Planinski vestnik 1931/1, 2, 3, 5
Miha Potočnik: Z Jožem sva imela spet nekaj v mislih. Lani (25. VIII. 1929.) sva namreč v Skalaški smeri na tisti ploščadi, preden zaviješ levo proti Črnemu Grabnu, počivala in pri tem motrila steno na desni, tja proti Luknji; saj sva imela prav na tihem vsak pri sebi že v načrtu, da bi bilo dobro pogledati, kako je z zvezo med Skalaško smerjo in ono, ki vede po severozapadnem robu (Alpenklubweg-Nordwestkante, Dr. Prusik, R. Szalay septembra 1929.). Pa takrat se nama je mudilo; bila sva še nizko doli v pečeh, stena je pa od tam naprej še visoka in tudi zamudna; saj iz Črnega Grabna gori do vrh »Ladje« skoraj ni lahkega mesta. Ugotovila sva le, da bi se izplačalo še enkrat zlezti sem gori in pogledati na desno; ni zlomek, da bi ne prišla skozi, čeprav sta nama Pavla in njen drug zatrdila, da tam nista videla nobene možnosti in izgledov, ko sta plezala Skalaško smer. No in nazadnje, če bi se res izkazalo, da ne moreva naprej, nama je še vedno ostala pot v Črni Graben in v Gorenjsko smer odprta – tam sva pa že toliko znana, da bi zlepa ne prišla v zadrego.
Počakala sva pomladi, da so se obleteli plazovi, nakar sva jo mahnila z dobrim daljnogledom v Vrata proti izviru Bistrice, da napraviva natančen načrt in pogledava, kod bomo hodili; zakaj, Stane je bil tudi ves za to. Videla sva, da vedeta s tiste ploščade v Skalaški smeri v desno dve beli, sneženi črti v višini kakih sto metrov vsaksebi, in sva vedela na prvi pogled, da so to police – to sva jih bila vesela! Preden pa se polici pričneta, je zarezan v steno širok, strm žleb, ki pade v silno odrezanem skoku v dolino, a zgoraj se izgladi v navpične plošče in strehaste odlome. Nič nisva mogla presoditi iz daljave, kakšna bo hoja od ploščade čez žleb k policam; videti pa je bilo preklicano nerodno in pusto; kar žal nama je bilo, da nisva že lani stopila malo v stran in pogledala po prehodu. – Polici držita precej daleč na desno pod rob stebra, visokemu rebru podobnega, da je z njima kakor prepasan; prav pod robom pa se zdi, da jih mahoma stena požre v gladke, neprehodne previse. Teh par klafter s police, pa bodisi s spodnje ali zgornje, pa na rob stebra, nama je delalo največ preglavic, ko ni videti nikjer kakšne primerne razčlenjene poti.
»No, bo že sreča pomagala,« sva se tolažila in nisva izgubila vere v steno in vase. Saj se vedno podajašv negotovost, kadar greš na novo, še neuhojeno pot; nikoli ne veš, kje te čaka zaseda. Verovala pa sva zatrdno, da bomo prišli na steber; saj nas je že kajkrat begalo kakšno težavno mesto, ko smo ga motrili iz doline, pa se še nismo nikdar vrnili praznih rok. – Na drugi strani stebra je spet žleb, še širši in višji od prvega, in tudi iz doline ne vidiš, kako boš prišel s stebra nanj, ker je njegov breg zasukan in ga steber zakrije pogledu. V žleb pa moraš, ker naravnost gori v smeri stebra ne gre prav visoko; previsi in odlomi te obrnejo, še preden si na pol pota.
Videla sva še, da bo treba potem nekaj časa po žlebu navzgor, nakar nas bo stena spet primorala, da prečkamo na desno v steno, ki nam bo končno omogočila, da plezamo naravnost kvišku. Prehod iz žleba v steno je obetal težave, prav tako stena v okolici velikanskega rumenega odloma na polovici pota; od tam je pa izgledalo, da bo šlo brez večjih težav noter do severozapadnega roba, kamor je že lani prvikrat stopila človeška noga.
Še večkrat sva zatem v teku poletja čepela z Jožem na kakšni skali v Vratih in strmela v našo novo pot, presojala in ugibala, kako bi bilo bolje, pa več kakor prvikrat nisva dognala. Želja po novih doživetjih pa je le rasla v nas. S poletjem vred, ko smo znova okušali vse prelesti naših robov, je dosegel višek tudi naš sklep.
Sedeli smo v Vratih Joža, Stane pa jaz in zdaj pa zdaj je neslo koga pred duri gledat tisto krmežljavo vreme. Na vsezadnje ni tako napak kazalo; oblakov je bilo res cele trope, da so se zvezde le s težavo razgledovale skoznje, toda pihal je prav močan sever in tudi barometer ni bil slab. No, zjutraj smo videli, da se je topot tudi barometru zmešalo; lilo je na vse pretege, kakor da bi včeraj deset procesij prosilo za dež. Odložiti smo morali svojo namero za boljše čase. Sklenili smo, da gremo v steno le ob najlepšem vremenu, ko bo kazalo, da bo vsaj za dva dni stalno; saj dež še takrat ni nič prida, ko si pod streho.
In res je čez nekaj dni sijalo solnce. Po ves dan mu ni prišel niti najmanjši oblak na njegovo sijajno pot in od same svetlobe si moral zamežikniti, če si pogledal v peči.
Že ob devetih zvečer smo se odtrgali od vesele družbe v Aljaževem Domu in odrinili spat, ker smo zjutraj hoteli še pred dnem na pot, da bi imeli tako več časa in bi prišli še pred nočjo iz stene. Prav verjetno se nam pa ni zdelo, da bomo opravili v enem dnevu; zato smo se tudi za bivak opremili s šotorom in toplo obleko; naše kosti še imajo v spominu, kako čez noč v steni prav na drobno zebe, če se k temu pripravi.
Imeli smo opraviti pač z zelo težko nalogo. Smer, kakor smo jo nameravali, drži čez najtežje mesto v Skalaški smeri, čez znano prečko nad vstopom, in čez najtežje mesto v severozapadnem robu (Nordwestkante) tik pod izstopom; kaj pa bo v sredini, ko bomo šli na celo, sploh nismo mogli vedeti – vedeli smo le to, da ta del stene (od Črnega do Jugovega grabna) nikjer ni prav lahak. Da smo imeli s seboj tudi dve vrvi in klinov kakor za naprodaj, to se tako vé.
