Plezalni profil: Kogel (2100 m)

Z več strani neizrazita gora med Grintovci je sčasoma postala znana širom dežel(ic)e in še malo dlje. Predvsem zaradi močno osončene stene nad Koncem, v kateri so se zvrstile številne generacije alpinistov. Ta stena ni bila nikoli takšno “torišče” za medsebojno tekmovanje kot gora nad Belo, ki se zdaj vse bolj podira. Alpinistični duh pa je v njej pustil ravno toliko vpliva, da so se pojavila nasprotja ob preopremljanjih posameznih smeri, … Ker ni previsoka v steni tudi ni bilo nekih epskih (po)dvigov, seveda pa se je nabralo nekaj tragičnih smrti (pre)mladih ljudi. Morda najbolj “epsko” in več kot srečno je bilo reševanje padle naveze na gredini, ki sta ga popisala alpinista Viki Grošelj in Miro Štebe. V stenah in gorah (pač) ne gre brez znanja in sreče, … Posamezna dejanja plezalcev in alpinistov ter jamarjev v steni Kogla so precej dostopna, če v iskalnik G-L vnesete naziv gore, malo manj pa se najde o jadralnih padalcih, wingsuit (po)letih …

Kogel kot ime gore
Ker germanizacija, ki je bila spodaj v dolini v Kamniku (Stein), še posebej močno prisotna, mora pustiti svojo sled, je ostal tudi Kogel, ki opisuje obliko vrha. Beseda Kogel kot: gorski vrh ali gora z zaobljenim vrhom, ki se pogosto uporablja tudi v sinkopirani in nerazločni obliki v imenu Kogl ali v pomanjševalnici Kögel, ima nejasno etimologijo. Morda izvira iz latinske besede cucullus – kapuca – gugel. Druga razlaga bi bila iz latinske besede collis – hrib. Morda je tudi avtohtona starobavarska. V vsakem primeru je sklicevanje mogoče najti v zadevi Kogelberg (Kögelberg).
Podobna beseda je tudi Kofel, ki se ne nanaša na zaobljene vrhove, temveč na razgibane skalnate vrhove pa ima izrecno drugačen koren. V splošni rabi, kjer obstajata obe besedi, sta Kofel in Kogel kot gorska imena strogo ločena po pomenu. Različica je tudi Kobel, ki je morda že blizu Tobelu kot konveksna obratna oblika.
Kot krajevno ime in priimek, kot izvorno ime – kdor živi na/blizu Kogla, zlasti kot Kogler in zloženke – je beseda domača v skoraj vsej Avstriji in Bavarski ter je zelo razširjena, medtem ko sta Kofel – in Kofler – predvsem tirolsko-koroška ​​tj. osrednjega pomena za južno Bavarsko.

Kogel v planinskem smislu
Peter Ficko je Kogel opisal kot kopasto oblikovan prekrit s skrotjem in travnimi zelenicami. Povsem drugačna je južna plat gore. Z vrha se neprekinjeno grezi v vertikalnih in odsekanih ploščatih skalnih plateh. Ta stran nam takoj pade v oči, kadar se oziramo na najvišji del gorstva iz doline Kamniške Bistrice. Ostenje privablja najboljše plezalce, ker so v njej težke plezalne smeri, sicer kratke, pomembno pa je, da so zaradi prisojne lege dosegljive že zgodaj spomladi in še v pozni jeseni. Planince vrh redko pritegne, čeprav je v neposredni bližini markirane poti čez Velike Pode. Mnogi Kogla niti ne zapazijo. Zaradi višjih sosedov v ozadju ne predstavlja samostojnega izletniškega cilja. Sicer pa je z njega lep razgled v globel Kamniške Bistrice, v njen sklep ali Konec. Čeznjo sežejo pogledi na vršino Krvavca, na del krožnega oboda visokih gora na vzhod, kot na Brano, Planjavo in Tursko goro. Na severu se razkrivajo bližnje navpično ostenje Skute in na zahodu skalna pobočja Grintovca. Nanj se je mogoče povzpeti z Velikih Podov, pa tudi iz Konca po stari pastirski poti, ki jo je s planinskimi nameni 1. 1876 obiskal dr. Frischauf(S-24). Ker ni markirana in je precej zarasla, je danes planinci skorajda ne uporabljajo, kvečjemu alpinisti in pogumni lovci.

