Tone Svetina: Malo je ljudi z gorsko dušo. Ne bom ti tega razlagal, ker vem, da čutiš, kaj mislim …
Če greste (malo bolj počasi) s Pastircev (od Pastirjev) po markirani proti Kamrici (Kamri) in se vam pogled ustavlja v stenah Brane in Planjave, ki se vzpenjajo ravno nasproti te višine na levo in desno, boste morda tam opazili (ali pa najbolj verjetno tudi ne!) obliko črke P. Malo bolj točno povedano, popotnik pogleda na desno in se obrne navzdol, da vidi še z leve, če prav vidi »P« ob sivi steni oboka, nad katero se dviga steber.
Steber je mišljen seveda kot človeška skovanka za nekaj, kar naj bi v arhitekturi gore in njeni statiki pomenil element, ki prenaša težo pritiska od zgoraj na spodnji temelj. Ta izraz je večinoma omejen z izgledom na vsaj deloma okroglo obliko trupa.
V sivi skali povsem spodnjega dela zahodne stene Planjave torej izstopa »P«, ki ga malo kazi poševna lisa spodaj. Ker živimo v svetu, kjer se človek rad podpiše (tudi) v steno, da potem na nek način ostane »nesmrten,« bi morda kdo pričakoval človeški poseg, a je ta malo velik, če ni to počel velikan. A ta »P« je vsekakor le plod domišljije in igrice narave, ki se rada poigra z nami. Ker pa obstaja skladnost, je prav, da se vendarle napiše tudi človeški – alpinistični naziv stebra: P je prva črka Pripravniškega stebra, ki so ga pastirji, ko so njega dni pasli na ravnici nasproti, zagotovo imenovali »Siv Štuc«.
Kamniški pripravniki, ki so prvi plezali v območju stebra, so grapo in steber poimenovali po svojem takratnem statusu. Ker so bila to »huda leta kaljenja jekla« za kamniški alpinizem, je torej na svoj način tudi bolj kot ne »kamniški steber« postal in ostal tudi trajen pomnik Marjanu, Mihu, občasnemu sopotniku Blažu, … In res, ko danes stopiš mimo zadnjih macesnov za Stanom, se zasveti močan sij iz povsem drobne kovinske ploščice. Samo (ta) spomin Simonu je ostal na gori, Marjan pa ima svojega tudi tam zadaj, v steni Vežice, prav tako v stebru.
V pripravniškem stebru v Z steni Planjave sta na nek način in kljub prepletenosti ostali samo dve smeri. Kljub temu, da potekajo nekatere smeri čez spodnji sivi spodmol in gornji trikot ves čas samostojno in se Pripravniškemu stebru priključijo šele zgoraj, kjer steber postane greben, so vse te smeri označili za »variante«. Za še kakšno »varianto« pa je prosto v steni nad Pripravniško grapo, ki bo po dokaj novi značilnosti alpinizma »orodjarjenju« zagotovo v naslednjih letih v zimskem času bolj obiskana kot pa sam steber.
