Pogled na slovensko medijsko in turistično logiko
Slovenija je v zadnjih letih postala (tudi) laboratorij za preizkušanje meja med trajnostjo in turistično ekonomijo. V tem prostoru se odvija tudi (nekontrolirana) razprava o plezalnem turizmu, ki ga nekateri vidijo kot neizkoriščen potencial, drugi pa kot že danes preobremenjen sistem, ki ga dodatna promocija lahko dokončno poruši. Prispevek v Delu (Zakaj Slovenija ne zna izkoristiti potenciala plezalnega turizma?), ki plezalni turizem predstavlja kot priložnost, ki jo Slovenija domnevno zanemarja, je simptom širšega problema: mediji vse pogosteje prevzemajo vlogo podaljšane roke turističnih organizacij, pri tem pa zanemarjajo kritično distanco, ki je poleg odhoda na teren, raziskovanja in preverjanja – temelj novinarstva.
Medijska logika: ko promocija nadomesti novinarstvo
Članek v Delu je napisan (govorjen) v tonu, ki ga v zadnjih letih pogosto srečujemo v slovenskih medijih: izhodišče ni vprašanje ali je več turizma sploh smiselno, temveč zakaj ga še ni več. To je logika, ki predpostavlja, da je rast sama po sebi dobra, da je turistični obisk vedno dobrodošel in da je naloga države, da ga še poveča.
Toda tak pristop je problematičen iz več razlogov:
Novinarstvo izgublja kritično funkcijo. Članek ne predstavi niti enega sogovornika, ki bi opozoril na negativne posledice množičnega plezanja, na preobremenjenost plezališč ali na konflikte z lokalnimi prebivalci.
Turistični diskurz je prevladujoč. V ospredju so »priložnosti«, »potencial« in »trendi«, ne pa nosilna zmogljivost prostora, naravovarstveni vidiki ali realni stroški.
Promocijski ton je očiten. Članek služi tudi kot oglas za novi turistični vodnik, kar dodatno zamegli mejo med uredniško vsebino in trženjem.
Včasih so novinarji res vprašali tudi nasprotno stran. Danes pa se zdi, da je nasprotna stran – narava, lokalne skupnosti, prostovoljci, ki vzdržujejo smeri – postala moteč element v zgodbi o »razvoju«.
Plezališča niso neskončen vir: narava ima svoje meje
Ena največjih slepih peg prispevka je popolna odsotnost razprave o nosilni zmogljivosti prostora. Plezališča niso infrastruktura, ki bi jo bilo mogoče preprosto razširiti, asfaltirati ali povečati. So občutljivi ekosistemi, kjer se vsak dodatni obiskovalec pozna: erozija tal pod stenami, uničevanje vegetacije, več odpadkov, več hrupa, več konfliktov z lokalnimi prebivalci, več intervencij gorskih reševalcev, obremenjevanja zdravstva, več parkirnega pritiska.
V številnih plezališčih – Osp, Mišja peč, Kotečnik, Bohinj, Vipavska dolina – je pritisk že danes na robu (in preko) vzdržnega. Plezalci to vidijo vsak vikend. Mediji pa to pogosto ignorirajo, ker se ne sklada z narativom o »neizkoriščenem potencialu«.
Kdo bo plačal račun? Prostovoljci ali turizem?
Eden najbolj perečih problemov, ki ga članek popolnoma spregleda, je dejstvo, da je vzdrževanje plezališč v Sloveniji skoraj v celoti prepuščeno prostovoljcem (prispevkom zainteresiranih posameznikov). Opremljevalci, lokalna društva in posamezniki skrbijo za: menjavo svedrovcev,
čiščenje smeri, urejanje dostopov, sanacijo erozije, reševanje konfliktov z lastniki zemljišč.
Turistične organizacije pa bi rade: promovirale plezališča, privabile več gostov, pobrale turistično takso, prodajale vodnike.
Toda vlagati v infrastrukturo? Urejati parkirišča? Financirati opremljanje smeri? To je – kot pravilno opaža eden od komentatorjev – »nekaj, kar bi radi prepustili drugim«. Da vse bolj obupne gostinske ponudbe (niti) ne naštevamo.
To je klasičen primer privatizacije koristi in socializacije stroškov.
Filip Hrovat: Vse bi radi izkoriščali, stihijsko. Ko pa se zgodi prekomerna obremenitev okolja in narave, potem pa pretirana in nerazumna regulacija, prepovedi, kaznovanja itd. Šolski primer je trenutno regulacija veslanja po Soči. Tri občine, tri odloki, tri cene, tri …
Plezalci kot »idealni turisti«: mit, ki prikriva realnost
Prispevek plezalce opisuje kot idealne goste: zaposlene, premožne, kulturne, željne pristnih izkušenj. To je delno res, a hkrati zavajajoče. Plezalci so: mobilni, pogosto prihajajo v velikih skupinah,
uporabljajo (tudi) parkirišča, ki niso urejena, obremenjujejo poti in dostopne ceste, ostajajo dlje časa na istem mestu, včasih kampirajo »na črno«.