Prvi (predvojni) alpinistični smeri v JV steni Kogla
Smer Šmid-Virens: IV+/III, 150 m, 2 h. Prva plezala Adolf Šmid in Vili Virens … oktober leta 1937.
Direktna smer: V, 220 m , 4 h. Prva plezala Janez Gregorin in Karel Tarter 20. oktober 1937.

V steni Kogla zapisan spomin (opis območja, vzponov, ljudi, …)
Vlasto Kopač: Tisto dopoldne sredi oktobra 1937 je obetalo lep dan, gore nad Koncem so bile kot umite, nebo sinje, po robeh so žareli macesni in visoko gor nad Kalcami se je spreletal orel. Nikogar iz naše »kavrske bratovšne« še ni bilo v Bistrici, mudilo se mi ni nikamor, pa sem stopil čez suho strugo potoka k Bosovemu Francu v vas.
Dobil sem ga pred lovsko kočo, ko je prislanjal svoj enocevni daljnogled s šestnajstkratno povečavo ob vogal brunarice in se razgledoval po gorskem lovišču nad Koncem. Gor po skalnatih Podeh in Legarjih, po zelenicah pod Skuto, po grbinastih Žmavcarjih in drneh v Brani. Tam se pasejo gamsji tropi, za kozami drobijo kozleta in bolj ob strani mulijo travo stari gošarji. To je Bosov svet, pozna ga kot svojo domačo izbo. Kot dvorni lovec že dolga leta bedi nad domovanjem gamsov, kot je prej šestdeset let bedel rajnki Bos, skrbi za divjad in lovišče, za gojitveni odstrel in lovske pogone, za bajte in steze, za preže, stojišča, slanice in krmišča. Vmes se še spopada z divjimi lovci, posebno s Štajerci, ki čez Korošico in skozi Repov kot vdirajo v dvorno lovišče.
Med razgledovanjem po gorskem svetu pod osrednjo rajdo Grintovcev je menil, da na stezi v Grebenu in v Trati pod Koglom ne vidi nič živega, pa tudi na prehodu čez Gamsov skret ni divjadi. Ko je pogledal v Kogel in je imel njegovo steno v kukalu na dosegu roke, je iznenada obstal. Dejal je, da vidi nad lašto dva fanta, ki plezata po žlebu proti desnemu robu Kogla.
Skozi lovcev daljnogled sem oba plezalca zlahka prepoznal. Zgornji, večji, s sivim klobukom s poravnano štulo, je bil moj hribovski tovariš Vili Virens, spodnji, manjši, pa nihče drug kot Dolfe Šmid.

Oba iz druščine mladih plezalcev, ki so se v Bistrici zbirali okoli Franceta Ogrina. Med njimi so bili Ivan in Jože Humar, Stane Sočan, Emil Babinek, Cveto Gombač in drugi.
Stene Kogla, ki se iz melišča nad Trato požene 250 metrov v zrak, se ni bil dotlej lotil še nihče. Le bistriški domačini so pred leti v njenem desnem delu preplezali čez Srednjo in čez Gornjo lašto dvoje krajših, strmih pristopov na Velike pode. Vendar pa potem tam čez zaradi hude strmine in gladke plati v Gornji lasti niso več lezli. Saj so imeli lučaj proč lažji prehod čez Gamsov skret. Tedanji plezalci v Kamniških Alpah, fantje iz Režkove »kavrske bratovšne«, iz Akademske skupine SPD, iz Ogrinove plezalske druščine, pa Kamničani in drugi, so bili takrat zagledani v gorske stene nad Belo, nad obema Sedloma, nad Podi, Okrešljem in Logarsko dolino. Zato so krajše stene puščali vnemar. Le nekaj mladih je menilo, da se bo treba lotiti tudi 100- in 200-metrskih sten, med njimi tudi ta dva, ki sta pravkar v Koglu.

