Plezalni profil: Glava

Poimenovanje določenih delov gora ali sten z nazivom “glava” je med gorskim ljudstvom že dolgo prisotno. Posplošeno bi človek lahko napisal, da smo Slovenci kot narod še kako ponosni na svoje gore. Ker pa se to vztrajno spreminja zaradi večplastnih procesov, ki niso ravno v zdravem delu glave, si lahko le ogledamo nekaj (stenskih) profilov z imenom glava. Najbrž je treba najprej omeniti tistega s tremi glavami, najvišjega nad nekoč “zeleno deželo,” ki ima v marsikaterem prizvoku vtise večvrednega božanstva itd. Na to triglavo goro mora vsak splezati na tak ali drugačen način, če hoče biti pravi in zato to marsikdo vztrajno ponavlja.
Za vrhom te gore pa se skriva za alpiniste precej bolj zanimiva glava. Kdo je dal tej glavi ime Sfinga? Je bil to res Miha Potočnik. V Planinskem vestniku iz leta 1931 je članek Mihe Potočnika o novi različici smeri v Triglavski steni med Skalaško smerjo in smerjo po zahodnem razu. Plezali so jo: Joža Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek 19. avgusta 1930. V tem članku Potočnik opisuje tudi Sfingo:

Sredi tega zidu tam pod Plemenicami pa je stena razjedena tako, da ob vrhu tvori velikansko, iz stene ven pomaknjeno glavo ogromne sfinge – podoba je tako točna in izrazita s svojim visokim čelom, s pravilnimi usti in z odločno brado, kakor bi jo gledal narisano v zgodovinskih knjigah, le da je vsled svoje drzne okolice še bolj poudarjena, še bolj učinkovita! Resno strmi ta orjak čez dolino in vrhove na njeni drugi strani nekam v daljavo; spomenik, kakor ga še ni postavila človeška roka! Glava je dobro vidna tudi iz zgornjega dela Tominškove poti, le da od tam vsled prevelike oddaljenosti ne more narediti takega vtisa, kakor iz neposredne bližine. Bili smo kar zaverovani v ta čudoviti lik; …

Nekateri so mnenja, da bi to (prvo?) zaznavo in dajanje imena lahko preverila samo temeljita strokovna raziskava, ki pa naj ne bila omogočena ljubiteljem. Potočnik v svojem opisu Sfingo najprej navaja z malo začetnico, potem pa z veliko. Po tem sodeč, je mogoče sklepati, da je prav ta naveza kot kombinacija izobraženosti in ljudskosti, glavo poimenovala Sfinga, Stanko Tominšek pa jo je fotografiral. Sama Sfinga in dogajanje v obrazu, glavi ter steni je tolikokrat opisano in omenjeno tudi na teh straneh, da bi bilo skorajda škoda nadaljevati in se kljub zanimivim pogledom z glav BASE skakalcev ustaviti le pri tej glavi.

V Slovenskih stenah so v iskalniku zajete: naslednje Mrtvaška glava, Glava Planjave, Rušnata glava – zahodna stena, Rušnata Glava (1899 m), Poljske device – Prva glava, Druga glava, Tretja glava, Četrta glava in Peta glava (vse severna stena) ter Prednja glava – severovzhodna stena …

Ker splet ni namenjen (pre)obširnim razlagam, preskočimo torej v kraje, kjer je glavam in goram dodal naziv govedo. Ena od različic poimenovanja Turske gore je lahko tudi izumrlo govedo Tur (Bos primigenius – glej še vzdevek Bos). Te še neukročene živali so izhajale iz družine votlorogov in so se prosto pasle med evropskimi gorami, jasami in v goščavah. Tako nekako, kot se dandanes škotsko višavsko govedo v krajih, ki jih omenjamo. Tur je bil v Evropi iztrebljen ali pa udomačen v domače govedo 17. stoletju. Med “osredno rajdo” Grintovcev je torej večglava (osrednja) gora, s takšnim poimenovanjem. Omejimo se na prednjo in zadnjo. Prednja gleda v nasprotno goro in se tudi “pogovarja” z glavo, ki pa ima bistveno večjo vrednost in zgodbo v alpinističnem smislu. Večkrat jima torej beseda nanese vprašanje, zakaj so po eni že praskali “človeški pajki,” druge pa niti ne opazijo ne. Alpinisti so pač znani, da nekje zaznajo problem, drugje pa ga spregledajo.

Zadnja glava pa ima po seboj tudi nenavadno obliko, ki ji popoln pomen v človekovi glavi doda prvo sneženje. Preskus v njej sta pred dobrimi sedemdesetimi leti izvedla alpinista Vladko Fajgelj in Ciril Debeljak. V nedeljo, 26. junija 1955 pa je celjske alpiniste in planince že zjutraj pretresla novica, da se je steni Štajerske Rinke smrtno ponesrečil Vladko. Več pa o tem (tokrat) ne bomo napisali, je le še spomin …