(* 31. marec 1965, † verjetno 27. januar 2006)
Veliki (in) mali (160 cm) človek med Céüsejem, Annapurno in Makalujem — Alpinistični Palček Tom
Jean‑Christophe Lafaille (1965–2006), je bil eden tistih alpinistov, ki jih je po eni strani težko ujeti v eno samo definicijo, po drugi pa je gradil tisto, kar se je nekoč smatralo za napredek v dejavnosti — najprej v mladih letih športno plezanje in potem alpinizem. Jean je bil je športni plezalec iz Céüseja, ki je v mladosti sanjal o popolnih linijah. Bil je alpinist, ki je v Mont Blancu iskal čistost in samoto. Himalajec, ki je verjel, da je solo vzpon najčistejša oblika stika z goro. In človek, ki je preživel eno najtežjih samoreševanj v zgodovini Himalaje — ter se kljub temu vrnil v gore, ki so mu vzele življenje.
Njegova zgodba je zgodba o vztrajnosti, o iskanju popolnosti, o notranjem nemiru, ki ga je gnal naprej, in o tragični logiki, ki je na koncu pripeljala do njegovega izginotja na Makaluju.
Céüse: rojstvo plezalca, ki je iskal čistost
Lafaille je odraščal v Gap-u, dobesedno pod steno Céüse, ki je v osemdesetih letih postajala laboratorij športnega plezanja. Tam je kot mladenič z družbo prijateljev — Philippe Macle, Pierre Isoard, Bruno »Bubu« Drouillard — odkrival svet vertikale, ki je bil takrat še skoraj povsem neizrisan.
Njegova zgodnja leta so bila zaznamovana z: obsesivnim treningom, izjemno mentalno trdnostjo, iskanjem popolnih linij, prvo generacijo francoskega športnega plezanja.
Pri šestnajstih je že plezal svoje smeri. Pri dvajsetih je postal eden najmočnejših plezalcev svoje generacije. Leta 1987 je v Roche-des-Arnauds preplezal Rêve de gosse, solo 8a+, najtežji prosti solo svojega časa — dejanje, ki ga je definiralo kot plezalca, ki se ne boji preseči meja.
Njegov najpomembnejši prispevek športnemu plezanju je bil Biographie, smer, ki jo je opremil leta 1988 in ki je (šele) po prostem vzponu Chrisa Sharme leta 2001 postala prva svetovna 9a+ ikona.
»Imel sem srečo, da sem se rodil ob vznožju Céüse … vsako jutro sem zajtrkoval obrnjen proti tej apnenčasti pregradi« beremo v njegovi avtobiografiji »Je vous ecris de là-haut« (Guérin, 2019). Ker ni bil ravno navdušen nad učenjem ali šolo, očarljivo pripoveduje, da je »za las osvojil maturo.« Po enem letu služenja v Groupe Militaire de Haute Montagne in nekaj letih sodelovanja v relativno varnem tekmovalnem plezalskem krogu je Lafaille spoznal, da si pridobiva sloves. Z dokumentom v roki in prost vojaških obveznosti je odkril nov poklic: plezalec in alpinist s polnim delovnim časom.
Prehod v alpinizem: Mont Blanc kot poligon za samoto
V zgodnjih devetdesetih je Lafaille postal gorski vodnik in se preselil v svet alpinizma. Njegov slog je bil takoj prepoznaven: solo, čist, brez kompromisov.
Najbolj izstopa solo vzpon Divine Providence (900 m, ED4, 7b+) na Grand Pilier d’Angle — ena najtežjih smeri v Mont Blancu, ki jo je preplezal sam, v slogu, ki je napovedoval njegovo himalajsko prihodnost. Kot se je nekdaj spodobilo, za vstop v najvišji svet, se je preizkusil tudi v tehniki. Opravil je prvi francoski vzpon na Zenyatta Mondatta (A4) v Yosemitu, splezal Jeu des Perles de Verre (A4) in prvi solo vzpon na Atlantide (A4) v Verdonu ter prvi francoski vzpon Sea of Dreams (A4) v El Capu.