Virens in Šmid sta izstopila iz stene na njenem desnem robu, sestopila čez Gamsov skret v Konec in bila že sredi popoldneva v vrvežu, kakršen je bil ponavadi ob lepem vremenu proti koncu tedna v Bistrici. Pisana in vesela množica se je zgrinjala okoli doma, po trati so dol z gora prihajali planinci, prisedali k mizam, v kozarcih je odsevalo sonce, oglašala se je domača pesem in dekletom je šlo na smeh, ko je Čmrl ubral na harmoniko poskočno vižo za ples. Plezalca sta prisedla k druščini pod košatim brestom, si »privezala dušo« in ko je z njiju padla peza vzpona, sta odšla do potoka, legla v travo in se zazrla v gore nad Koncem. Tja gor so bile iz zatrepa bistriške doline speljane le lovske steze, namenjene lovcem in lovskim gostom; planinci in izletniki v dvornem lovišču niso imeli kaj iskati, na kar so jih opozarjale table z napisi »Zabranjena lovska pot!« Ta prepoved sicer ni veljala za plezalce in hribovce, ki so se bili že »udomačili« med bistriškimi gorjani, drvarji in lovskimi čuvaji. Vendar so se slednji te prepovedi včasih tudi držali.
Ko sta nadebudna mlada plezalca Boris Režek in Vinko Modec nameravala nekoč po lovski poti v Žmavcarje, sta v hosti na »zeksarštantu« naletela na starega dvornega lovskega čuvaja Valentina Slatnerja – Bosa, ki ju je ustavil: »Kam pa vidva forrikata?« in ukazal: »Kar nazaj!« In fantoma ni kazalo drugega, kot da sta se obrnila in oddrobila nazaj v dolino. Visoko gori sredi razprte pahljače kamniških gora se je plezalcema, obsijana od zahajajočega sonca, nasmihala trikotna, na desno stran potegnjena stena Kogla.
Kot hribovca sta gorski svet nad Koncem dobro poznala, posebno še Vili, ki se je že večkrat kot gonjač med bistriškimi gonjači udeležil velikega lovskega pogona s Podov v Konec. Vedela sta, da je na zelenici za Koglom kamnita groblja, ostanek ovčarskega stanu, kjer je sredi 19. stoletja vedril in pasel Mlinarjeve jarce z Jezerskega ovčar, drvar in divji lovec Jernik, pozneje znan kot Frischaufov vodnik po Grintovcih. Lučaj od tiste groblje proti Slemenu izvira izpod ruše droben studenček, ki kmalu ponikne. Ta boren vodni vir, edini v širšem kraškem svetu med Kokrskim in Kamniškim sedlom, je nekoč omogočal preživetje jezerskemu ovčarju na suhih kraških Podeh. Za Kogel je ob koncu tedna prinašal z Jezerskega čez sedlo med Malim Grintovcem in Dolgim hrbtom ovčarju hrano mlad nosač Jur. Nekoč, ko se je vračal nazaj na Jezersko, je Pode zagrnila megla, nosač Jur se je izgubil, zašel v neznan skalnat svet pod Malimi vratci in tam strmoglavil v smrt. Odtlej pravijo tisti skalnati tokavi Jurjevec, sedlo med Malim Grintovcem in Dolgim hrbtom pa je Mlinarsko sedlo. Pod Koglom v Trati je sapnica Pri vetru, kjer iz podzemlja veje mrzla sapa. Tam so si bistriški Uršiči in Erjavški, ko so kosili v Trati, hladili svojo pijačo. Že pred stoletji so lovci desno ob Koglu utrli prehod čez Gamsov skret, neposreden in najkrajši pristop iz Konca na Velike pode. Tam radi postavajo gamsi, se razgledujejo in trosijo svoje bobke po pečevju. Zato so bistriški domačini nadeli tistemu prehodu ime Gamsov skret. Zraven je kratka, skokovita grapa, kamor je bil med vračanjem v dolino zašel Hegemann in v skalnatem skoku zdrsnil v smrt. Polici, kjer so ga domačini našli, pravijo odtlej Hegelmanova lašta. Ob grapi se proti vrhu Skute dvigajo Veliki greben, Sleme in Streža, ki delijo kraški svet pod gorskimi vrhovi na Velike in Male pode. Med Velikim grebenom in Tursko goro se iz gmajne do melišč