Polegli smo. V pričakovanju jutrišnjega dne smo dremali, zaspati pa nismo mogli; vsakega izmed nas je nekoliko skrbelo – bali se sicer nismo ničesar, čemu tudi? Le tista negotovost in radovednost, če bo šlo gladko do vrha ali pa nas bo spodaj v žlebovih obrnilo, nam ni dala krepkega spanca. Premetavali smo se po ležišču in premišljevali; spodaj so pa peli:
»Oj ta mi bo zazvonil,
kadar jaz umrl bom!«
No, peli so jo vsekakor precej prezgodaj; spati nam pa ta lepa pesmica ni pomagala. Saj ti ob njej nehote pride v misel, kar ni treba.
Komaj je bilo okrog polnoči vredno zaspati, ker nas je Torkar že ob pol štirih zdramil. Pred šesto smo stali že pred steno, pri vstopu v Skalaško smer. Do tu nas je spremil Jožev brat; njemu smo dali čevlje, da bi jih zanesel na Kugyjevo polico; kajti nič ni prijetno vlačiti te teže in nerodnosti čez celo steno; da bi pa hodili s Kredarice v Vrata bosi ali v copatah – kakor takrat iz Gorenjske smeri – nas pa spet ni mikalo.
Čopov Karel je stisnil vsakemu posebej roko in voščil srečno pot, zraven pa se je držal tako kislo in prežaljeno, kakor bi hotel reči: »Počivajte v miru.« Skrbelo ga je podjetje od sile, majal je z glavo, ko smo mu pokazali, kod bomo hodili.
Zlezli smo skozi vstopni kamin na tisto značilno široko polico pod Skalaško smerjo, prečkali nekoliko na desno in zavili navzgor skozi kamin na prvi turnec. Tovariša sta prepustila vodstvo meni, ker sem že lani, ko sva plezala z Jožem, plezal naprej ter torej steno dobro poznal in ker sta bila zelo nerazpoložena. Tožila sta, da sta zelo slabo spala in da sta nekam trda, Joža pa je vrh tega še dajala skrnina (putika) v kolenu. Hvala Bogu sem bil jaz kaj korajžne volje in dobro razpoložen, čeprav nisem kaj prida spal – saj je bilo jutro tako nebeško lepo in sveže! Ko prestopiš s turnca v steno, si takoj sredi resnega in težkega dela, stena je navpična in ploščata, oprimki pa redki in majhni. Sicer je vsa stvar visoka le kakih deset metrov do dobrega položaja, toda v sredi plošč moraš čez previs, ki da precej opraviti. Lani sem bil pod tem previsom zavil na levo po ozki laštici, pa sem imel hude sitnosti in precej obračanja, preden sem prišel v navpičen žleb, da sem lahko spet varno plezal. Zato sem jo zdaj udaril raje kar v previs; pa tudi tu sem se nekaj trenutkov zamudil s preizkušanjem in iskanjem opor. Tovariša sta mi ob tej priliki svetovala, naj se raje vrnem, češ, če ne gre, se bomo vrnili. Vse prav! Toda prav zamalo se mi je zdelo, da bi hodili nazaj, ko smo imeli tak lep – namen, pa še vreme povrhu; vedel sem pa tudi, da bi se težko še letos iznova lotili ture, če bi se danes obrnili. Navdušena nista bila ta dan preveč ne Joža ne Stane; priznala sta pozneje, da sta bila – človek je včasih tak – krmežljava in brez volje. No, to bi se nam Torkar smejal, ko bi jo v copatah primahali nazaj!
Pa sem bil kmalu čez previs in sem na ta način kaj praktično rešil vprašanje povratka. Izjavil sem namreč, da zdaj ne morem več nazaj, tudi če bi hotel, ker ni nikjer špranje, kamor naj zabijem klin in se spustim doli; v resnici pa sem stal pri klinu, ki sta ga pred par dnevi zabila dva Dunajčana, ki sta šla čez Skalaško smer!
Tovariša sta prišla za menoj in kaj kmalu smo prešli plošče in po dobro hodnem žlebu dospeli pod najtežje mesto Skalaške smeri. Iz žleba moraš poševno na desno navzgor čez strme plošče na njih desni rob, do kamor ti pomagajo dobri stopi in razčlembe. Ob robu splezaš še par metrov više pod obokan, zelo visok neprehoden previs, kjer se začno skrajne težave. Splezati moraš še nekoliko v previs, da stopiš na dober stop, ki ga tvori zelo ozka lašta; z rokami pa na neznatnih oprimkih, kjer je opore le za konice prstov, le s težavo varuješ ravnovesje. Na desno in naravnost navzgor ne moreš, če nisi muha; zato moraš na levo okrog ogla, prestop pa je zaradi neznatnih oprimkov in previsa skrajno težaven, izpostavljen in nevaren – je to najkritičnejša točka v tem delu stene, ki je obrnila petnajst dobro opremljenih plezalskih družb, preden je pustila k sebi. Meni je bila od lanskega leta prav dobro znana, pomagal pa sem si s klinom, ki sem ga bil zabil v previs že lani s precejšnjo težavo in z zamudnim, napornim delom. Ko prideš okrog ogla, moraš prečkati še precej v levo, ker je še vedno nad teboj masiven previs; vendar je plezanje proti prejšnjemu že lažje, ker imaš boljše stope; še vedno neznatne oprijeme pa lažje izrabiš, ker se že lahko pritisneš ob steno, ko zaradi milejše strmine ne visiš več
vznak – je pa položaj trajno resen in izpostavljen.
Jaz sem se dobro varoval na lanskih klinih in hitro prodiral do konca prečke, ko je bilo treba z gladkega visečega stopa zopet naravnost navzgor čez krajši previs, ki nudi edino možnost prehoda. Lani je čez previs še nekam šlo, čeprav sem imel dosti opraviti, letos pa kar nikamor. Prijeti se nisem imel kje, če sem še tako praskal in stikal po gladki plošči – stal sem na visečem stopu tudi le za silo in sem takoj čutil, da bom zdrsnil, če stopim na prste, ko bi zmanjšal trenje. Oprimka, ki sem se ga spominjal od lani, ni bilo nikjer – kako bo, ko ga je pa spomladi plaz izbil! Na srečo sem zamogel zabiti nad seboj v majhno skalno strešico klin, pa tako, da je bil obrnjen z glavo poševno navzdol in sem se na njem zaradi lepšega zavaroval – za oprimek si ga pa nisem upal porabiti. Končno sem ob strani le iztaknil predrto majhen rob! Potegnil sem k sebi dobra dva metra vrvi, da bi me preveč ne vlekla nazaj, ko je tekla skozi pet klinov, poprijel za rob, se zagnal više in dosegel naslednjo oporo; previs je bil pod mano! Precej me je bilo dajalo tam spodaj, tako da sem imel tistega cepetanja že skrajno dosti!
