Foto: Janez Vidmar
Če govorimo o plezalnih vrtcih v okolici Tolmina, potem ne moremo mimo italijanskih alpincev med obema vojnama, ki so bili tudi nastanjeni v tolminski vojašnici.
Po avstrogrskem obdobju (vojašnica je bila zgrajena tik pred »Veliko vojno«), za katerega nam verjetno ne bo uspelo zbrati kakšnih zanimivosti, so nastopili italijanski (verjetno je bil med njimi tudi kakšen Slovenec) alpini. Alpini, ki so bili ustanovljeni leta 1872 in danes predstavljajo najstarejšo aktivno gorsko pehoto na svetu. Kot nam (o)piše Edo Kozorog, so se tudi oni urili po okoliških »skalcah,« za varovanje pa so imeli zabetonirane močne kline, podobne tistim, ki jih danes uporabljamo za varovanje na planinskih poteh. Med drugim so se urili tudi na kamnitem stolpu nad Poljubinjem. Na fotografiji Janeza Vidmarja tega stolpa iz medvojnega obdobja so še vidni klini v stolpu. Do danes se je večji del tega stolpa, kjer je bila celo spominska plošča italijanskih alpinov (Iztok Koren, nekdanji alpinistom in poveljnik Alpskega voda), že porušil.
Alpinski Bataljon Vicenza, ki je bil nameščen v Tolminu, je vodil svoje alpince na vadbo tudi v Škrbinsko ploščo. Odločili so se tudi, da bodo po veliki plošči južne stene začrtali smer, ki naj bi služila urjenju vojakov in bi bil obenem najbolj hiter in slikovit pristop na vrh. Plezalno pot si je zamislil kapetan Rolle iz 9. Regimenta alpincev smer se je ločila od planinske poti Ravne -Vrh nad Škrbino pri ogromni skali in sledi eni izmed številnih razčlemb, ki potekajo vzdolž stene, skozi katero so potegnili jekleno žico, ki so jo pritrdili s približno tridesetimi klini (klini so še danes vidni). Pot je bila opisana v italijanski reviji Alpi Giulie leta 1924. Bila je celo ideja, da bi jo danes obnovili kot plezalno pot, vendar bi verjetno težko dobili dovoljenja. Po njej pa poteka smer Alpinov.
Ena izmed italijanskih kasarn je bila tudi v današnjem Gostolu pri Čiginju. Vojaki so imeli tarče za streljanje tudi pred skalami, kjer je danes plezališče pri Čiginju, v nekaterih smereh se še danes luknje od izstrelkov uporablja kot oprimke v sicer precej gladki steni.
Po drugi svetovni vojni, ko so se vojaške sile zamenjale, je vojska JLA urila svoje planince, kot že rečeno, v Pologu, kjer so imeli tedenske tabore v tem času, so prepovedali dostop v dolino Tolminke, saj so imeli tudi vaje streljanja z lahkimi topovi in lahkim orožjem. Kolikor se Edo (Iztok Koren in še kdo od vojakov) spomni, so plezali tudi v le do prve police/gredine na (lažji) tretjini stene v Malem Kuntarju, ki je sicer eden izmed najtežje pristopnih vrhov v Sloveniji. V okolici Tolmina so vojaki JLA vadili še na »skalcah« pri Prapetnem, v katerih so imeli nadelane smeri s klini. Ker pa je bila skala krušljiva in za »novi val« plezalcev in alpinistov, ki so zrasli na tolminskem, neprimerna, je bil to za začetnike odličen vir za nove stubajeve kline.
V tolminski vojašnici (345. planinska brigada) so »domovinsko dolžnost« (od)služili številni slovenski alpinisti. Pravi izziv, ki bi ga že zdavnaj morali opraviti zgodovinarji s področja, s katerega so te strani, bi bil popisati jih in tako na svoj način spremeniti povsem negativno mišljenje o »tuji vojski«. Najbolj slaven in bran je zagotovo Nejc Zaplotnik, ki je vojašnici in služenju v knjigi »Pot« namenil tudi stavkov, … Hudomušnež, ki še ni zrasel v deželi, bi lahko tako kot so za JLA, našel tudi večpomenskosti besede pot. Pa če samo nakažemo, kdo je preživel nekaj časa v Tolminu: Janez Benkovič, Darjo Durjava, Matjaž Ivnik, Aleš Marinc, Aleš Horvat, Iztok Tomazin, Srečko Likar, …
Soški alpinistični odsek je bil ustanovljen v letu 1979, pred tem so nekateri alpinisti iz Tolmina plezali v sosednjih AO, predvsem v Novi Gorici, pa tudi v nekakšni podružnici Akademskega odseka v Bovcu. Eden izmed pomembnejših alpinistov v tistem času, ki je začel plezati v AO Nova Gorica, kasneje pa je bil med ustanovitelji Soškega AO par let tudi načelnik je bil Zoran Skubin. Sam je izdeloval tudi znamenite in odlične kline iz nerjavečega jekla in tudi ploščice za svedrovce. Z njimi je opremil najprej veliko smeri v »skalcah« v okolici Tolmina, kasneje pa tudi številne smeri, predvsem na Kaninu (Mali in Veliki Škedenj). Tako je v drugi polovici 70-tih let prejšnjega stoletja opremil vse logične smeri (razčlembe) v levi in desni »skalci« pri Čiginju (kjer potekajo danes proste plezalne smeri, in se je plezalni vrtec spremenil v plezališče) pa tudi v nekoliko lažji skali na nasprotni strani doline, tik nad tovarno Gostol. Ta »skalca« je bila zelo primerna za začetnike, zato se je še v začetku 80-tih let uporabljalo za vaje alpinistične šole (plezališča, na katerih se pleza danes, so bile za to pretežke). V njej je še danes par nadelanih smeri (posnetek iz okoli 1980, na kateri je Bogo Humar in Davorin Žagar s pripravniki).
Še v lanskem letu je šel Edo skalco pogledat, saj bi rad dobil kakšen Skubinov klin, da bi ga ohranili kot muzejski eksponat (dva njegova profilca ima, rad bi dobil še klasičen klin, podoben jeseničanu), a je »skalca« že precej poraščena (spodaj in zgoraj). Kot pa sporoča sveže novice Janko Humar, je plezališče za Gostolom sam (ponovno) očistil in opremil v minulih dveh mesecih kot prispevek za alpinistično šolo, ker je skala res izjemno »fajn in krepi veselje do plezanja«. Potem sta mu Damjan in Štulc pomagala očistiti še vznožje. Sedaj nadaljuje še v levem delu, a ima nekaj pomislekov, ker je tam par potencialno nevarnih, naloženih lusk…
Skubin je opremil nekaj smeri tudi v Tolminskih koritih, najbolje je bila opremljena smer nad tunelom (s svedrovci – morda tudi Koren z vojaki), ki so jo kasneje preplezali tudi prosto, in pa smer (ena ali dve) desno od Zadlaške jame – tu ima danes postaja GRS občasno letne vaje. Plezalo se je tudi v razčlembah pod Hudičevim mostom – tu Kozorog ni prepričan, ali so bile smeri nadelane tudi od spodaj, gotovo pa se je plezalo varovano z vrha, čeprav je bila skala porasla z lišaji in mahovi. Hudičev most in okoliške skale pogosto uporabljajo za vaje tudi tolminski jamarji, zato je viden kakšen svedrovec tudi kje drugje nad cesto do Hudičevega mostu, …
In tako kot pri vseh plezalnih vrtcih velja tudi tukaj: velike zgodbe se pogosto začnejo na majhnih stenah.