Annapurna: samoreševanje, ki je postalo legenda(rno)
Leta 1992 se je z Pierrom Béghinom podal v južno steno Annapurne. V alpskem slogu, brez šerp, brez fiksnih vrvi, brez varnostne mreže. Ko je Béghin med spustom padel in se ubil, je Lafaille ostal sam — brez vrvi, brez opreme, kilometer nad dnom stene.
Njegov spust je postal mit: vrv za spuste je zapenjal za vse mogoče in nemogoče, celo na plastenko za vodo, zlomil si je roko, dva dni čakal na reševanje, ki ni prišlo, nato pa sam, z eno roko, preplezal najtežje odseke stene.
Ko je prišel v dolino, so ga že imeli za mrtvega.
Reinhold Messner je dejal, da je Lafaille pokazal »tisti instinkt preživetja, ki definira najboljše alpiniste«.
Himalaja: solo vzponi, nove smeri, obsesija z osemtisočaki
Po Annapurni je sprva prisegel, da ne bo nikoli več plezal. A vrnil se je — še močnejši.
V Himalaji je postal sinonim za solo vzpone:
Čo Oju (1993)
Šiša Pangma, nova smer (1994)
Gašerbrum I in II v štirih dneh (1996)
Manaslu (2001)
Nanga Parbat, Dhaulagiri (solo), Broad Peak (2003)
Njegov slog je bil čist, minimalističen, pogosto brez dodatnega kisika, pogosto sam. Ni želel »zbirati vrhov«, želel je ustvarjati nove zgodbe.
Annapurna je ostala njegova obsesija. Vrnila se je v njegovem življenju trikrat, dokler ni leta 2002 končno preplezal na vrh po vzhodnem grebenu z Albertom Iñurrategijem.
Makalu: zadnja meja
Leta 2005 se je odločil za nekaj, kar je bilo takrat skoraj nepredstavljivo: prvi zimski solo vzpon na Makalu, edini osemtisočak v Nepalu brez zimske zgodovine.
Njegove besede so bile jasne: »Fascinira me, da obstajajo kraji, kjer te nobena tehnologija ne more rešiti. Kjer si zreduciran na svojo najbolj osnovno, bistveno obliko.«
Štiri tedne je sam nosil opremo do višine 7600 m. Veter mu je dvakrat raztrgal šotor in ga dvignil v zrak. Ko se je vreme izboljšalo, je 24. januarja začel zadnji poskus. Zadnjič je poklical ženo Katio 26. januarja z višine približno 1000 m pod vrhom.
Potem je izginil. Nihče ni bil dovolj aklimatiziran, da bi ga lahko dosegel. Helikopterski preleti niso našli sledi. Njegovo telo ni bilo nikoli najdeno.
Osebnost: veliki mali človek
Lafaille je bil tih, zadržan, a izjemno odločen. Majhne postave, a velikih ambicij. Njegov najljubši pesnik je bil Baudelaire, njegov najljubši simbol pa albatros — neroden na palubi, veličasten v zraku.
Njegova žena Katia je dejala: »Ni želel več gledati, kako mu soplezalci umirajo. Zato je plezal sam.«
Njegov sin Tom Lafaille je postal alpinist in smučar ter se leta 2023 vrnil v Himalajo, kjer je opravil prvi francoski smučarski spust z Broad Peaka — simboličen poklon očetu, …
Zapuščina
Jean‑Christophe Lafaille je (bil) eden (naj)pomembnejših plezalcev in alpinistov svoje generacije. Njegova zapuščina je dvojna: v športnem plezanju je pustil Biographie, Rêve de gosse, Patience — smeri, ki so zaznamovale razvoj plezanja; v alpinizmu je pokazal, kaj pomeni solo, kaj pomeni »pravi« slog, kaj pomeni vztrajnost na meji človeškega.
Njegova zgodba je zgodba človeka, ki je iskal popolnost — in jo včasih našel v najtežjih okoliščinah.