pod Podi vzpenjajo travnati in ruševnati Žmavcarji. V njihovem spodnjem delu so pod spodvesom ostanki enokapnega ovčarskega stanu, v grapi pod Tursko goro curlja voda. Na drugi strani Turske gore so v grebenski škrbini čukljasti Kotliči, pod njimi se v Bistriško dolino spušča Kotliški greben, kjer še pozno v poletje obleži snežna plazovina. Na levi, grintovški strani Kogla se grmadijo lovti Malega in Velikega hudega grabna. Tja sta pred leti med iskanjem sestopa v dolino zašla Janša in Mikšič ter v neprehodnem svetu za zmeraj končala svojo pot. Še bolj proti Grintovcu se med Jurjevško betico in Kobilno glavo ter Dolgimi stenami spušča v Konec prepadna tokava Jurjevec. Drvar Jože Ajdovec, po domače Rezman iz Stahovice, ki je dočakal 100 let, je pravil, da je v Jurjevcu pod Malimi vratci pripravna zijalka s kapljajočo vodo, kjer je v svojih mladih letih prenočeval z desetimi delavci, ki so nadelavali stezo z Malih vratc čez Pode. Med njimi je delal tudi znani bistriški drvar in soldaški skrivač Bertuc. Ajdovec je bil tedaj, kot je dejal, njihov »vajvoda«. Pred vojno je z Malih vratc v Jurjevec zdrsnil Gombač, ko se je bil namenil s smučmi na Pode. Čeprav so ponj prišli bistriški domačini in ga skozi Jurjevec prenesli v dolino, nesreče ni preživel. Ob Jurjevcu se gor proti Grintovčevi strehi kot strnjen zid vzpenjajo Dolge stene – bistriški domačini jim pravijo Douge stne z dvema prehodoma iz bistriške na kokrsko stran: skozi Mala vratca in čez škrbino Za zobom.
Senca Mokrice je počasi legla čez dolino, v bistriški globeli se je zgostil mrak in obličja gora so posivela. Živžav okoli doma je pojenjal, vesela planinska druščina je odhajala iz Bistrice. Plezalca sta pospravila nahrbtnika, vrv in železje, segla oskrbniku Petru v roke in pognala kolesi dol po bistriški dolini proti Ljubljani. Datuma vzpona, opisa in orisa prve smeri v Koglu plezalca nista objavila. Ponavljalci so dolžino njune smeri ocenili na 150 metrov, čas plezanja na dve uri in težavnostno stopnjo s IV+/III.
Nekaj dni za njunim vzponom, 20. oktobra 1937, sta Karel Tarter in Janez Gregorin, plezalca iz Režkove »kavrske bratovšne«, preplezala v Koglu direktno smer z izstopom tik pod njegovim vrhom. Do vstopa v steno ju je pospremil bistriški oskrbnik Peter Uršič. Karel Tarter je opis in naris smeri na fotografiji objavil v Planinski matici leta 1937, 52. Dolžina smeri je preko 250 metrov, čas plezanja 8 ur, težavnostna stopnja V. S tem je bila predvojna plezarija v Koglu zaključena. Naslednje leto so Hitlerjeve enote brez odpora vkorakale v Avstrijo, potem zasedle Poljsko in Češkoslovaško in kmalu je čez našo domovino in Evropo zahrumela druga svetovna vojna. Zato sta tretjo, centralno smer v Koglu preplezala France Zupan in Ksavo Šemrov šele 9. avgusta 1950,13 let za Virensom in Šmidom ter Tarterjem in Gregorinom. Dolžina smeri 250 m, čas plezanja 5-6 ur, težavnostna stopnja V, ponekod V+ (PV 1951, 234). Vili Virens, pomočnik v trgovini z železnino na Starem trgu v Ljubljani, je bil ob vzponu v Koglu star 21 let. Med okupacijo je sodeloval v organiziranem uporu proti italijanskim in nemškim zavojevalcem, po osvoboditvi se je zaposlil v Delamarisu v Izoli in od tam zahajal v Julijce. Umrl je leta 1999, star 83 let. Dolfe Šmid, doma iz Selške doline, pomočnik v trgovini Simončič v Šiški, ob vzponu v Koglu star 18 let, je umrl leta 1973, ko je imel 54 let. Spomin na oba plezalca je za zmeraj zapisan v steni Kogla nad zatrepom bistriške doline.