Sitnosti pa še ni bilo konec. Prav vrh previsa me je ustavila vrv, ki se je bila zajela pri onem v strešico zabitem klinu, ker se je drgnila ob hrapavi rob strešice. Opore sem imel toliko, da sem ravno sam dobro stal; da bi pa v tistem položaju varoval Joža, nisem mogel. A Jožu je bilo že to dovolj varovanja, da je vrv tekla med klini. Splezal je ročno okrog ogla in odpel iz zaponk vrv, da je stekla in sem mogel jaz više varovati, ko je plezal čez previs. Stane je bil pa brže pri nama, ker je vrv lepo vlekla; Joža je namreč ni več vtaknil pod strešico v klin, ki sem ga bil itak zabil le v lastno varovanje.
Tako smo prišli že v lažji teren; zadnjemu previsu smo ušli levo v žleb, ki je ob vrhu pokrit s streho. Streha pa je predrta z luknjo, v kateri je ravno toliko prostora, da se brez nahrbtnika prav na tesno splaziš skoznjo, nahrbtnike pa potegneš z vrvjo čez previs.
Točno ob devetih smo posedli okrog kamenitega možica, ki sta ga bila postavila prva plezalca Skalaške smeri. Naša pot po Skalaški smeri, ki tu zavije v levo, je bila s tem končana, začelo pa se je plezanje na celo – mesto je prav dobro vidno iz doline: nagnjena ploščada pod belimi silno gladkimi in strmimi ploščami. Samotnemu možicu, ki ga je vreme že precej zdelalo, nismo kaj časa delali druščine; saj je tudi ni prav – vajen. Preveč nas je mikalo, da čimprej izvemo, kako bomo opravili v onih dveh žlebovih – tam je tičal glavni del zagonetke, kakor je kazalo ogledovanje iz doline. Opasali smo se spet in zavili na desno.
Žlebiči in kaminčki so nas privedli na mal grebenček, s katerega je bil prehod v prvi žleb začuda lahak; prva skrb je padla kakor na mah posekano drevesce. Iz žleba smo takoj prečkali v desno kakih sto metrov po poličastih stopih; zakaj mudilo se nam je, da otresemo z ramen še drugo skrb: prehod na steber. Prišli smo tako že čisto pod njegov rob. Nad nami so se bočili bahati okrogli previsi, ki so nas iz doline tako mrko odbijali; nikjer nimajo podobe, da bi mogel človek čeznje. Le rdečepisani tiček- plezalec je skakljal od špranje do špranje za živežem in od časa do časa zazvižgal s svojim enostavnim resno otožnim glasom, kakor da svari pred to samoto. Podoba je že bila, da bomo obtičali, ker nismo videli v desno okrog ogla, ki ga tvori gladek stolp. Poličasti stopi so tu že precej majhni, vendar do ogla še kar dobro hodni, čeprav so izpostavljeni, da vidiš prav na prodišče pod steno, če pogledaš podse. Na Jožev nasvet sem splezal na rob in tam – ej, kakšno presenečenje – stopil na širšo polico! Po njej sem prišel okrog ogla in videl, da se nahajam v navadni, dobro razčlenjeni steni, ki ne nudi nobene resnejše ovire, da ne bi mogel na stolp in s tem že tudi na rob stebra nad onimi previsi. Kako enostaven se nam je zdaj zdel ta prehod! Saj tako gladke rešitve še v sanjah nismo pričakovali! Skoraj žal nam je bilo,da je šlo tako izlahka, ko smo pomislili, kakšne križe in težave nam je prizadevalo to mesto, preden smo se ga zares lotili; saj smo v mislih, ko smo ogledovali ta kraj, zabijali že kline v košate previse in se previdno plazili čez izglajene strmine. No, zamere pa zato ni bilo; da se vale skrbi od tebe kakor za stavo, ki te bo prej olajšala, ta občutek je prelep in preveč blagodejen! Še tovariša, ki sta poprej godi a zaradi slabo prespane noči, sta bila kakor predelana; postala sta razpoložena, da nas je bilo kar veselje slišati in pogledati. Ko pa smo pri nadaljevanju poti po robu stebra še dohiteli dva premišljeno po opravkih korakajoča pajka, smo postali tako korajžni, da bi se nam težko ustavilo, karkoli bi nam prišlo na pot!
Joža jima je posvetil prav mičen govor, ki sta ga modro poslušala, dokler jima ni postalo le prenerodno, ko ju je preveč hvalil; dostojanstveno se zibajoč na dolgih krakih sta odkobacala. Dobrote so kar same od sebe letele skupaj; zakaj, vrh vsega smo še videli, da vedejo z našega stebriča levo proti Triglavskemu stebru in Črnemu Grabnu široke udobne police, ki bi nam precej skrajšale hojo iz stene, če bi nam zgoraj kje zaprlo pot.
Jasna nam je postala zdaj tudi uganka, kako in kod pridejo gamsi v Črni Graben, česar si l.1928. pri plezanju Gorenjske smeri nismo znali raztolmačiti. Prav iznad Luknje sem in izpod Plemenic pridrži njihova smela in ozka stezica po iznajdljivo pretehtanih ovinkih in prehodih nad silnimi prepadi, po raztrganih jarkih in zelenih laštah. Prav čudili bi se tem rogatim plezalcem, če bi ne vedeli, da so iz Trente!
Po robu stebra smo plezali precej visoko, dokler se ne začne bolj in bolj dvigati v občutno strmino. Skala je tu precej krušljiva, vendar ni nevarna, ker ni preveč strma in izpostavljena, tako da gre višina prav dobro izpod nog. Na desno pod nami je bil zarezan oni drugi veliki žleb, globok in teman, v katerega v spodnjem delu ni s stebra primernega prehoda. Više gori v stebru pa se nam je prav prijazno ponudila prilika, da smo zapustili steber in prestopili po posutih ploščah v žlebovo dno: spet smo imeli za seboj točko, ki je iz doline zaradi zavite stene nismo mogli pregledati in ki nas je zategadelj tekom poletja navdajala z rahlo negotovostjo. Zdaj smo bili seveda mirni; saj smo steno lahko sproti pregledali in poiskali najlepše prehode.
Res, vse nam je šlo gladko izpod rok; veselili smo se, da imamo dober dan. Začetne težave so bile po štiriurnem plezanju lepo premagane, bili smo z vso dušo pri svojem poslu in nobeden ni več niti pomislil, da bi nas moglo kaj zadržati pri napredovanju.
