Tribuna, 5. oktober 1956
Letošnje poletje je bilo za radi slabega vremena in pogostih ploh precej neugodno za planince. Toliko lepše pa se je začela jesen. Zato so se alpinisti in pripravniki alpinističnega odseka univerze odpravili sredi septembra na Korošico, da bi v lepem vremenu preplezali nekaj smeri pred koncem sezone.
Skoraj vsi udeleženej plezalnega tečaja so se dobro poznali med seboj. Novincev letos skoraj ni bilo. Odbor PD si je prizadeval, da bi pridobil za društvo, posebej pa za alpinistični odsek, nove člane. V ta namen je bila organizirana plezalna šola, ki pa proti pričakovanju ni dobro uspela, predvsem zaradi premajhnega zanimanja novincev. Odbor bo moral premisliti, kje so vzroki, da med študenti zanimanje za planinstvo in alpinizem pojema. Udeleženci plezalnega tečaja si s tem niso belili glave, ko so na kolesih vozil po odlični novi cesti proti Kamniku. Tisti, ki so bili že večkrat na Korošici, so se veselili snidenja z oskrbnico Micko, ki zna plezalcu postreči s pravo stvarjo ob pravem času, mlajši pa so komaj čakali trenutka, ko bodo zagledal: stene Dedca in Vršičev, ki so kakor nalašč ustvarjene za zgodnje poletno in jesensko plezanje.
Prvi dan so tečajniki plezali lažje smeri v steni Vršičev, popoldne pa je Deržaj Matjaž, specialist za tehnično plezanje, poučeval tačajnike na velikem skalnem bolvanu ob robu Petkovih njiv. Drugi dan so udeleženci tečaja odšli na najlažjo smer v Dedcu, ki pa kljub temu zahteva že nekaj znanja. Za mlajše udeležence tečaja je bilo to pravo doživetje, saj so to pot prvič zagrabili za Dedčevo skalo, o kateri so do takrat le slišali in brali. Ker so stene Dedca in Vršičev nizke, (150-200 m), so tečajniki plezali povprečno po dva vzpona na dan. Niso pa bi redki tisti, ki so v svoji vnemi plezali trikrat na den.
V naslednji dneh so tečajniki plezali poleg smeri v Vežici tudi vse smeri v Dedcu, razen spodnjega dela raza, ki velja za najtežjo smer v Kamnikih Alpah. Razpoloženje je bilo na višku takrat, ko je oskrbnica prinesla na mizo pošteno zasluženo večerjo.
Tečajniki so bili s potekom tečaja zadovoljni, saj so se pri plezanju s starejšimi plezalci nauči marsikaj, kar bodo lahko uporabili v prihodnjem poletju. Nekateri od njih so se s svojimi vzponi kar dobro odrezali in nobenega dvoma ni, da se ne bi ob primernem treningu razvili v dobre plezalce. Kljub temu, da bi bil lahko alpinistični odsek zaradi velikega števila študentov številnejši, ima tak, kakršen je, precej dobro osnovo v mlajših plezalcih. Čez leto ali dve, ko si bodo v planinah nabrali nekaj izkušenj, lahko od njih marsikaj pričakujemo.
S tednom se je zaključil tudi tečaj. Nekateri so odšli domov, drugi na Kamniško sedlo in le nekaj stalnih obiskovalcev Korošice je ostalo. Ob večerih so posedali v kuhinji in kovali načrte za prihodnje leto.