Planinski vestnik, 2001/1

Po drugi svetovni vojni

Južna stena Kogla
France Zupan: Še preden smo leta 1947 prvič po desetih letih ponovili smer Tarter-Gregorin v južni steni Kogla in s tem nekoliko prezračili domala mistično vzdušje okoli odljudne stene, se je v nekaterih ljubljanskih druščinah govorilo o novi smeri, ki bi jo bilo treba potegniti o direktni smeri v Koglu. Nekateri ljubljanski plezalci so imeli svoje načrte v tem trikotnem rjavem odlomu, ki se tako lepo vidi izza miz pred domom v Kamniški Bistrici. Tudi mene je zanimal problem direktnega vzpona preko dobesedno navpične stene, predeljene v zgornjem delu z orjaškimi odlomi in to tem bolj, ker smer T-G ne rešuje problema vrhnjega dela stene, ampak ga obide po desni strani, izrabljajoč kombinacijo dveh naklonin: stene in pa močno razčlenjenega sistema, ki teče poševno od leve proti desni.
V letih 1947—50 sem vsako leto prihajal v Bistrico. Skupno z Verovškom in Kočevarjem sem preplezal južno steno Skute v novi smeri in pa jugovzhodno steno Skute, tako imenovani Oltar. Posebnost osrednje rajde Grintavcev so gladke vstromljene plati v južnem ostenju Štruce in Skute (2539 m); južna stena Kogla je med njimi najbolj strma in nerazčlenjena. Ko sta plezalca Kočevar in Blažina, ki sta med tem že beležila v svoj prid poizkus v spodnjem delu stene, prenehala s skupnim delom, sem se leta 1949 začel intenzivneje zanimati za steno.
Sprejel sem Kočevarjev predlog, da skupaj poizkusiva in 1. maja 1949 sva se znašla v Bistrici, od koder pa zaradi dežja nisva šla nikamor drugam kot nazaj v Ljubljano. Ko sva se čez mesec dni že pri vstopu v steno ravno dobro navezala in si porazobesila kline, vponke in stopne zanke, se je vlilo. Prava visokogorska nevihta z gromom, treskom in točo, ki je odskakovala od tal. Nekaj časa sva čepela pod previsom, nato pa so naju dvignili klici na pomoč. Hitela sva po mokrem rušju in travi do bivaka pod Skuto, kjer naju je čakalo malo presenečenje: pred zaklenjenim bivakom je vdano sedel v nalivu prijatelj Jozafat Govekar z zlomljeno nogo, za silo pokrit s pločevinastim koritom namesto z dežnikom.
Tega leta nisem več nadaljeval s poizkusi.

27. maja 1950 sem bil zopet pri vstopu, to pot s Polonco Matičičevo. Vstopila sva z melišča preko začetne traverze v previsno poklino, sistem a la Comici. Kljub spomladanskemu treningu sem bil še lesen in neizurjen za tako plezanje. Začetno navdušenje nama je kmalu ohladil veter, ki je vlekel z zasneženih Podov. Ko je pritisnila megla sem porabil prvo poličko, da sva prečila iz centralnega dela stene v smer T-G in po njej iz stene. Obligaten droben dež je olajšal pot v Bistrico.
Ko se je Rado prenehal zanimati za smer (imel je druge načrte), sva šla za spremembo neke meglene junijske nedelje z Blažino skozi Gamsov skret do vstopa. Počakala sva, da se je toliko zjasnilo, da sva našla vstop in potem plezala po novi smeri do gredine. Zaradi nemogoče orientacije sva izstopila na levo na Velike Pode. Domenila sva se, da bova smer poizkusila preplezati vsak zase. Ker sem visoko cenil Sandijeve alpinistične sposobnosti, mi je bilo žal, toda razumel sem ga popolnoma. Niti on niti jaz nisva imela namena, da bi plezala v tej novi smeri kot druga v navezi. Kratko in malo, domenila sva se, da poiščeva vsak svojega drugega v navezi in želela drug drugemu veliko uspeha pri bodočih poizkusih za osvojitev te trdovratne stene. Za južno steno Kogla, čigar previsna vršna stena mi je dala misliti že ob samem ogledovanju, sem končno uspel dobiti soplezalca Šemrova Ksava iz Ljubljane. Atletska pojava, miren in močan z neuničljivim nasmehom — takega sem poznal že izza časa naše odprave v hercegovske gore poleti 1949, kjer je ravno on s svojim soplezalcem J. Andlovcem dosegel alpinistično največji uspeh.
Ob udobni uri sva odšla 9. avgusta 1950 proti vstopu. Z nama je šel Zajček, ki je bil tako prijazen in nama kasneje nesel okoli stene odvišno ropotijo in nove Ksavove trikuni čevlje. Tako sva vstopila šele ob pol enajstih. Do velike votline na gredini, ki leži približno v drugi petini stene, sva rabila uro in četrt; tu sva se oddahnila v senci. Nad nama so v sončni pripeki avgustovega dne viseli previsi, ki zapirajo gredino. Navezala sva se še na drugo vrv, ki jo je do tedaj nosil Ksavo; pripravil sem stopne zanke. Ksavo si je oprtal mali plezalni nahrbtnik s hrano in čutaro in začela sva. Navpična stena, v katero sem vstopil iz gredine preko majhnega previsa je bila krušljiva, z višino pa j e skala postajala trdna, z malimi oprimki in stopi. Vsak meter, ki sva ga imela za seboj, naju j e približal cilju in nazadnje sem trdno verjel, da bova danes uspela in izplezala. Težave so bile znatne, toda takega značaja, da jih je bilo užitek premagovati. Od časa do časa je Ksavo izvlekel svoj foto z motivacijo, da bo nai-edil nekaj za spomin, kar pa je vselej trajalo precej časa, ki ga nisva smela zapravljati. Dan se je neopazno prevesil in ko sem se že visoko v steni na nekem varovališču oddahnil in se razgledal po svetu, sem videl, da so se sence pod nama v dolini podaljševale. V Bistrici so že kuhali večerjo, sinjkast dim se je sukljal globoko pod nama nad molčečimi gozdovi v Koncu. Stala sva na mali polički pod veliko lusko, nad katero se je bočil majhen previs, nad njim som slutil vrh. Ta raztežaj je najtežji v celi smeri. Nad previsom je koritasto stojišče, od koder sem prečil 10 metrov na desno čez gladke plati, za voglom pa sem se znašel nepričakovano v travi. Pol šestih je bila ura, ko je po mnogih težavah priplezal tudi Ksavo do mene in pometala sva vrvi in železje od sebe. Vesenje v vertikali sva oba čutila v rokah. Ksavo pa je bil od žeje, nahrbtnika in izbijanja klinov, kjer je večinoma visel na vrvi, tudi precej zdelan. Nekaj časa sva sedela v mehki travi, ki jo je pravkar obdrsnila vlažna, iz doline hiteča megla, nato pa sva pobrala svoje stvari in odšla proti koči na Kokrskem sedlu večerjat in spat. Pravzaprav sem pričakoval, da bo vzpon težji, toda tudi tako je terjal od naju precej. Na prevali pod Dolgo steno sem za hip ujel podobo Kogla sredi valovanja megla. Drzno je molela gladko odsekana črna stena nad sivino da je hip nato izginila kot privid. Tudi oni lepi sončni poletni dan je zatonil ko toliko drugih; naglo sva se spustila po strmini.