Tako smo jo vsi podjetni ubrali po žlebu navzgor do njegovega konca, od koder smo videli, da pelje v desno široka polica; naša naloga je namreč zdaj bila, da splezamo v visoko steno na desni strani žleba in potem po njej do severozapadnega roba. V vsej višini žleba pa nismo nikjer dobili kake primerne razčlembe, ki bi nas privedla v to steno; žlebov breg in stena tu spodaj sta tako izlizana in navpična, da nam res ni ostalo drugega, kakor plezati po žlebu, češ, višje gori se bo že kaj dobilo, ko se stena nekoliko poleže. Tako smo prišli pod kakih šest do osem metrov visok kaminast prag, silno gladek in moker. Oho! Takoj smo videli, da bo za nekaj časa zapihala druga sapa.
Kamin je bil tako malo vabljiv, da je Joža na prvi pogled predlagal, naj raje poskusim na levi v strmih, uglajenih ploščah, češ, na ta način obidem ta prag; saj čezenj smo morali, da bi prišli tako v višino one police in potem mogli prečkati v desno steno. Plošče pa so ob vrhu praga tako malenkostno razčlenjene in tako navpične, da po njih ne bi mogli prečkati na desno, če bi sploh doplezali do vrh praga. Pa niti to ni bilo tako gotovo.
Odločili smo se zato za kamin; saj odločitev ni bila težka, ko smo imeli le to edino možnost na izbiro! Da bi bil svobodnejši pri kretanju, sem odložil nahrbtnik in sem začel gvozditi. Od začetka je šlo prav dobro, ker je kamin ravno prav razmaknjen, da se lahko na vse strani opiraš vanj; tudi robove ima sempatja, da noga na njih počije in se oddahneš; saj gvozdenje po gladki, mokri skali od sile zasope. Preril sem se tako do vrha kamina, kjer bi moral prestopiti na desno; naravnost naprej je pot zaprta po gladkem previsu, dočim se na desno odcepi gladka, strmo viseča polica. Polica se izobliči pravzaprav šele kake tri metre na desno; od kamina do tam pa je v resnici le zelo ozka, silno nagnjena plošča, na kateri ni prav nobenega prijema, ki bi ti pomagal čez to tako kočljivo mesto. Prebrskal sem vsako ped skale, da bi dobil kak rob, kamor bi se obesil in potem pognal naprej na polico; toda v obsegu mojih rok ga ni bilo, čeprav sem se precej daleč stegnil. Obtičal sem tako zagvozden vrh kamina v naporni drži in sem čepel tam, kakor narisan, kar sem se spomnil, da imam v žepu tudi – kline. Prej mi še v misel niso hodili; saj je polica tam na desni tako vabila, da sem za trdno upal biti takoj tam, če se le dobro iztegnem.
No, ko sem pa moral vsakikrat, kadar sem poizkusil prestopiti, nazaj v kamin čepet, če nisem hotel omahniti s plošče, sem pa le spoznal, da brez klina ne bo uspeha. Zabil sem ga torej ob vrhu kamina v špranjo, se prijel zanj in zlezel toliko iz kamina na ploščo, da sem na njej lahko pokleknil; ker so se hlače zadosti trle, sem napravil še droben korak po kolenih naprej ter z desno roko ujel dober prijem nad ploščo: bil sem na polici! Tam sem zabil nov klin, da sem varoval tovariša, ki sta morala plezati s svojima nahrbtnikoma in še z mojim; klin vrh kamina jima je pri prestopu prav dobro pomagal.
Polica postane čezdalje bolj široka, zato smo ji sledili tja do nekega vogla v steni, kjer smo jo ubrali po stopničastih policah naravnost navzgor do široke, z gruščem zasute police, ki nas je potem privedla zopet v grapo na levi, že precej visoko nad onim kaminom. Tam smo v kotu, s prodom zasutem, pod navpično steno naleteli na prav nepričakovano najdbo. Iz proda je molela majhna črna stvar; ko smo jo odgrebli, smo presenečeni ugotovili, da je to prava pravcata mrtva veverica, vsa že oguljena od padajočega kamenja, ki ga deževje z vodo vred meče čez steno v ta kot; le rep je bil še dobro ohranjen in kosmat kakor omelce. Sam Bog vedi, od kod je priplezal ta ljubki gozdni glodalec v Triglavsko steno in zakaj; saj tu ni ne trdih orehov, ne sladkih lešnikov in ne tečnih smrekovih storžev, ni gostih, za skrivališče pripravljenih smrekovih vej in bukovih senc; le sempatje raste šop planinske trave, majhne in borne, da se ti skoro smili v svoji revščini! Kako čudna so pota narave!
Po grabnu smo splezali še nekaj sežnjev navzgor do previsnega praga v žlebu; tu smo zavili zopet v desno na polico. Do tu smo se v glavnem posluževali grape kot glavnega prehoda, čeprav smo se umikali v desno po policah neprestopnim skokom, in sicer zato, da smo dobili primerno višino, v kateri bi potem končnoveljavno splezali v desno steno in po njeni sredi nadaljevali pot; zakaj spodaj
je ta stena, kakor že rečeno, neprehodna. Od tod naprej pa postane ta grapa odločno neprestopna; zato je bilo, kakor nalašč, da je izpod skoka vedla ona polica daleč v desno. Krenili smo po polici in prečkali po njej gotovo dobrih dvesto korakov na desno. Polica se zdržema zožuje: od začetka je široka in udobna, da brezskrbno korakaš po njej; toda že pred sredino prečke se moraš dobro oprijemati, da ne zdrsneš na grušču, a v zadnji polovici je le še za ped široka, nad njo pa se vedno gosteje bahajo okrogli previsi, da visiš že znak, ko se preprijemlješ naprej. Pod polico postaja stena bolj in bolj navpična in odsekana; proti koncu vidiš povsod s police naravnost na meli pod steno.
V tem delu police smo hodili kaj previdno – vedno le po eden in eden – in se varovali na skalnih robovih; zakaj, v prečki je padec nevarnejši, nego če hodiš naravnost navzgor, ko je opasno samo za prvega, da pade daleč; naslednji je ob napeti vrvi dosti zavarovan in, čeprav zdrsne, pade kvečjemu meter daleč; v prečki je za vse enako nevarno, pa tudi varovanje mnogo težje. – Ko je hoja po polici postajala od stopnje do stopnje težavnejša in vedno bolj izpostavljena, je zapelo spet kladivo,
kajti klin skrajša dolžino eventuelnega padca in je silna opora tudi onemu, ki varuje, ker sunek v tem primeru ne deluje navpično v globino, ampak vodoravno.