To ni kritika plezalcev – to je realnost vsakega športa v naravi. Toda članek jo ignorira, ker bi pokvarila sliko o »pomembnih porabnikih«, ki naj bi reševali lokalni turizem.
Rajko Zajc: Po eni strani kar dobro, da ni tako izkoriščeno, kot si nekateri želite. Vseeno je to invazivno za naravo sploh ob konstanti večji masi plezalcev. Kar pa se vzdrževanja opreme tiče, pa se strinjam. Vse je bolj kot ne prepuščeno prostovoljcem.
Primerjava s Hrvaško in BiH: napačen model za Slovenijo
Prispevek kot zgled navaja Hrvaško in Bosno in Hercegovino, kjer naj bi plezalni turizem že cvetel. Toda ti primeri so problematični: Hrvaška ima bistveno več prostora, manjšo gostoto prebivalstva in drugačno turistično strukturo. Bosna ima ogromne naravne površine, kjer je pritisk bistveno manjši.
Obe državi imata drugačen odnos do množičnega turizma – pogosto bolj agresiven in manj trajnosten.
Slovenija pa je majhna, gosto poseljena in že danes turistično preobremenjena. Kopiranje modelov iz okolij, ki imajo drugačne prostorske in družbene razmere, je recept za degradacijo, ne za razvoj.
Robert Hočevar: Če hočeš imeti goste in dobro vzdušje, mora biti plezališče varno in urejeno. Plezališče ni samo skala – je infrastruktura: varni svedrovci in sidrišča, urejeni dostopi, čiščenje podorov in vegetacije, informativne table, redni pregledi in obnova smeri. Tako kot nogometno igrišče ali dvorana tudi plezališče potrebuje stalna sredstva za vzdrževanje. Če denarja ni, se kakovost hitro poslabša – kar pomeni manj obiskovalcev, večje tveganje za nesreče in slab ugled destinacije. Zato je ključno vprašanje: kdo financira vzdrževanje? Občina, turistična organizacija, lokalno plezalno društvo, donacije, simbolična parkirnina ali prispevek plezalcev? Brez jasnega modela financiranja dolgoročno ne gre.
Kaj bi moral članek vprašati, pa ni
Namesto vprašanja »Zakaj ne izkoristimo potenciala?« bi moral članek odpreti vprašanja:
Ali je plezalni turizem sploh mogoče širiti brez uničevanja narave?
Kdo bo financiral vzdrževanje plezališč, če se obisk poveča?
Kako zaščititi lokalne skupnosti pred preobremenjenostjo?
Kako zagotoviti, da turistične organizacije ne bodo pobrale koristi, stroški pa ostali na plezalcih in prostovoljcih?
Ali je cilj Slovenije res več turizma – ali bolj kakovosten, manj obremenjujoč turizem?
Ali je mogoče plezalni turizem razvijati brez komercializacije narave?
To so vprašanja, ki bi jih moral postaviti odgovoren medij. Toda članek jih ne odpre, ker bi ogrozila osnovno tezo: da je plezalni turizem priložnost, ki jo je treba izkoristiti.
Qui inter haec nutriuntur, non magis sapere possunt quam bene olere qui in culina habitant.
Zaključek: med realnostjo in iluzijo
Plezalni turizem v Sloveniji ni neizkoriščen potencial, temveč že danes občutljiv sistem, ki ga držijo pokonci prostovoljci, lokalne skupnosti in plezalci sami. Promocija brez sistema, brez samostojnega financiranja, brez regulacije in brez razmisleka o nosilni zmogljivosti je recept za uničenje tistega, kar naj bi turizem prodajal: naravo.
Prispevek v Delu je simptom širšega problema: mediji vse pogosteje postajajo glasniki turističnih interesov, ne pa varuhi javnega interesa. Namesto da bi vprašali, ali je več turizma sploh smiselno, sprašujejo le, zakaj ga še ni več.
Toda narava ne bere turističnih vodnikov. In ko bo enkrat preobremenjena, je ne bo mogoče »ponovno opremiti« tako kot plezalno smer. Imamo na četrt narejen kolesarski turizem, pohodništvo iz kraja v kraj sploh ne živi, bi morda izbrali kakšno drugo temo?
O življenju (in trošenju običajne) plezalne družine
PN
