Iskalec lepote med skalami, snežin(k)ami in tišino gora
V zgodovini slovenskega alpinizma je nekaj imen, ki niso pustila sledi z osupljivimi prvenstvenimi smermi ali športnimi presežki, temveč z nečim bolj tihim, a nič manj dragocenim: z načinom, kako so hodili v gore. Med njimi je bil Marijan Lipovšek – alpinist, skladatelj, pianist, pedagog, prevajalec, fotograf, pisec, ki je v gorah iskal predvsem lepoto. Ne zmage, ne rekorde, ne dokazovanja. Lepoto.
Če bi ga sodili po današnjih merilih, bi ga marsikdo spregledal. Ni bil prvopristopnik, ni lovil težavnostnih stopenj, ni vodil odprav, ni bil vodnik, niti ni bil del reševalne službe. A prav zato je bil tako poseben. Njegov alpinizem je bil čisto osebna, intimna umetnost, nadaljevanje njegove glasbe v drugem elementu – v kamnu, snegu in svetlobi.
Gore kot notranja pokrajina
Marijan Lipovšek, ki se je rodil 26. januarja 1910 je bil po naravi umetnik, človek občutljivih zaznav, ki je v gorah videl predvsem prostor duhovne izpolnitve. Že kot deček je doživel dvojno razodetje: najprej Beethovna, ki ga je pretresel s svojo notranjo resnico, nato pa Grintovce, ki so mu v večerni zarji odprli svet, ki ga je nosil v sebi. Od takrat sta bili glasba in gora zanj dve poti istega hrepenenja.
V gorah ni iskal premagovanja, temveč doživetje. Ni ga zanimalo, kako težka je smer, temveč kako globoko ga bo nagovorila. Njegovi zapisi o gorah so polni svetlobe, tišine, občutkov, ki jih je znal izraziti z redko iskrenostjo. Ni se bal čustev, niti ni skrival, da ga je lepota gora vedno znova ganila.
Marijan Lipovšek: »Pisalo se je leto 1926. Trije fantje smo korakali po dolini Vrat proti Aljaževemu domu: Dušan Reja, danes zdravnik, Mirko Kajzelj, tudi on pozneje zdravnik in glavni avtor prvega slovenskega plezalskega vodnika Naš alpinizem, in jaz. Moj plezalni zapisek tistega vzpona je čisto skromen. Od 1. do 4. avgusta je trajala tura z dvema dnevoma hoje do stene z vrnitvijo vred. Oh ta naivna, prisrčna, malce smešna in tako uspešna mladost! Saj je takšna tudi dandanes vsak, ki ima opravek z njo vé, da je tako. Kaj sem tedaj neki zares vedel o gorskem svetu? Skoraj nič! A srečna zvezda me je vodila, da sem tedaj in tudi pozneje vselej našel pot iz vseh stisk in zagat in se vračal živ, zdrav in nepoškodovan domov.«
Alpinist, ki je plezal z dušo
Čeprav ni bil športni plezalec v sodobnem smislu, je bil v gorah izjemno pogumen. Njegovi podvigi so bili pogosto bolj nevarni kot vzponi vrhunskih alpinistov – ne zaradi težavnosti, temveč zaradi njegovega sloga. Plezal je sam, pogosto v slabem vremenu, v lahkih smereh, ki so se zaradi razmer sprevrgle v resne preizkušnje. Nehoteni bivaki so bili del njegovega gorniškega vsakdana. Včasih je šel v gore z opremo, ki bi danes sodila v muzej, a z voljo, ki je bila močnejša od vseh tehničnih pomanjkljivosti.
Njegov duh je bil tisti, ki je nosil telo. Sam je zapisal, da je podcenjeval pripravo in se zanašal na »duha, ki daje telesu nesluteno moč«. In res – njegova volja, mirnost in notranja zbranost so ga vodile skozi situacije, v katerih bi marsikdo obupal.