Zabijal sem torej na nevarnejših mestih kline; vse je šlo dobro izpod rok, čeprav precej počasi. Le pri drugem klinu bi me bilo skoraj pometlo, če bi bil le nekoliko manj previdno hodil! Ko sem se plazil od prvega klina k mestu, kjer sem upalzabiti drugi klin, sem stopal po silno ozkih poličastih stopih; zato mi je prišel zelo prav širši skalni izrastek na polički, kjer sem nameraval počiti; in pregledati položaj za naprej. Pa sam ne vem, zakaj sem tako nezaupljivo stopil na tisti izrastek; videti je bil od sile trden in kakor prirasel v steno: to je bila moja sreča! Ko sem namreč z desno nogo stopil na izrastek in ravno hotel prenesti vso težo na to oporo in se preprijeti, sem začutil v trenutku, da se mi pod nogo nekaj maje in utegnil sem ravno še toliko, da sem spet ujel ravnotežje z levo ter da sem trdneje zagrabil za oprimke – skala, velika za polovico človeka, se je odluščila od stene in zbobnela v zamolklih treskih v brezno; hvala Bogu, da sama!
Da smo po tem dogodku hodili še previdneje, mi boste verjeli. Priplezali smo po polički do skalnega kota pod gladko steno, v katero je zarita drobna prepoka.
Polička se je še nadaljevala, bila pa je že tako ozka in tako grdo izpostavljena, da sem vendarle nameraval riniti v poč, čeprav je obetala zaradi silne strmine in gladke skale skrajne težave in le nekaj odstotkov možnosti. Počakal sem na Joža, da sva se posvetovala.
Po treznem preudarku sva pa ugotovila, da bi bilo plezanje po poči preveč tvegano, nekoristno podjetje, kajti v vsej višini ni robu, kamor bi se prijel, kaj šele stopil; da bi pa zabijal vsaki dve pedi kline kot opore, bi porabil pol dneva, če ne bi prej omagal in še ni gotovo, če bi vsak klin prijel. Torej drugam ne kaže, kakor po polički vkljub njeni grdobiji! Zabil sem v poč klin, Joža se je trdno vstopil v skalni kot, kjer je bilo še kolikor toliko podobno mesto za varovanje, pa sem šel. Lašta je prav zelo sitna; če je bilo na njej za polovico podplata prostora, je bil že praznik! Nad njo je stena v vsej dolžini pomaknjena nazven, tako da ves čas prečkanja visiš močno vznak nad globokim prepadom. To bi še ne bilo tako hudo; toda oprimki v steni so sila krušljivi in majhni, treba je plezati zelo počasi in v mučni drži kar naprej preizkušati robove – če bi le enkrat napak prijel, že bi imel Joža polne roke dela! Na ta način sem prišel do roba, do kamor se je še videlo od klina, pri katerem je stal
Joža. Tu zadaj se lašta izgubi, pa tudi previs nad njo odneha v navadno, sicer še zelo strmo steno, ki pa je k sreči zelo dobro razčlenjena, a od sile krušljiva. Po tej steni sem splezal nekaj sežnjev na kvišku, dokler nisem stopil na široko, z odkruški posuto polico, kjer sem se lahko v miru oddahnil. Ko sta prišla še tovariša, smo po nekaj korakih v desno dospeli na prostorno, prižnici podobno teraso pod onim značilnim rumenim odlomom, ki ga tudi iz doline razločno vidiš. Nad teraso na levi se dvigajo silni vodoravni skladi, ki so naloženi drug vrh drugega in tvorijo velike poveznjene strehe, da se zdi, kakor bi bili spodnji izpodžagani izpod zgornjih. Na desno pa je prižnica lepo s travo obrasla, a tam, kjer ni trave, je posuta z drobnim okroglim, zamazano-rdečim kamenjem, pomešanim s snežnobelimi odkruški, da so videti tla kakor starodaven, napol zabrisan mozaik. Prižnica je pokrita z masivno obokano streho, da bi bila prav prijeten in zaveten bivak. Pod njo je na vse kraje odsekan prepad. Ta kraj je kakor ustvarjen za počitek, ne moreš se premagati, da ne bi sedel in pokosil, posebno če je ura okrog poldne, kakor je bila takrat!
Pogled s prižnice je veličasten! Vse naokrog te obdajajo strme, visoke pečine, naravnost pod teboj, globoko doli v dolini šumi prav narahlo Bistrica, da uho komaj še ujame ta prijazni dolinski pozdrav, na ono stran doline pa se svet zopet požene naravnost na kvišku v ponosne, smele vrhove. Sami stari znanci so tam, od širokoplečega Pihavca-graničarja, mimo Stenarja, kraljevske Škrlatice, Križa, Kukove Špice pa ven do Vrtaškega Vrha in Mojstranske planine, prečudovita vrsta starih, preizkušenih grenadirjev! Pihavec je tako blizu, kakor da ne bi bilo doline vmes; z roko bi ga dosegel.
Kako nerad se ločiš od takegale prostorčka! Kar škoda se ti ga zdi! Še gamsi, vem, da počivajo v tem pripravnem zatišju, zakaj tudi semkaj zaidejo ti kujoni, kakor smo videli po sledovih in odpadkih – od hudimana je ta žival! – Postavili smo v ozadju prižnice trdnega možica, da nam bo varoval ta mirni kotiček, dokler ga spet ne obiščemo, in smo jo spet zastavili.
S prižnice vodi gori po steni žlebu podobna razčlemba, nekak udor med tistimi strehastimi skladi. Splezali smo po žlebu navzgor, dokler se le-ta ne cepi na dvoje in smo potem nadaljevali pot po desnem žlebiču, ker je lepše razčlenjen in lažji.
Sredi žlebiča vabi prav zapeljivo v levo drobna polica, vendar smo ostali zvesti žlebu, dokler nismo prilezli do močno previsnega kamina, na katerega desni strani je spet s streho pokrita prižnica, podobna spodnji. Ker kamin ni uporaben za prehod, smo zavili levo pod njim po ozki lašti, s katere smo nato prestopili čez previs, ki ima prav trdne opore, na široko polico. Njej smo sledili precej daleč na desno in se obrnili končno naravnost navzgor v kratke, dobro razčlenjene kaminčke. Stena se vrže tu precej občutno nazaj, da kar čutiš, kako naenkrat strmina odneha, in je silno razčlenjena, tako da imaš prehodov na izbiro. Levo meji ta del stene ogromen žleb, po katerem bi tudi lahko hodili, desno pa prehaja stena že v severozapadni rob.
