Alpinist, ki je hodil po svoji poti – O usodah alpinistov
(16. februar 1976 – 6. oktober 2000)
Pred 50 leti se je rodil Andrej Markovič, eden najobetavnejših slovenskih alpinistov svoje generacije, član alpinističnega odseka Planinskega društva Novo mesto. Njegovo življenje je bilo (pre)kratko, a izjemno intenzivno — zaznamovano z več kot 500 preplezanimi smermi, od tega 50 prvenstvenih, in z neizmerno ljubeznijo do gora.
Dolenjska sicer ni prava kalilnica in tovarna za alpiniste in iz nje bolj kot izjeme prihajajo alpinisti. Andrej je začel plezati v domačem plezalnem vrtcu v Luknji pri Prečni, kjer so se kalili vsi novomeški alpinisti. Hitro je napredoval in se že v mladosti podal v najtežje smeri domačih Alp, pozneje pa tudi v Francijo, Peru, Tibet in Nepal.
Njegovi vzponi vključujejo: prvenstveno smer v severni steni Daulagirija (8017 m), vzpon na deviške vrhove pogorja Chola San v Tibetu, smer Ginat v severni steni Les Droites, prosto ponovitev smeri Amonit v Koglu (VIII), tehnično najtežjo smer v Štajerski Rinki – spominsko smer Miša Nerata (A3), prvo ponovitev smeri Tomaževa skušnjava v Skuti (VII A2).
S soplezalcem Urbanom Ažmanom sta med Grintovci ponovila več smeri Tomaža Humarja, med drugim tudi Nirvano v Koglu, ki sta jo preplezala v 12 urah — Humar je zanjo potreboval tri dni.
Andrej je bil tudi alpinistični smučar. Med drugim je smučal: z Malega Triglava, po Kačjem jeziku med Martuljško Ponco in Oltarjem — smer, ki jo je prvi presmučal Nejc Zaplotnik.
Za spuste po ekstremno strmih terenih si je na smučarsko palico navezal cepin, da bi se v primeru padca lahko takoj ustavil.
Jeseni 2000 se je kot član osrednje odprave Planinske zveze Slovenije odpravil v Nepal, v pogorje Janak Himal, kjer sta z Urbanom Ažmanom opravila prvenstveni vzpon na južni vrh Jongsanga (7305 m).
Med sestopom se je Andreju izpulilo snežno sidro, zdrsnil je v globino in umrl. Pokopali so ga na ledeniku pod goro, ki jo je osvojil.
Andrej je bil (seveda) več kot le alpinist in plezalec. Mdr. tudi pisec, ki je o gorah razmišljal globoko in iskreno. Njegovi zapisi v Dolenjskem listu so bralcem približali, zakaj nekdo hodi po najtežjih poteh, zakaj išče deviške stene in zakaj se v gorah počuti doma.
Njegov vzornik je bil Nejc Zaplotnik, knjigo Pot je nosil s sabo kot biblijo. Tako kot Zaplotnik je tudi Andrej svojo pot končal v Himalaji — nedaleč od njegovega groba.
Andrej Markovič je hodil po svoji poti — naravnost, z zanosom, z ljubeznijo do gora in do ljudi.
Njegova zgodba ostaja med nami kot opomnik, da je pogum v gorah več kot le fizična moč — je zvestoba sebi, vztrajnost in iskanje smisla tam, kjer ga drugi ne vidijo.
Primerjava – Jongsang 2000 in Langtang Lirung 2024
Nesreča Andreja Markoviča je v usodi nekajmilijardnega prebivalstva Zemlje tiho odšla v pozabo. Je pa ena tistih tem, kjer se zgodovina alpinizma skoraj sama ponuja za primerjavo — dve nesreči, 24 let narazen, v dveh različnih obdobjih, a z neverjetno podobnimi vzorci: izjemna naveza, vrhunski vzpon, popolna izčrpanost, tema, sestop, ena sama napaka … in potem val odzivov, ki veliko pove o času, v katerem se je nesreča zgodila.
Dve nesreči, dva časa, isti vzorec:
V alpinističnem svetu so nesreče vedno boleče, a vsaka nosi tudi odsev časa, v katerem se zgodi.
Smrt Andreja Markoviča leta 2000 in smrt Ondreja Húserke leta 2024 sta si v marsičem podobni — a odziv nanju razkriva, kako se je alpinizem v četrt stoletja spremenil.