Marijan Lipovšek: »Nikoli ni človek v prizadevanju po prvenstvu bliže cilju svojih sanj in želja kakor takrat, ko se z doseženim uspehom dviga nad množico drugih kot prvi, najboljši. Ko samozavestno gleda na manj srečne vrstnike, ki so v hlepenju po prvenstvu ostali za njim in ki dostikrat z zavistjo zro na izvoljence, junake dejanj skoraj nadčloveških zmožnosti. A tudi nikoli ni VANITAS tako jasno napisana na čelo smrtnika kakor tedaj, ko vlada. Zakaj le malo časa preteče, le kaplja v morju, ki nam ga Hronos tako skopo dovoljuje prepluti v neskončno majhnih razdaljah, pa že vstajajo drugi in drugačni dosežki, zatemnijo slavo in ugled prejšnjih, prevzemajo vodstvo in stopajo k svojim prestolom, da jih potem novi in novi spet pahnejo z njih.«
Sopotnik lepote, ne težavnosti
Lipovšek ni iskal prvenstvenih smeri. Ni ga zanimalo, kaj je še nepreplezano. Zanj je bila gora svet, ne poligon. Njegove najlepše zgodbe niso iz najtežjih smeri, temveč iz tistih, kjer se je zgodilo nekaj nepričakovanega: megla, dež, izgubljena pot, noč pod previsom, trenutek, ko se je narava razkrila v vsej svoji moči.
Ko je v zrelih letih s hčerko Barbko in Dragom Zagorcem splezal Čopov steber, tehnično najtežjo smer svojega življenja, je bil skoraj razočaran. Vse je šlo prehitro, prelahko, brez tistega notranjega drgetanja, ki ga je iskal. Njegova prava avantura je bila Dolga nemška, kjer sta z Alekso v dežju in temi preživela noč pod previsom, premočena, premražena, a polna notranjega žara. To je bila zanj poezija alpinizma.
Pisec gora
Njegova knjiga Steze, skale in smučišča je ena najlepših slovenskih gorniških knjig. Ne zaradi dramatičnih vzponov, temveč zaradi načina, kako je znal opisati svetlobo, tišino, vonj snega, barve jeseni, občutek, ko se z vrhov vračaš v dolino, kjer že zelenijo bukve. Bil je mojster besede, ki je znal iz preprostega prizora izluščiti nekaj več – tisto, kar v gorah iščemo vsi, a redko znamo povedati.
Marijan Lipovšek: »V razmeroma poznih letih sem jih spoznal, ta doživetja v najtežjih stenah. Medtem so bile drugod preplezane od naših sijajnih plezalcev mlajših rodov še druge smeri — in tako bo vedno. Že davno niso tiste najtežje res najtežje. Toda kaj zato! Še vedno so čisto dosti težke, še vedno v naših prvih vrstah, naše »grandes courses«. In — saj ne gre samó za težavnostno stopnjo, temveč za vse, kar táko plezalsko pot sestavlja. Tehnične težave so le del sestavin, ki jih doživljamo na njej. Plezal sem brez prenehanja. Nočem reči, da sem samo plezal, vendar sem to delal stalno in ostajal v vaji. Prva pot čez veliki steber je bila čez zahodni raz. Srečne ure v njem! In potem sem bil še nekajkrati pod vstopom za skalaško. Prvič — megla, drugič — dež, tretjič — ne vem več kaj. Tako je prišlo leto 1960, ki me je osrečilo s hudo boleznijo, posledico večnih živčnih naporov v poklicu. In leto nato, ob obletnici Skale, sem bil spet v Vratih.«
Fotograf, ki je videl več kot drugi
Lipovšek je bil tudi izjemen fotograf. Njegove črno-bele fotografije iz tridesetih let so polne ekspresivne moči. Ni ga zanimal razgled, temveč detajl: veja v ivju, pastirski stan, odsev svetlobe na snegu. Bil je eden redkih slovenskih fotografskih ekspresionistov svojega časa. Njegove fotografije niso dokument, temveč občutek.
Človek, ki je gore živel, ne osvajal
Lipovšek je bil del generacije, ki je v gore hodila z globokim spoštovanjem. Alpski čin je bil zanje moralna kategorija, ne športna. Gore so bile prostor, kjer se človek sreča s samim seboj, ne s svojimi ambicijami. Bil je iskren, nepretenciozen, poln notranje svetlobe. Nikoli se ni delal junaka, čeprav je bil pogosto v situacijah, ki bi jih marsikdo opisal kot junaške.
Njegov alpinizem je bil kultura, ne šport. Bil je del tistega slovenskega gorniškega humanizma, ki ga danes pogosto pogrešamo.