Plezali smo nekako po sredi te stene skozi po prijaznih kaminčkih, ki jih od časa do časa prereže kaka vodoravna polička, porasla z drnom, in smo se nazadnje povzpeli skozi daljši kamin z lepimi oprijemi in široko polico pod visokimi srehastimi previsi, čez katere ni prehoda. Zato smo morali nekaj časa na levo po polici in naprej po ozki, notri viseči lašti v oni ogromni žleb. Za dolžino vrvi smo se dvignili po žlebu in nato spet zavili ven v steno po dveh za višino moža vsaksebi oddaljenih laštah, da sta kakor nalašč ustvarjeni ena za stopnje, druga za prijeme. Spet smo plezali naravnost navzgor, prestopaje z lašte na lašto kakor po stopnicah, ko je naenkrat skočila izza nekega roba temnorjava veverica, rejena, da se je kar svetila, ter jo ubrala gori po skali. Bogve, kdo se je pri tem nenadejanem srečanju bolj zavzel, mi ali ona?!
Takoj nam je prišla na misel ona druga veverica, ki smo jo našli mrtvo spodaj v steni – kdo ve, morda sta bili zvesti družici, zdaj pa je ta, ki skače preplašena pred nami po teh golih skalah, zapuščena in gotovo ji je težko, da je tako sama. Kaj vse skriva ta mrka, navidez tako mrtva stena!
Prizor z veverico nas je prikoval na mesto, še dihali smo bolj po tihem, ko smo gledali za njo, da je ne bi še bolj oplašili. Premaknili smo se šele, ko se je skrila za robom, in se napotili, držeč se zmerno na desno, po poličastem, drnastem terenu na rob stebra in za robom po neki polici v položen s prodom zasut žleb – sešli smo se tukaj s smerjo, ki privede po severozapadnem robu (Prusik, Szalay), in tako torej dovršili novo varijanto iz Skalaške smeri!
Pot po celem je bila končana; treba je bilo le še iz stene, še kakih tristo metrov po robu do izstopa. Skrbi pa s tem še ni bilo konec, čeprav smo imeli torej gotovost, da je stena tod do vrha prehodna. Zakaj popis, ki je izšel v dunajskem »Bergsteigerju«, slika ta del stene skozinskoz kot skrajno težaven in izpostavljen; sklepali smo: če že inozemski turisti, s katerimi se mi pač ne mislimo primerjati, opisujejo ta del stene kot sila hud, kako tenko bomo gledali šele mi! Korajže in odločnosti nam pa le ni vzelo; češ, če smo prišli že tako daleč in smo tako uspešno hodili – poskusili bomo, potem naj bo, kakor more! Skrbelo nas pa je, to kar priznam!
Po žlebu smo se dvignili spet na rob stebra, ki tvori tu vrh žleba popolnoma raven prostor. Je to precej obsežna plošča, gladka, da je podobna parketu, prostora bi bilo na njej za veliko hišo. Od tod se nam je odprl pogled na vso steno, ki je ležala pred nami in Luknjo; prej nam je ta del zakrival severozapadni rob. Visoko gori nad Jugovo grapo se iz peščenega kotla dvigne dobrih dvesto metrov visoka, popolnoma gladka previsna stena, ki zapira ta kotel tam od polic levo od Jugove smeri pa sem do severozapadnega roba. S svojo smelo linijo in divjo navpičnostjo daje poseben poudarek temu odseku stene; res tesno ti je pri srcu, ko opazuješ ta masivni zid, ki je večinoma v vsej svoji višini en sam previs, tako da voda, ki priteka iz snega nad robom stene, moči le zgornji rob, spodaj pa je stena suha. Sredi tega zidu tam pod Plemenicami pa je stena razjedena tako, da ob vrhu tvori velikansko, iz stene ven pomaknjeno glavo ogromne sfinge – podoba je tako točna in izrazita s svojim visokim čelom, s pravilnimi usti in z odločno brado, kakor bi jo gledal narisano v zgodovinskih knjigah, le da je vsled svoje drzne okolice še bolj poudarjena, še bolj učinkovita! Resno strmi ta orjak čez dolino in vrhove na njeni drugi strani nekam v daljavo; spomenik, kakor ga še ni postavila človeška roka!
Glava je dobro vidna tudi iz zgornjega dela Tominškove poti, le da od tam vsled prevelike oddaljenosti ne more narediti takega vtisa, kakor iz neposredne bližine. Bili smo kar zaverovani v ta čudoviti lik; zdramilo nas je šele močno ropotanje kamenja, ki je prihajalo s polic nad Jugovo grapo. Ugibali smo, kaj neki je moglo sprožiti to kamenito točo, dokler se zlikovci niso javili sami – ostro je zapiskal gams. Joževo bistro oko je kmalu opazilo malo kozjo družinico, ki je bežala pred našo nenadejano pojavo in si spretno iskala poti po policah, laštah in žlebovih – zlasti majhen kozliček je pokazal dovršeno znanje v drznih skokih; nismo se mu mogli načuditi!
S plošče smo odrinili naravnost po robu navzgor, dokler se je dalo, nakar smo zavili levo po polici. S police smo splezali čez krajše navpično mesto v težaven kamin, ki je v sredi višine zadelan na zunanji strani s skalo, tako da je podoben pravemu dimniku. Luknja ali okno je ravno toliko prostorno, da zleze človek skozi, nahrbtnike smo pa tiščali pred seboj, dokler nismo prišli spet na prosto v navaden kamin. Od vrh kamina smo splezali čez plošče nekoliko proti desni, da smo zopet dosegli rob in zatem nadaljevali pot po deloma krušljivem žlebu do široke police, kjer smo naleteli na sledove štirih Dunajčanov, ki so na tej polici prebili noč, ko so pred nekaj dnevi plezali smer po severozapadnem robu. Iz popisa smo spoznali, da se nahajamo tik pred skrajno težavno prečko na levo okrog roba stebra; to mesto nas je že skozinskoz od sile skrbelo. V opisu je rečeno, da vedeta od roba stebra kakih
deset metrov vprek dve za prst široki (fingerbreit«) lašti nad silnim prepadom do širše police in da ta prečka v svoji drznosti pač nima para.