1. Potek nesreče: dve zgodbi, en vzorec
Jongsang, 6. oktober 2000 – iz dnevnika Urbana Ažmana
Nesreča se je zgodila med sestopom, po izjemno napornem prvenstvenem vzponu.
Oba sta bila izčrpana, dehidrirana, v temi, v kombiniranem terenu.
Ključni trenutek: »Čakam pod skokom, nakar brez kakršnegakoli zvoka mimo mene prileti temna senca… Andreju se je izpulila snežna sablja.«
Urban je moral sam sestopiti skozi labirint serakov, večkrat je zaspal stoje, izgubil cepin, improviziral sidrišča iz trakov in paščkov.
Reševanja ni bilo — niti ga ni moglo biti.
Vse je bilo odvisno od njega.
Langtang Lirung, 31. oktober 2024 – iz poročila Mareka Holečka
Tudi tu se je nesreča zgodila med sestopom, po petih dneh plezanja v izjemno zahtevni steni.
Ključni trenutek: »Vrvica se je strgala in Ondra je padel v ledeniško razpoko… Ostal sem z njim štiri ure, dokler se njegovo življenje ni končalo.«
Holeček je bil sam, izčrpan, v labirintu ledenika.
Tudi tu reševanje ni bilo mogoče — ne pravočasno, ne varno.
2. Razlika v odzivu: 2000 – tišina; 2024 – globalna drama
Leto 2000: analogni čas
Informacije so prihajale počasi.
Dnevnik Urbana Ažmana je bil objavljen šele po vrnitvi odprave.
Javnost je izvedela za nesrečo iz časopisov in radia.
Ni bilo družbenih omrežij, ni bilo satelitskih posodobitev, ni bilo »v živo«.
Odziv je bil tih, intimen, lokalno omejen.
Tragedija je bila predvsem zgodba skupnosti — AO Novo mesto, prijateljev, družine.
Leto 2024: digitalni čas
Holeček in Húserka sta vsak večer pošiljala satelitske posodobitve.
Ko je komunikacija utihnila, je svet to opazil v nekaj urah.
Družbena omrežja so eksplodirala z ugibanji, pozivi, prošnjami za pomoč.
V nekaj urah so se aktivirali plezalci iz različnih držav, agencije, helikopterji, droni.
Odziv je bil globalen, čustven, kaotičen.
Tragedija je postala javna drama, ki se je odvijala pred očmi sveta.
3. Tehnologija: napredek, ki ne rešuje vsega
2000. Brez satelitskih telefonov. Brez GPS sledilnikov. Brez možnosti hitrega reševanja. Brez komunikacije z zunanjim svetom.
Urban je bil sam.
Njegov sestop je bil boj za preživetje, ki ga je opisal tako: »Na skokih porabim vse vrvice, trakove, paščke od cepinov… dvakrat zaspim stoje… ne vem več, ali sanjam ali je res.«
2024. Satelitski telefon. Sproti posodobljeni položaji. Helikopterji, droni, organizirane ekipe. Globalna mreža plezalcev, ki se lahko odzove.
A kljub temu: »Nič ni moglo spremeniti izida. Konec je konec.«
Tehnologija lahko pomaga, ne more pa izničiti objektivnih nevarnosti.
4. Psihološki vidik: dva preživela, dve tišini
Urban Ažman (2000)
Njegov zapis je pretresljiv, surov, skoraj literaren.
Poln dvoma, strahu, izčrpanosti, a tudi neverjetne notranje moči.
Marek Holeček (2024)
Njegovo sporočilo je kratko, zadržano, skoraj klinično:
»Nič več ni za dodati.«
Oba sta izgubila prijatelja.
Oba sta preživela nekaj, kar presega besede.
Oba sta se vrnila sama.
5. Sklep: dve tragediji, ena resnica
Ne glede na leto, tehnologijo, opremo ali medijsko pozornost ostaja ena stalnica: Največje nevarnosti v (visokih) gorah se zgodijo med sestopom. Ko je človek izčrpan, ko popusti koncentracija, ko se vreme spremeni, ko je tema, ko je teren neznan.
In še nekaj: V najtežjih trenutkih je alpinist vedno sam. Tudi v letu 2024, tudi z droni in sateliti.