TEHNIČNA NOTA
Fotografija z včrtano smerjo predstavlja južno steno Kogla, kot jo vidi plezalec pri vstopu, to je perspektivicno skrajšana. Zlasti vrhnji del je tu podan močno skrajšan, čeprav je skoraj se enkrat višji od spodnjega. Zato je tudi smer včrtana v zgornjem delu samo približno. Za ponavljalce itak dodajam detajlno tehnično skico smeri z navedenimi raztežaji, varovališči, časi in klini. Izstop iz stene je v višini cca 2000 m in z vrha ni daleč do markirane poti, ki pelje preko Velikih Podov na Kokrsko sedlo. V slabem vremenu in megli se je treba strogo držati markacij, ker je kraški svet s svojimi vrtačami in neizrazitim terenom silno težaven za orientacijo. Plezanje je večinoma prostega značaja, uporaba klinov je zaradi zasiganih špranj omejena na najpotrebnejše. Pečina je solidna, značilnost stene so vodoravni skladi v centralnem delu stene, kjer plezaš v naklonini 90° kakor po lestvi. Južna stena Kogla do sedaj, ko to pišem, še ni bila ponovljena. Mislim, da bi ocena z zelo težavno z izredno težavnimi mesti držala.

OPIS SMERI.
Vstop v vpadnici vrha pod previsno poklino. Preko vstopnih peči do male poličke (desno okoli roba delikaten prestop) in 10 m po njej v kot med prislonjenim masivom in steno. Navzgor do stojišča pod previsno poklino, 30 m nad vstopom. Čez previs (klin) in po poklini, ki se neha v plateh na malo stojišče (klin). Levo čez plati v smeri prislonjenih lusk (klin). Okoli lusk vodoravna prečnica in čez navpično mesto na udobno varovališče za bolvanom. Desno navzgor po odprta steni. Nad seboj vidiš klin, ki ga ne smeš vpeti, ker ga moraš obležati nekaj metrov levo in nazaj nad njega, kjer je zabit klin, ki ga vpneš. Preko malega previska na gredino in po strmi travi do votline (možic s podpisi). Iz votline pod velikimi strehami desno 10—15 m Kjer se previs neha. vstopiš v navpično, s travo poraslo steno (krušljivo) 50 m navzgor do poličke. Sistem skale se izpremeni v trdne vodoravne sklade. Rahlo proti desni na raz do značilnega stojišča v kotu med steno in prislonjenim stebričkom (zelen grmiček). P 0 stolpičku prestop v steno in po navpični steni navzgor do velikega bolvana, ki visi kot streha iz stene (klin). Pod bolvanom vesna prečnica v levo in navpično navzgor na varovališče pod dvema vzporednima poklinama. Po desni do luknje v steni (klin za prijem) in nato čez manjši previs na varovališče (možic) Od tu nekaj metrov navzgor do police iz žive skale pod večjo lusko. Navzgor pod previs (klin) in na stojišče. Od tu traverza 10 m v desno čez plati (klin) in iz stene. Plezala Zupan France in Šemrov Ksavo 7. avgusta 1950. Čas plezanja 7 ur s počitki. Višina stene 250—300 m po novejših meritvah.