Opise smeri (variant) najdete v Slovenskih stenah na Plezanje.net v številnih plezalnih vodnikih. Malo nejasnega pušča, le Škarjev Beli steber, a vprašanje je, če ni to le plod neznanja in prevelikega števila informacij, ki jih (lahko) najdete v Alpinističnih novicah …
Pripravniški steber v Planjavi
Planinski vestnik 12/1969 – Marjan Perčič: Nedelja je. Zgodaj zjutraj se prebudimo in gremo pogledat, kakšno je vreme. Oblačno je. Namenimo se, da gremo s polno opremo pod steno in pogledamo, kakšna je. Pogledujem v nebo: zdaj, zdaj se bo vlil dež. Ne moremo se odločiti. Tedaj pa Janez zine: »Če ne gre drugače, poskusimo vsaj en raztežaj.«
Izberemo si spodnji desni steber v zahodni Planjavi. Najprej začetna slovesnost pred vstopom, fotografiranje. Zlezemo po snegu nekaj metrov navzgor in si izberemo lepo stojišče. Skala je mokra. Nad menoj je previs. Povem Blažu in Janezu, da bo gotovo težje, kot smo pričakovali. Spet zabijem in zlezem še en meter. Ne gre. Zabiti moram še iščem oprimek in ne morem najti zanesljivega, kajti skala je spolzka. Vpeti moram, streme. Visim na drugi letvi in nikamor ne morem. Ne morem in ne morem stopiti na prvo letvo. Zlezem nazaj in pokličem Blaža. Ta je nekaj manjši od mene, mogoče bo zmogel. Blaž se zagrize v steno in uspe. Na vrhu previsa se komaj drži, pa vseeno zabije klin specialček. Ozrem se levo in ugotovim, da je nemogoče, ozrem se desno in upam, da bo šlo. Zrinem se dva metra, naprej ne morem. Naredim si varovališče. Ko priplezata Janez in Blaž, se že usuje ploha. Pa hitro mine.
Odločimo se, da gremo naprej. Nimam druge izbire kot prečnico v desno klin naravnost navzgor. Oprimki so komaj za dva prsta, pa zmanjka še teh. Malo nad menoj je grmičevje. Stopim na prste, se vzpnem in dosežem grmič. Potegnem se navzgor in spet prečim kake štiri metre, ko Blaž zavpije: »Še dva metra vrvi!,« Zabijem tri kline in varujem. Spet začne deževati, zato moramo hitro plezati. Prečim, plezam naravnost navzgor in tako dalje. Priganja nas dež. Ko smo vsi skupaj, pojemo čokolado, saj lažji svet ni več daleč. Vsi smo premočeni, toda trma in volja pa nas ženeta naprej. Ni časa za oddih. Nad menoj je še 3 do 4 metre visok kamin, zelo krušljiv. Kamenje pada na Janeza. Kaj morem! Še dobra dva raztežaja pa smo na vrhu stebra. Sežemo si v roke in smo zelo veseli. Začne še snežiti. Spustimo se po jugovzhodni strani do poti, ki drži z Macesnovca. V eni uri smo v koči na Sedlu.
Prijatelji so bili v skrbeh. Zdaj je vse hudo pozabljeno, samo spomin je ostal.
OPIS SMERI
Dostop: Po poti proti Kamniškemu sedlu do Kamrice in nato desno pod steno (2 uri) ali s Kamniškega sedla levo po melišču pod zahodno steno Planjave (15 minut) do skrajnega spodnjega stebra.
Opis: Vstop nekaj metrov levo od previsnega kota. Po zajedi navzgor in nato prečnica v desno. Nekaj metrov navzgor in nato spet v desno. Prečnica v levo in nato navzgor ter po kaminu na vrh. Po lahkem grebenu in preko naravnega mostu na rob Sukalnika. Sestop: Po poti s Planjave na Kamniško sedlo.
Ocena: IV.
Višina smeri: 250 m.
Čas prvih plezalcev: 5 ur.
Prvopristopniki: Marjan Perčič, Blaž Slapnik in Janez Humar; vsi AO Kamnik. Datum: 9. junija 1968.
Ob pretrgani vrvi
Tokrat je zgodba precej bolj črna. Tokrat stojimo ob truplu, ki je bilo še pred nekaj urami polno življenja. V melišču pod steno je obležal mlad plezalec. Vrv ni zdržala. Ali je bilo usodno že kamenje v steni Kogla pred tednom? Kaj se je pripetilo? Kako je kamen našel tenko nit in jo pretrgal in zakaj je plašč na eni strani tako osmojen? Ali je bil sploh kriv kamen? Kakšni so vzroki za padec in pretrganje, je vprašanje, ki bo ostalo skrito v mislih in srcih sorodnikov, prijateljev, reševalcev in vseh tistih, ki so čutili to izgubo.