Kako so pozimi 1973 iskali Marijana Lipovška na Voglu
Konec januarja in začetek februarja 1973 se je na Voglu odvila ena najbolj odmevnih iskalnih akcij tistega časa. Izginil je prof. Marijan Lipovšek, slovenski skladatelj, pianist, pedagog in predani gornik. Na smučanje se je odpravil sam, v sredo popoldne pa se ni vrnil v dolino. Kar se je začelo kot običajen zimski izlet, se je zaradi megle, vetra in drobne tehnične napake spremenilo v več kot 50 ur dolgo preizkušnjo preživetja.
Lipovšek je bil izkušen gornik, ki je pot na Rodico poznal do zadnjega drevesa. A tisti dan je megla legla na Vogel kot neprebojno mleko. Ko je prišel do osmega stebra sedežnice na Orlovo glavo, je našel pot do barake pri zgornji postaji — in tam bi moral počakati jutra. Namesto tega je, prepričan, da bo hitro našel pot v dolino, krenil navzdol.
Veter, ki ga je sprva usmerjal, je v megli spremenil smer. Severnik se je obrnil v vzhodnik, Lipovšek pa je v popolni belini izgubil orientacijo. Kompasa ni imel. V nekaj minutah je bil izgubljen na prostranstvu Vogla.
Ko je spoznal, da poti ne bo našel, je sprejel odločitev: preživeti noč na planem. Temperatura je padala, čevlji so se premočili in okoli prstov se je naredil led. Da bi ohranil toploto, je dihal pod pulover, se redno razgibaval in si z drgetanjem »zakuril« telo. Drugo noč je drgetal enajstkrat.
Vse skupaj je trajalo 43 ur, preden je zaslišal prvi odziv na svoj klic.
Ko se Lipovšek ni vrnil, so se sprožili reševalci iz Bohinja. A megla je bila tako gosta, da so tudi domačini, ki poznajo Vogel do zadnje grape, zašli. Iskanje je potekalo v več skupinah, v snegu, vetru in popolni vidni ničli.
Odločilni trenutek je prišel v petek okoli poldneva, ko sta njegova hči Barbka in zet Janez Pintar, skupaj z alpinistom Tinetom Miheličem, zaslišala svež, jasen klic: »Uhejjjj!«. Sprva so mislili, da kliče druga reševalna skupina — a bil je on.
Našli so ga v globeli proti planini Suha, izčrpanega, premraženega, a živega in presenetljivo mirnega.
Lipovšek je kasneje pripovedoval, da so mu misli na družino, delo in gore pomagale preživeti ure osamljenosti. Bil je premočen, premražen, a nikoli ni izgubil volje. Sam je dejal, da je bila njegova rešitev »splet srečnih okoliščin«, a vsi, ki so ga poznali, so vedeli, da je imel izjemno notranjo moč.
Ko so ga našli, je bil utrujen, a dobre volje, z značilnim humorjem in toplino. O dogodku je govoril brez pretiravanja, z veliko mero samoironije in zavedanja, da je imel srečo.
Lipovšek je priznal, da samotarski zimski pohodi niso primerni niti za najbolj izkušenega gornika. Izgubljena vez na smučki, megla in napačna odločitev so bili dovolj, da se je znašel v življenjski nevarnosti.
A gora ga je — kot je sam rekel — »hotela nazaj«.
Ko se je vreme izboljšalo, je družini predlagal, da se skupaj vrnejo na Vogel in poskusijo rekonstruirati njegovo pot. Gore so bile zanj vedno prostor lepote, ne nevarnosti, in tudi ta izkušnja ga ni odvrnila od njih — le še bolj ga je povezala z njimi.
Zapuščina
Ko je 25. decembra 1995 odšel, je za seboj pustil bogastvo: glasbo, fotografije, knjige, prevode, eseje – in predvsem način, kako je gledal na gore. Njegova zapuščina ni v številkah, temveč v občutju. V tem, da nas uči, da so gore najprej prostor lepote, šele nato prostor dejanj. Da je včasih pomembnejše, kako greš, kot kam prideš. Da je hrepenenje lepše od cilja.
Marijan Lipovšek je bil iskalec lepote. In prav zato ostaja eden najimenitnejših alpinistov svojega časa – ne po dosežkih, temveč po duhu.
BŠ