Planinski vestnik 1951/7

Ljubljanska jama
Primož Krivic: Prav v osrčju Savinjskih Alp je speleološk!o izredno zammtvo ozemlje Velikih podov. Na severu in zahodu ga omejuje visoki greben med Grintavcem (2558 m) in Skuto (2532 m), na jugovzhodu pa Kogel (2094 m) s svojo popolnoma navpično steno. Proti dolini Kamniške Bistrice se odpirajo Veliki podi le na dveh mestih: proti jugu skozi strmi Hudi graben, proti severovzhodu pa skozi Gamsov skret, edini naravni prehod v dolino. Veliki podi so tipičen visoroogorski kraški svet s številnimi kotliči, škrapljami in brezni, ki so žal zatrpana s snegom, ledom in gruščem, tako da onemogočajo jamarjem prodor v večje globine. Zato smo pričeli iskati jame v stenah in strmih pobočjih brez ledeniškega drobirja in grušča, kjer tudi plazovi ne morejo zatlačiti jamskih vhodov. Kot najbolj zanimiva se je pokazala stena Kogla, kjer se Veliki podi s tristometrskim navpičnim odlomom prevesijo proti Kamniški Bistrici. Prav tu so jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana l. 1967 odkrili 130m globoko Borotovo jamo in Ljubljansko jamo.

Vhod prve je na Gredini, veliki polici sredi stene Kogla v nadmorski višini 1900 m, vhod v drugo pa pod velikim previsom ob vznožju stene 1790 m visoko. Sredi strmega travnatega pobočja, prekinjenega z navpičnimi skoki, pa je 390m niže ležeči vhod v Mojo jamo (sl. 1). Vse tri jame sestavljajo sistem Ljubljanske jame. Vhod v Ljubljansko jamo smo našli 24. septembra 1967, ko smo pri plezanju v Rumeni zajedi v Koglu opazili odprtino v spodnjem delu velikanskega, že iz doline vidnega odloma. Z intenzivnimi raziskavami smo pričeli šele dve leti kasneje. Sprva smo napredovali po Glavnem rovu, pozimi in spomladi 1970 pa po Sulčevem rovu. že 1. maja 1970 smo dosegli sklep rova in s tem globino 310m. Kasneje smo raziskovali in merili le še stranske rove in z miniranjem poskusili prodreti naprej po Glavnem rovu.

