tudi polemika, kateri se je pridružil italijanski list v Buenos Airesu Corriere degli italiani. Altan, ki je podpiral Bonattijevo skupino, ni nikoli oprostil Maestriju, da se je pridružil drugi skupini.
Maestri in Egger se nista niti poznala, preden sta se domenila za naskok na Cerro Torre. Maestri je vedel, da je Toni Egger morda največji alpinist, Egger pa, da je Maestri skupaj z Bonattijem prvak italijanskega alpinizma. Toda takoj sta razumela, da se bosta lahko sporazumela.
Toni Egger je bil majhne postave in je imel zelo dolge roke. Bil je gibčen in je imel tri izredne lastnosti; bil je zelo vztrajen in sposoben nadčloveških naporov, imel je poseben čut za gore in se ni ničesar ustrašil. Dejal je, da ni pogumen, da pa preprosto ne ve, kaj je strah. Živel je v Debantu na italijansko-avstrijski meji z materjo in sestro. Že kot otrok se je navdušil za gore, ki so postale zanj edini smoter življenja. Poročil se bom, ko bom star 60 let in ko ne bom več plezal, je često rekel. Pozimi je hodil v Švico drvarit na akord, da bi čimveč zaslužil, kar mu je potem služilo poleti za plezanje v gorah. Pred letom dni pa je našel boljšo zaposlitev; imenovali so ga za ravnatelja slavne plezalne šole v Innsbrucku. Tako je šel skoraj vsako nedeljo plezat.
Njegovi alpinistični podvigi so bili naravnost izredni. Ponavljal je najtežje smeri v Dolomitih v mnogo krajšem času kot njegovi predhodniki. V Zahodni Zini je neka rumena plošča, ki je tako gladka, da normalni plezalec šeste stopnje porabi za prečenje dve uri, Toniju Eggerju pa je to uspelo v četrt ure. V 11 urah je brez vmesnega počitka preplezal drugo za drugo Cassinovo in Comicijevo-Dimaievo smer v obeh Zinah. Za vsako izmed teh dveh smeri so prvi plezalci porabili po tri dni. Zadnji velik Eggerjev uspeh je bil pristop na Jiri-Sanco v Andah, visoko 6126 m, ki jo imenujejo ameriški Matterhorn. Egger je izjavil, da sta plezanje in sestop s te gore enaka plezanju in sestopu na Eigerju.
Tudi Tridentinec Maestri je izreden plezalec. Napravil je zelo težke vzpone skoraj vedno sam in potolkel razne rekorde. Zato ga primerjajo Preussu, Buhlu, Comiciju in Bonattiju. Maestri pa je bil samotar tudi v dolini. Voditelji italijanskega alpinizma pravijo, da je trmast in nasilen; zato ga niso nikoli povabili na nobeno ekspedicijo v inozemstvo. Njegovi znanci pa pravijo, da je iskren in velikodušen. Ker so ga vedno ignorirali, je že dolgo mislil na to, da bi zavzel doslej nedostopni Cerro Torre.
Egger je sprejel Maestrijevo vabilo z navdušenjem in oba sta se morala zadolžiti. 21. decembra sta bila v Buenos Airesu, od koder sta odpotovala s kamionom s petimi tovariši, med katerimi so bili štirje mladi prostovoljni nosači. Po 16 dneh so si postavili šotore pod Cerrom sredi Patagonije. Hudo neurje pa je takrat preprečilo vzpon in ostati so morali dva tedna pod šotori. Maestri in Egger sta postajala že nestrpna. Začeli so nameščati stalne vrvi, 29 januarja sta Egger in Maestri začela plezati; Egger je bil prvi v navezi, Maestri pa je nosil poln nahrbtnik; kasneje, ko so težkoče naraščale, sta se izmenjavala. Prvo noč sta bivakirala na zelo malem pomolu, navezana na kline. Naslednji dan sta preplezala nadaljnjih 300 metrov in sta zopet prebila noč navezana na kline. 31. januarja je začel pihati močan topel veterin led se je začel tajati. Z vseh strani so se valili v globino plazovi in ledene opasti so se ves čas krhale. Kljub temu pa jima je uspelo doseči vrh. Dva dni kasneje sta se še vedno tiščala v steni ter se spuščala navzdol z dvojno vrvjo. Živež sta, že porabila 30. januarja in sta si pomagala samo s tabletami. Še vedno je pihal topel veter. Nesreča se je pripetila 2. februarja popoldne, ko sta bila že skoraj ob vznožju hriba in sta najtežje dele že premagala. Sklenila sta, da se ustavita in da počakata, da mine noč. Bila sta na ozki polici, toda Egger ni hotel prebiti tam noči in je rekel, da gre pogledat niže, čeprav mu je Maestri nasprotoval. Egger se je nato spustil z vrvjo navzdol in Maestri ga je zavaroval, Ves čas so se usipali mali plazovi. Nenadoma je Maestri zaslišal pok, pogledal navzgor odkjer se je usul velik plaz. Zakričal je Eggerju, naj pazi in ta je pogledal navzgor in se skušal plazu umakniti, kar pa mu ni uspelo. Plaz ledu ga je zadel v čelo. Maestri je trdno držal vrv in čutil, kako se je ostro napela, nakar je popustila, ker se je pretrgala.
Naslednje jutro je Maestri sestopil sam. Prišel je do stalnih vrvi in se ves onemogel spustil po njih. V zadnjih metrih sestopa pa je onemogel in padel na novo zapadli sneg, kjer je ostal nekaj ur v nezavesti in kjer so ga našli tovariši. Šele mnogo pozneje jim je povedal, kaj se mu je pripetilo.