Od samotne morene do največjega baznega tabora Andov
Foto: Terray Sylvester
Plaza de Mulas, »mulska planina«, je danes eno najbolj živahnih visokogorskih središč na svetu. Z izjemo Everesta ni nikjer na planetu gorskega baznega tabora, ki bi bil tako velik, tako organiziran in tako poln kontrastov: tiha jutra pod južnim ledenikom Cerro Cuerno in večernim vrvežem v restavracijskih šotorih, med umetniško galerijo in helikopterskimi reševanji, med osamljenostjo visokogorja in občutkom, da si v majhnem mestu na 4.400 metrih nad morjem.
Se-ve-da Plaza de Mulas ni bila vedno takšna. Njena zgodba je tesno povezana z zgodovino vzponov na Aconcaguo — goro, ki je v 19. stoletju veljala za eno zadnjih velikih skrivnosti Andov.
Prvi, ki je stal na vrhu Aconcague, je bil Matthias Zurbriggen, neprekosljivi švicarski gorski vodnik iz Zermatta. Na odpravo ga je povabil britanski raziskovalec Edward FitzGerald, ki je želel raziskati najvišje vrhove Andov. Po več poskusih in slabem vremenu je Zurbriggen 14. januarja 1897 sam stopil na brezpotni vrh — brez vedenja o dodatnem kisiku, brez sodobne opreme, brez natančnih kart. FitzGerald je vrh dosegel kasneje, skupaj z drugimi člani odprave.
Takrat ni bilo nobenih taborov, nobenih mul, nobenih poti. Le dolga, samotna dolina Horcones, ledeniški tokovi in veter, ki je premetaval šotore kot papir.
Zakaj »Plaza de mulas«?
Ker so mule tiste, ki nosijo težko opremo. Vsaka lahko prenese do 60 kilogramov, Plaza de Mulas pa je najvišja točka, kamor lahko pridejo. Brez njih bi bil tabor nepredstavljiv.
V desetletjih po prvem pristopu je Aconcagua postala cilj raziskovalcev, kasneje pa vse bolj tudi alpinistov in treking skupin. Plaza de Mulas se je začela oblikovati naravno — kot edina logična točka na glacialni moreni, kjer je bilo mogoče postaviti tabor pred vstopom v višje nadmorske višine.
Ko so se v 70. in 80. letih začele množične odprave, je Plaza de Mulas počasi postala stalna baza. Najprej nekaj šotorov, potem večje kuhinjske tende, nato medicinska postaja, radijska soba, skladišča, in končno — hotel.
Danes je Plaza de Mulas največji bazni tabor na svetu zunaj Himalaje. V dobri sezoni lahko na moreni stoji več kot 200 šotorov, kar pomeni nekaj sto ljudi: turistov, gornikov, gorskih tekačev, vodnikov, nosačev, kuharjev, zdravnikov, umetnikov in radovednih trekerjev.
Med šotori se najdejo jedilne tende, sončne koče s prhami in — najbolj nenavadno — umetniška galerija. Argentinski umetnik Miguel Doura tu živi od decembra do marca, slika in razstavlja. Njegova galerija je uradno najvišja na svetu.
Le kilometer stran stoji zapuščen hotel Refugio Plaza de Mulas, zgrajen na varnejšem terenu, stran od morene, a nefunkcionalen. Najvišji hotel v Argentini, pomeni tudi to, da je njegovo vzdrževanje praktično neizvedljivo, pa tudi zelo drago. Ta dvonadstropni “beli slon” so začeli graditi leta 1997 z večmilijonskim posojilom provincialne banke poslovni skupini. Od leta 2009 je zapuščen.
Aconcagua vsako leto zahteva svoj davek. Zaradi višine, vetra, mraza in podcenjevanja razmer je število nesreč visoko. Zato je Plaza de Mulas tudi središče reševalnih operacij. Zdravniška postaja stoji nasproti rangerjev. Vsak, ki želi višje, mora opraviti pregled. Vremenske napovedi so objavljene na vratih poslopja rangerjev. Helikopter lahko leti do Nido de Cóndores (5.570 m) in za potrebe reševanj še malo više. Reševanje pa je po nekaterih navedbah vključeno v ceno dovolilnice. Za 500 dolarjev se lahko po vzponu z Mulas odpelješ tudi v dolino.
Plaza de Mulas ni izhodišče le za Aconcaguo. Iz tabora so dostopni tudi:
– Cerro Bonete – najpogostejši aklimatizacijski cilj,
– Cerro Catedral – estetski vrh z lepimi grebeni,
– Cerro Cuerno – mogočen vrh z južnim ledenikom, ki napaja reko Horcones.
Prav Cuernov ledenik daje Plaza de Mulas njen dramatični, skoraj himalajski videz.
Plaza de Mulas je danes več kot bazni tabor. Je mesto v visokogorju, stičišče kultur, ambicij, umetnosti in trme, ki živi le v čćasu sezone, od novembra do marca. Potem prostor, kjer se srečujejo začetniki in izkušeni, kjer se rojevajo prijateljstva, kjer se čakajo vremenska okna in kjer se pišejo zgodbe, ki jih veter odnese čez dolino Horcones, zaspi. In čeprav se je od Zurbriggnovega samotnega vzpona leta 1897 svet spremenil, ostaja nekaj enako: Aconcagua je gora, ki zahteva spoštovanje — in Plaza de Mulas je njeno srce.
In koliko dolarjev velja danes uspešen ali pa neuspešen vzpon na Aconcaguo? Pravijo da od 4 do 9 tisoč evrov …
