Lokomotiva, ki obstane ob vsakem studencu
Tribuna, 5. oktober 1956
Na pot s težkim nahrbtnikom in serumom proti kačjim pikom. V Bosni imajo vlaki enodnevne zamude. Edini evropski pragozd v osrčju Bosne. Roj žensk pri vaškem studnecu, ki še ni usahnil. Trebinje oaza v kamniti puščavi.
Kakor vsako leto je tudi letos AO univerza organiziral, odpravo v naše ali tuje planine. Zaradi pomanjkanja denarja in potnih listov smo si letos ogledali naše južne planine, katere niso nič manj lepe in divje kot visoke gore Francije in Dolomiti, Začele so se priprave. Vodja odprave Antonov Nikola je s pomočjo drugih članov začel pripravljati material. Začeli smo zbirati šotore, hrano, dobili smo serum proti kačjemu piku, vrvi, kline in druge važne stvari, ki so povečale težo naše opreme.
Toda končno je prišel dan odhoda. Obloženi s velikimi nahrbtniki smo se zbrali na postaji. Prva neprilika je bila že tu, Orient-express je imel že trideset minut zamude. Nič zato, pravi tovariš, ki je bil že prej v Bosni, tam bomo čakali na vlak ves dan, Zložil smo opremo na kup in lahko si mislite kakšen je bil. Po dolgem čakanju je vlak prišel. Nikjer nobenega prostora, Poiskali smo si vagon, ki je bil vsaj na hodniku prazen in vsedli smo se na nahrbtnike, ki so bili zaradi svoje velikosti kar primerni za sedeže.
Po skoraj dveh dnevih vožnje in kratkem postanku v Sarajevu nas je bosanski ozkotirni vlak, imenovani Čira, pripeljal do Broda na Drini. Utaborili smo se ob gozdni železnici, ki pelje v Tjentište. Ves dopoldan smo čakali ob progi, se kopali in vozili po Drini, lenarili, sončili in čakali na vlak. Okoli četrte ure popoldne smo ga le dočakali. Naložili so nas na edini vagon, ki ga je vlekla stara lokomotiva, Sedeli smo na wagonu, polnem desk, tako da smo se počutili kot v drugem nadstropju. Vlak je začel cviliti in bruhati umazan dim. Proga vodi ob reki Drini in zavije v ozko sotesko reke Sutjeske. Večkrat smo se ustavili, da iz bližnjega studenca napolnimo rezervoar lokomotive. Tako smo prišli v Tjentište, Prespali smo v bajti, ki jo imenujejo hotel, toda imel je le slamarice na podstrešju. Po zajtrku smo natovorili dva konjička, ki sta prenesla material in šotore na Trnovačko jezero.
S hitrimi koraki smo jo mahnili skozi Tjentište, in že je bila pred nami strma pot, ki se vleče do Dragos sedla. Pot je vodila skozi gozd in po dvourni hoji smo na sedlu počivali. Malo smo se okrepčali in ogledovali širni pragozd, imenovan Peručica. Peručica je edini ohranjen pragozd v Evropi, V njegove skrite kotičke ni speljana nobena pot, velikanska drevesa padajo, trohnijo, na njih pa rastejo nova. Pred letom se je nek naš tovariš zgubil v tem pragozdu in ko je iskal poti nazaj, je naletel na velikanski slap, visok 80 (osemdeset) metrov, ki pa za čudo ni označen na nobeni specialki. Ob potokih in izvirih rastejo bujni listi lapuha, velikega kot človek, tako da jih lahko rabiš za senčnik. V gozdu gospodarijo volkovi in medvedi.
Dolgo smo zrli v mogočni pragozd. Po dolgi hoji in iskanju poti, ki je skoraj ni bilo, smo prišli do planine Prijevor. Še enkrat smo se ozrli na obširni pragozd in videli kakšen majhen del smo ga mi prehodili, toda naredil je na nas res mogočen vtis. Dolgo smo še hodili preko obširnih planinskih pašnikov, poraslih z rušjem, ter prispeli do velike lepe doline Suva Jezerina. Še majhen del poti skozi gozd in že smo bili na obali Trnovačkega jezera, srcu Magliča.
Drugo jutro smo se oboroženi s klini, vponkami, in najlon vrvmi začeli vzpenjati po dolgem in strmem melišču do vznožja barijere Trnovačkega Durmitorja. Široka stena se vleče na vse strani, kakor kakšen naraven kitajski zid. Ogledali smo si vsak svojo smer in kmalu nato vstopili. Ves dopoldne so zveneli klini po steni, dokler nismo popoldne prišli do vrha. Tako so minevali dnevi. Preplezali smo Beli Steber v Glavi Trnovačkega Durmitorja, centralno smer Magliča in še nekaj desetin drugih smeri smo včrtali v slike sten z Magliča. Obiskali smo razne vrhove in brezna.
Bilo je lepo nedeljsko jutro, ko smo se zadnjič zbudili v naših majhnih šotorih. Pospravili smo svojo opremo, podrli šotore in se podali na pot. Težko smo pihali čez sedlo med vrhovi Volujaka. Nahrbtniki so nas vlekli proti tlem in sonce je neusmiljeno pripekalo. Pred seboj smo videli široko planoto
vasico Čemerno in oko dolino reke Sutjeske, torišče bojev v V. ofenzivi. Hodili smo po ožganih pobočjih in preko širokih dolin. Rastlinstva skoraj ni nobenega, samo trava in še ta rjava od vročega sonca. Še in še se vleče pot preko zapuščenih planšarskih stanov in smrekovih gozdov. Končno smo zagledali Čemerno, cilj tega dne. Prespali smo v neki prazni bajti na koncu vasi.
Zjutraj smo odšli na gradilišče ceste Gacko-Foča. S šoferjem smo zmenili, da nas pelje do Gackega. Cesta še ni dograjena.
Gacko je majhno hercegovako mesto ob robu pustega in suhega Gatačkega polja. Na tem polju so Črnogorci pred nekaj stoletji ubili turškega nasilnika Smali-Ago Cengiča. Najprej se zanimamo za avtobus. Prijazni šofer nam preskrbi karte. Nato gremo iskat vodo. Povedo nam, da so vsi vodnjaki suhi, samo iz studenca na koncu vasi še malo teče. Ker je zelo vroče, se napotimo tja. Pri majhnem umazanem izviru stoji roj muslimank, ki natakajo vodo v svoje glinaste vrče. Seveda ni niti za misliti, da te kot tujca spustijo naprej. Žejni odidemo nazaj v vas, kjer kupimo nezrela jabolka, da se vsaj malo odžejamo. Vsedemo se na avtobus in že se vozimo proti Trebinju. Avtobus se zaradi neznosne vročine večkrat ustavlja. Pokrajina se začne spreminjati. Izpod skalne stene Izvira Trebišnjica, je kot ponikalnica spet priteče na dan pri Dubrovniku kot Dubrovačka reka, ali Ombla.
Po ogledu Dubrovnika, štiridnevnem bivanju na Korčuli smo se vrnili v Ljubljano. Odprava Alpinističnega odseka Univerze je uspela. Ogledali smo si košček planinskega sveta naših južnih republik, spoznali nove ljudi, običaje, videli kraje in spomenike iz NOB.
