Kako je Celeja vzgajala svoje alpiniste — in zakaj je (bil) Franček Knez najmočnejši glas
Če bi danes vprašali starejšo generacijo celjskih alpinistov, kje so spoznavali prve oprimke in stope, bi se odgovori ponavljali z neverjetno natančnostjo: Stari grad, Grmada, Tremerje. To so bili celjski plezalni vrtci — skromni, a odločilni prostori, kjer so se pred pol stoletja in več kalile generacije, ki so pozneje pustile globoke sledi v slovenskih stenah.
Brata Golob, Silvester Jošt, Iztok Ivakič in mnogi drugi se spominjajo, da je bilo popoldne brez treninga prej izjema kot pravilo. Ko so se končale delovne sobote, je število vzponov eksplodiralo. Celje je živelo v ritmu: popoldne trening, konec tedna stena.
Stari grad: skale pod obzidjem kot celjske
Pod obzidjem Starega gradu so bile nabite smeri, klin do klina, mnogi še iz časov Cica Debeljaka. Skale so bile nizke, krušljive, a za mlade Celjane popolne: blizu, dostopne, vedno pri roki.
Če so Ljubljančani imeli Šance, so imeli Celjani tudi svoj grad in za povrh še stene pod njim.
Grmada: krušljiva učilnica in balvan Kuhinja
Pod samo Grmado (718 m) so plezali v stenah in na balvanu, ki so ga poimenovali Kuh(i)n(j)a. Tam so se učili natančnosti, ravnotežja in psihične trdnosti. Pred približno četrt stoletja je plezanje tam zamrlo zaradi režima Nature 2000 (sokol selec), a spomini ostajajo živi: to je bil prostor, kjer so se rojevali prvi resni projekti.
Tremerje: popoldanska postaja med službo in domom
Tremerje je bilo za mnoge Celjane najljubše. Dostopno, raznoliko, z dovolj prostora za improvizacijo.
Franček je tam mimo tekel v in iz službe. Dobesedno. V tedanjih oblačilih je pritekel pod steno, se preobul in začel plezati. Včasih uro, včasih dve in več. Vedno pa z isto predanostjo. Zagotovo bi tudi danes tako, kot je včasih marsikomu, ki mu — zaradi tega ali onega — ni bil ljub, povzdignil glas in pripomnil kako pikro na račun prevrtanosti kot posledice vaj.
Vodni stolp: celjski »rimc«
Če je rimski zid v Ljubljani postal kultni trening center, je imel Celje svoj ekvivalent: Vodni stolp.
Na polici line je imel Franček spravljene ruske galoše, pozneje pa prve plezalke. Stolp je bil surov, kamen neudoben, a idealen za moč prstov in gibanje po minimalnih oprimkih.
Tako kot Ljubljančani niso razmišljali o tem, da plezajo po spomeniku, tudi Celjani niso razmišljali o tem, da plezajo po infrastrukturi. Plezali so, ker je bilo tam — ker je bilo pri roki.
Celeja in Emona sta si bili v tem presenetljivo podobni: antični zidovi, srednjeveška obzidja in industrijski ostanki so postali poligoni za generacije, ki so iskale gibanje, svobodo in stik s skalo.
Franček Knez: motor celjskega treninga
Če je kdo poosebljal celjski plezalni utrip, je bil to Franček Knez iz Rimskih Toplic. Neutruden, tih, predan. Trening ni bil zanj obveznost, temveč način življenja.
Njegova filozofija je bila preprosta: več ko treniraš doma, več lahko narediš v stenah.
In res — iz teh skromnih plezalnih vrtcev je odhajal v severne stene, kjer je desetletja nizal prvenstvene smeri, ponovitve in solo vzpone, ki so postali del slovenske alpinistične mitologije.
Knez ni bil le najboljši produkt celjskih vrtcev — bil je njihov gonilni motor. Okoli njega se je oblikoval krog mladih, ki so ga posnemali: vsak dan nekaj, vsak dan malo več, vsak dan bližje velikim stenam.
Tako kot rimski zid v Ljubljani ni bil nikoli zgrajen za plezanje, tudi celjski Stari grad, Grmada, Tremerje in Vodovodni stolp niso bili namenjeni treningu – dokler niso prišli alpinisti. A plezalci so vedno znali izrabiti tisto, kar je bilo pri roki. In iz tega so naredili zgodovino.