Naše jame 1973/15

Padec naveze v Koglu – Nepopoln mozaik
Miro Štebe: … Nekoliko po tem, ko mi je zavpil, da imam še pet metrov vrvi, pa sem padel. Jože ne ve točno, kaj se je takrat dogajalo, ve pa, da je vrv, ki jo je imel, kot je bila tedaj navada pri varovanju, ovito okrog pasu, nagonsko prekrižal na prsih in jo na vso moč stisnil k sebi. Odločen je bil, da vrvi ne bo izpustil za nobeno ceno. Sunka pa dolgo ni bilo. Slišal je udarjanje mojega telesa in kamenja, ki je frčalo mimo njega, potem pa me je zagledal, kako letim mimo njega. Ker ni bilo nobenega vmesnega klina, sem moral pasti najprej toliko, kot sem splezal nad klinom, ki sem ga našel v previsu in nato še prav tako globoko, da se je vrv sploh napela.
Čez nekaj dolgih trenutkov je začutil silovit sunek. Vrv, ki mu jo je skušalo iztrgati iz rok, se mu je krepko zarezala v dlani. Še dolgo po tem je hodil okrog z ožganimi rokami. Nato pa ga je potegnilo navzgor. Sunek je izdrl U-klin njegovega stojišča, kot bi bil potisnjen zgolj v mehki sir. Pri obremenitvi navzgor klin ni nudil nobenega pravega upora. Nekaj trenutkov za tem sva oba obvisela na klinu v previsu nad stojiščem, potem pa se je izdrl še tisti klin. Oba sva poletela še za kakih 15 metrov, dokler se nisva ustavila, viseč vsak na svojem koncu vrvi.
Viki Grošelj, ki je plezal sosednjo smer, mi je povedal, da sva se trenutek pred padcem še pozdravila. Smeri se v tistem delu precej približata druga drugi, zato je Viki videl, kako se je nesreča zgodila. Pozneje jo je opisal tudi v svoji knjigi Do prvih zvezd:
»Ob klinu počivam in z zanimanjem opazujem soseda, kako se loteva zadnjega previsa, ki mu zapira pot na stojišče. Dobro mu gre. Široko se razkorači, roke sežejo nekam čez, prsti se zarijejo v drobne razčlembe. Hip zatem zagledam obraz, nahrbtnik, nato zgornji del telesa. To je točka, v kateri se telo najbolj izvesi nad globino. Naslednjo sekundo bo premagalo težnost, se vzravnalo. Prsti bodo preprijeli, noge bodo našle oporo.
Takrat se zgodi nekaj neverjetnega. Ves previs se rahlo zamaje. Votel pok, krč v rokah, presenečenje, neskončno začudenje v očeh. Plezalec in nekajstokilogramski balvan ostaneta za tisočinko sekunde v zraku, nato pa v prostem padu zgrmita navzdol. Uročen strmim v padajoče telo. Strašno dolgo traja, kot da gledam upočasnjen film. Silno močno zaznavam vse, tudi najmanjše podrobnosti. Balvan je težji, prehiti telo in se na nagnjeni gredini razleti na tisoče manjših koščkov, ki kot slap brizgnejo naprej globino…«
Tudi plezalci, ki so plezali v eni od sosednjih smeri pod nami, so videl kako sem se ločil od odkrušene skalne gmote in nato treščil ob manjšo polico, ki me je odbila čez poševno gredino, na vrhu katere me je varoval Jože. Domnevam, da sem ob padcu na tisto poličko razbil čelado in dobil 11-centimetrsko razpoko lobanje, vendar pa me je tista polica tudi rešila, saj bi bile posledice padca precej bolj usodne, če bi po 35 metrih padel na gredino. Tako pa sem letel čez gredino in zanihal v previs. Ko je za me noj potegnilo še Jožeta, se je najina vrv po čudežu zataknila za skalni rogljiček, tako da sva obvisela vsak na eni strani.
Viki Grošelj je o tem zapisal: »Vrv se je zataknila za skalni rogljiček na gladki polici, ki ni večji kot mezinec. Še sveče ne bosta mogla postavit gor, ko jo bosta hodila vsako leto prižigat v spomin na novo rojstvo.«
Če ne bi bilo v bližini Vikijevega soplezalca Ivča Kotnika, bi se najin padec prav gotovo nadaljeval v praznino, tako pa je Ivč takoj začel Jožetu vpiti, naj se ne premika, saj bi bil vsak najmanjši sunek lahko usoden. Hitro se je razvezal in prihitel na pomoč. V izjemno kratkem času je zabil nekaj klinov in s pomožnimi vrvicami pričvrstil najino vrv – tenko nit, na kateri sta viseli najini življenji, v sidrišče. Razbremenil je Jožeta, in ko se je do njega spustil še Viki, sta se spustila do njega in ga nato potegnila višje, na ravnejši del police …

Preizkušnje, Didakta 2005
(knjigo lahko kupite v E-obliki https://www.didakta.si/e-knjigarna/fotomonografije-in-potopisi/planinska-literatura/preizkusnje/, pred kratkim pa je Miro zbiral tudi sredstva za ponatis …)

Plezalni vodniki
Opisi in skice za smeri so bili izdani v (kar) nekaj tiskanih izdajah za Kamniško Bistrico. Za uporabnike spleta pa je seveda najlažje Slovenske stene (fotografija z vrisi) in Plezanje.net.

Možnosti
Sama glavna stena je dodobra obdelana. Ker ni več nujno, da so smeri visoke 100 metrov, je še nekaj prostora na desni, kjer morda tiči še kakšen klin od vaj gorskih reševalcev. Pred desetletji pa so pri Alpinističnih razgledih izpostavili za nepreplezano tudi steno nad Malim hudim grabnom. Nekaj stenc nad Trato pa so preplezali tudi zdajšnji in pretekli bistriški jagri (ter njih občasni pomočniki), ko so lezli za zastreljenimi gamsi, …