Tesnó mi je bilo pri srcu, ko sem zavil po široki polici proti robu in še enkrat sem posebej naročil Jožu, naj natančno pazi in varuje. Dva koraka pred robom se široka polica namah zoži, da meri le še kaki dve pedi. Tam sem zabil klin in naravnal vrv skozi zaponko in nič kaj korajžno se nisem prestopil. »Vsak čas se bo začelo,« sem si mislil! Prišel sem na rob in tako izginil tovarišema izpred oči – polica pa je bila še kar naprej enako široka. V višini ramen pa se je za robom izobličila spet druga polička, podobna prvi, in je s svojim zunanjim robom nudila lepe, trdne prijeme. Korak za korakom sem se prestopal po polici in napeto pričakoval, kdaj pridem v popisano prečko, dokler se nisem po kakih petih sežnjih plezanja naenkrat znašel na široki, z gruščem zasuti polici – šele tu sem se zavedel, da sem najbrž že čez prečko; vendar prav trdna ta vera ni bila – še vedno sem predvideval možnost, da zdaj pa zdaj pridemo do onih dveh lašt. Zavpil sem tovarišema, ki sta bila radovedna, kako se mi kaj godi, da sem že na varnem. Na polici sem iz previdnosti zabil spet klin, nakar sta tovariša splezala do mene.
Povedal sem jima svoje mnenje, da smo najbrž ravnokar pustili za seboj tisto opisano prečko. Joža pa se je razhudil name, češ, da sem še premlad, da bi njega nanta način varal in delal slabe dovtipe; »prečka že še pride, nič se ne boj!« Dejal je, da ga je prav močno skrbelo, ko sem jaz izginil za robom in je opazoval vrv, ki je po njegovem mnenju za prečko, katero smo mislili, da jo imamo pred sabo, prehitro tekla; bal se je, da se nisem kam zaskočil in da mi trda prede – človek itak raje slabše misli nego dobro! Zdaj pa se bo stvar še enkrat ponovila; češ, verjeti ne more, da smo že čez, pa če ga s kladivom po glavi!
Nazadnje res nismo vedeli, pri čem smo; skrb se je spet naselila v srca. – Šele pozneje, ko smo s police plezali naprej po robu in prišli do treh oken, ki prederejo rob, da je videti kakor prestreljen, smo bili na jasnem: prečka je bila res prava, kajti okna so popisana takoj za prečko! Oddahnili smo si kaj globoko; le to nam ni bilo prav, da nas je toliko plašilo; pomota v popisu izhaja najbrže iz dejstva, da oni, ki pleza kako smer na celo, presodi večkrat to ali ono stvar kot težjo, kar je pri posebnih okolnostih vsakega prvega vzpona deloma tudi razumljivo. Le Joža je še precej časa zmajeval z glavo.
Bili smo torej pod onimi tremi okni, ki so se svetila gori nad nami, vtisnjena v nekako ogromno izdolbino, in smo se ozirali, kam bi se obrnili. Najbolj je še kazalo, splezati po krušljivem žlebu do prvega okna in pogledati skozenj, če je na oni strani kakšen lep prehod. Pogledali smo znova v popis; tudi on nas je napotil v to smer.
Spodnje okno je ravno toliko prostorno, da brez težave zlezeš skozenj v lažji teren, ki je opasan tu pa tam s kako posuto polico. Po teh policah smo prestopali čez lažje skale in smo na ta način prišli zopet na rob stebra, ki pa tukaj, v tej višini, precej odneha v strmini; ima pa obliko nažaganega grebena, ki ga tvori par gladkih, smelih stolpov. Po teh stolpih smo plezali zdaj po robu, zdaj z desne, zdaj z leve strani, kakor smo pač mogli in nam je dalo oko, dokler nismo prišli do pod zadnje, silno strme in borno razčlenjene stene. Pod njo je precej obširna, zmerno proti zaprodenemu kotlu pod »Sfingo« nagnjena plošča; njen levi, vrhnji rob pa je obenem rob stebra, ki je tako gladko odrezan, da vidiš podse prav na prodišča nad Bistrico, torej okroglo 1000 m globok prepad! Stena nad ploščo je, kakor rečeno, silno strma; ob spodnjem robu plošče meri kakih 50 m v višino, ob zgornjem pa dobrih dvajset.
Tam, kjer se stena stika s ploščo, je povsod za nekaj metrov izpodjedena, da tvori ob vsej plošči močan previs, tako da nikjer ne moreš upati na kakršenkoli prehod. Vrh vsega je stena še silno krušljiva; kakor le za silo sprijet konglomerat se ti zdi; tako je trhla.
V popisu smo brali, da nas v tej zadnji steni čaka najtežja točka vse ture; zato smo si privoščili na plošči krajši odmor. Mudilo se nam pa tudi ni preveč; saj je ura šla šele na peto in smo bili torej gotovi, da ne bo treba v steni prenočiti. Ko smo počasi in v miru popuhali vsak svojo cigareto, smo se pripravili za zadnji naskok. Vtaknil sem v žepe več klinov, če bi bila ravno potreba; tovariša pa sta zbasala vsebino mojega nahrbtnika v svoje bisage, da bi tako jaz plezal bolj neovirano. Trdneje sem zadrgnil zanko okrog prsi in jo ubral gori po plošči do njenega roba ter po robu do njenega vrhnjega ostrega kota, ki ga tvori trikotna plošča, kjer smo se spet vsi trije zbrali.
Joža je znova prevzel vlogo mojega angela varuha, ko sem jaz zavil s plošče levo ven v steno po zelo izpostavljeni polici, nad katero pa je obilo dobrih in trdnih prijemov. Poličke je kmalu konec; zategadelj je bilo treba naravnost navzgor čezkrajši previs, ki pa zaradi zdrave skale ne nudi posebnih težav. Vrh previsa je zarezan v steno kratek in ozek žleb, po katerem prav varno plezaš; saj ni preveč strm, ko se v njem ponekod nabira celo odkrušeno kamenje. Koncem žleba, v zaprodeni manjši vdolbini, sem naletel na trdno zabit klin prvih plezalcev; porabil sem ga takoj, da sem varoval sebe in tovariša, ki sta priplezala za mano. Do tukaj nismo naleteli na nobeno posebno težavo; ta del stene plaši le bolj iz daljave, a čim bolj se ji približuješ, tem prijaznejša je; ko pa si sredi dela, niti ne opaziš, da plezaš nad tisočmetrskim prepadom.
Tik nad našimi glavami je bila stena previsna in gladka, malo na levo pa je bila v steno zarezana kaminasta zajeda, visoka kake tri metre in precej močno previsna. Popis imenuje to mesto odločilno točko vse smeri po severozapadnem robu in jo opisuje kot skrajno težko in naravnost blazno (»eine wahnwitzige Stelle«).
Ko me je Joža dobro zavaroval na prvem klinu, sem se prestopil ven na levo in za korak višje ter sem tam zabil v zdravo špranjo nov klin, tako da bi se mi ne moglo nič pripetiti, četudi bi zdrsnil. Zakaj imel sem pred zajedo veliko spoštovanje; saj mi ves čas plezanja od vstopa pa do sem gori kar ni šla iz glave in me je mučila z veliko skrbjo, ker si nisem znal predstavljati, kako more pač izgledati takole »blazno mesto«. To sem bil prepričan, da mora biti nekaj silnega, proti čemur tudi naša »ladja« iz Gorenjske smeri, ki sem jo imel do zdaj za najtežje, kar smo kdaj plezali, ne pomeni veliko.
