Generacije alpinistov, etika in orodja, ki spreminjajo gore
V zgodovini alpinizma se generacije redko razumejo med seboj. Vsaka prinese svoj slog, svoje ideale, svoje orodje — in vsaka je prepričana, da je prav njen način tisti »pravi«.
Ko danes gledamo mlade alpiniste, ki v stene nosijo akumulatorske vrtalnike, baterije, svedrovce in kovčke opreme, v nedogled vpete sisteme, se zdi, kot da smo priča nečemu povsem novemu. A v resnici je to le najnovejše poglavje dolge zgodbe.
Od kladiva do vrtalnika — ista pesem, druga melodija
Ko je Tita Piaz (1879 – 1948) — »Hudič Dolomitov« — nekaj pred svojo smrtjo pisal o »križarjih gore« (I crocifissori della Montagna, Alpi venete, julij 1947), je bil svet alpinizma že razklan.
Na eni strani je Piazu za vedno o(b)stal Paul Preuss, asket, ki je verjel, da je vsak klin preveč.
Na drugi strani Fichtel, »chiodatore per eccellenza«, ki je v stene zabijal železo z vero v napredek.
Piaz je stal nekje vmes: občudoval je Preussovo čistost, a se je hkrati zavedal, da se svet spreminja.
Njegov znameniti stavek, ki ga danes beremo skoraj preroško, je bil: »Beseda ‘nemogoče’ bo izginila iz besednjaka plezalcev.«
In res je.
Najprej so prišli klini.
Potem svedrovci.
Potem baterijski vrtalniki.
In danes?
Vrtalnik je postal tako samoumeven, kot je bil nekoč kladivo. Viseči vpeti sistemi traku in vponk realnost.
Bi Piaz sprejel vrtalnik? Ali bi ga vrgel v prepad?
Če si predstavljamo Piaza, kako stoji pod kakšno današnjo navrtano steno, z razobešenimi raznobarvnimi okraski, je slika skoraj filmska.
Njegov temperament — pol strasti, pol ironije — bi verjetno eksplodiral v dveh smereh hkrati.
Mirno? Nikakor.
Nemirno? Zelo verjetno.
Najprej bi se zgražal: nad »križanjem skale«, nad »žerjavi za vreče s klini«, nad »perverzijo športa«, kot je sam pisal. Vrtalnik bi mu bil dokaz, da je imel prav, ko je opozarjal, da bo tehnologija nekoč prehitela etiko.
A hkrati — in tu je Piaz zanimiv — bi se verjetno tudi smejal.
Ker je dobro vedel, da se mlade generacije ne da ustaviti.
Da si bodo gore vedno prisvajale po svoje.
Da je vsaka generacija prepričana, da je prav njena pot tista, ki vodi naprej.
In Piaz je imel še eno lastnost: bil je radoveden.
Ko je moral, je tudi sam »grešil« s klini.
In to priznal.
In se pri tem celo zabaval.
Zato si ga lahko predstavljamo, kako bi pod steno rekel nekaj v slogu: »Vrtalnik? Hudič ga vzemi… ampak daj, pokaži, kako to deluje.«
Generacije, ki si podajajo skalo
Preuss je verjel v popolno čistost.
Piaz v svobodo in ironijo.
Kammerlander v minimalizem.
Glowacz v estetiko.
Današnje generacije v tehniko, hitrost, logistiko, vrtalnik, sisteme.
Vsaka generacija je gore oblikovala po svoje.
Vsaka je mislila, da je zadnja.
In vsaka je bila le ena v verigi.
Kaj ostane?
Ne orodje.
Ne tehnika.
Ne klin, ne svedrovec, ne vrtalnik.
Ostane odnos: do stene, do tveganja, do samega sebe.
In Piaz bi to razumel.
Morda bi se jezil, morda bi se smejal, morda bi se prepiral — a v globini bi vedel, da je alpinizem živ prav zato, ker se spreminja.