Tako sem se torej, dobro zavarovan, pomaknil s pomočjo dobrih oprimkov višje v zajedo in sem se v njej prav trdno zagvozdil; kajti ravno prav so njene stranske stene razmaknjene. Nad seboj ob vrhu zajede sem ugledal dva klina, ki so ju zabili oni štirje Dunajčani; nekajkratov sem se še preprijel in zgvozdil toliko visoko, da sem lahko vtaknil zaponko z vrvjo v spodnji klin; klina sem se potem poslužil tudi za prijem, ker v bližini ni nobenega stalnega nosu, da bi bil za to pripraven. Klin pa je bil le slabo zabit; majal se je in krivil; zato sem zabil zraven njega raje klin domačega izdelka, ki ga poznam, da se nanj lahko zanesem. Pa tega bi niti ne bilo treba, ker sem nad seboj zagrabil že za močan rob, s pomočjo katerega sem se potegnil ven iz zajede.
Šlo mi je prav gladko ves čas, ko sem gvozdil po zajedi in z vsakim prijemom se mi je bolj in bolj jasnil obraz; šlo je res čisto pametno izpod rok, rekel bi: normalno.
Tisto je že res, da je mesto težko in vrh vsega še zelo izpostavljeno – še enkrat lažje pa je kakor v popisu! Saj, če si zavarovan in vrh vsega še prav trdno zagvozden notri v zajedi, kaj bi te moglo prevrniti? To bi že moral priti kdo, da bi te prav izpulil ven iz zajede. Če ti, recimo, obe roki naenkrat odpovesta, ti ni še nič hudega; saj drže še noge in hrbet. Toda v odprti steni, ej, to je seveda nekaj čisto drugega!
Vrh zajede sem stopil v položen, dobro razčlenjen žleb; tovariša sta bila kaj hitro za menoj. Med potjo sta izdrla še moj klin in pobrala zaponke; saj se taka reč vedno rabi. Še nekajkrat smo se prestopili po žlebu gori; a po enajst in polurnem plezanju smo stali na robu Triglavske stene: Za Planjo. Mudilo pa se nam je še kar naprej; bali smo se Lahov, ki jih je bilo tiste čase vse črno Za Planjo; gradili so menda novo vojašnico, prav nič si nismo želeli njih druščine. Spretno smo se skrivali za skalami in prišli tako po robu severne stene na Kugyjevo polico, kjer smo se šele vsedli za mejnik. Lahov ni bilo videti nikjer!
Na ledeniku nas je čakal Jožev brat s čevlji; vse popoldne je menda čepel tam na neki skali in oprezal, če bomo prišli. Videlo se mu je, da mu je zelo odleglo, ko smo se zdravi in veseli pojavili izza vogla. Na Kredarici je bilo tisti večer od sile prijetno; pomešali smo se tudi mi med pevsko druščino in z njo vred smo korajžno urezali tisto: »Oj ta soldaški boben … !«
Sličice nam nazorno kažejo, kaki prizori se nudijo plezalcu v steni.
Prva slika (spodaj levo) nam kaže vodoravno poč, ki leži med steno in nad njo dvigajočo se streho. Gvozdenje v tej poči je zelo težavno, ker ni v poči nobenih pravih prijemov in gleda plezalec ves čas naravnost v omotično globino. Nahaja se v spodnji tretjini stene (gl. Plan. Vestnik 1931., str. 38).
Druga slika (spodaj desno) pokaže steber v novi varijanti, preko katerega je bilo treba najti prehod iz Skalaške smeri na severozapadni rob. Slika nam jasno kaže, kako eksponiran in težaven je ta del stene, saj obstoji iz samih previsnih in gladkih obokov. Nekako v sredi se nahaja dolga polica, opisana na strani 84. V ozadju se vidi od solnca ožarjena stena pod Plemenicami. Tretja slika (zgoraj levo) nam kaže prižnico, opisano na strani 65. Vsak plezalec ima svoje delo: Miha si zapisuje potek dosedanje smeri, Jože gradi kamenitega možica, Stane pa seveda slika. V ozadju se vidi mogočni masiv Stenarja. Četrta slika (zgoraj desno) pa nam kaže, kako mogočni skladi se nahajajo na grebenu severozapadnega roba. Med ogromnimi skalnatimi skladi vidimo 2 okni. Spodnje okno so uporabili plezalci za prehod. Pred oknom varuje plezalec svojega tovariša ter se njegova glava ostro odraža v njem.
Slika je izredno posrečen posnetek severne stene Triglava, kakor se vidi izpred Aljaževega Doma v Vratih. Je to ena najvišjih sten v srednji Evropi ter je postala znamenita radi svoje težavnosti daleč preko meje. Zahtevala je pa že tudi številne žrtve. Toda vkljub temu vedno bolj privlačuje plezalce in ravno zadnja leta so se plezalci kar zagnali v njo in iskali novih smeri. Steber, ki leži desno pod vrhom Triglava, deli steno v dve polovici, ki sta že na prvi pogled popolnoma različni. Dočim je leva polovica dokaj razčlenjena in razorana, pada desna polovica v navpičnih in gladkih stenah v dolino. Ta desna polovica je zadnja leta privabila najboljše domače, kakor tudi tuje plezalce. Radi mnogih neuspelih poskusov je veljala že skoraj za neprehodno. Šele leta 1928. se je posrečilo Čopu Jožetu, Potočniku Mihi in dr. Tominšku Stanku, najti prehod iz nemške smeri v Črni Graben ter nato po desnem stebru na vrh. Imenovali so to smer »Gorenjsko smer« (gl. Pl. V. 1930., št. 1.). Na sliki je označena z – – – . Glavni problem desnega dela stene je bil s tem rešen, kajti prav gornji del stebra je najtežavnejši. Prihodnje leto (1929.) sta preplezala Jesih Pavla in Gostiša Milan »Skalaško smer«, označeno z –––, ki pride v zgornjem delu na »Gorenjsko smer«. Isto leto sta premagala severozapadni rob dr. Prusik in Szalay v smeri označeni z – – – . Leta 1930. pa so končno preplezali Čop, Potočnik in dr. Tominšek novo varijanto, ki veže »Skalaško smer« s severozapadnim robom. Na sliki je označena z A …. B. Njen opis je bil v naši 5. številki, str. 104., zaključen.
S. T.
