Plazovi

NAŠ STIK

Januar 1999: O plazu govorimo takrat, ko večja ali manjša masa snega nenadoma zdrsi po pobočju …

REKREACIJA

Čarov zime je toliko, da vseh ne moremo niti našteti. Tiho padanje snežink v igri vetra na zemljo, čarobna, skoraj pravljična pokrajina, vabljive nedotaknjene prostrane beline, neverjetna modrina neba nad meglenim morjem, zaslepljujoči sončni odboji … Sneg nam pomeni radost in veselje, žal pa tudi nevarnosti.

Kdor se želi v zimskih razmerah odpraviti na zasnežene poljane, naj se čim prej seznani z okoliščinami, ki vplivajo na varno hojo. Nekaj napotkov smo v teh nadaljevanjih že omenili, tokrat pa bomo povedali nekaj več o plazovih. Teh se nam na teptanih organiziranih snežiščih skorajda ni bati, pa vseeno niso čisto izključeni. Za zimskega obiskovalca gora, alpinista in turnega smučarja pa je plaz slej ko prej največja in najbolj nepreračunljiva nevarnost, ki je ni uspel zmanjšati niti tehnični napredek smučanja niti izboljšanje opreme.
Najbolj osnovno je, da znamo razpoznati različne vrste snega. Tega preprosto ločujmo po starosti. Nov sneg je lahko pršič (suh, nesprijet sneg), puhec (posebno lahek pršič, ki nastane ob hudem mrazu), ledene iglice (ti. diamantni prah) in južen (vlažen, nesprijet). Star je že preobražen sneg, na katerega so že delovali toplota, mraz, dež in veter. Tu razlikujemo napihan (ali nabit, sprijet sneg, ki je delo vetra in tvori klože, opasti), sren (skorja snega, ki se ne predira pod težo človeka), srenec (star, debelozrnat, uležan sneg), (skorjasti) požled in globinski srež (ledeni kristali, poznan tudi kot plovni ali tekoči sneg). Med posebne vrste snega štejemo še ledeniški firn in led.

Za nastanek plazu so najbolj nevarni napihan sneg, globinski srež in južen sneg. O plazu govorimo takrat, ko večja ali manjša masa snega nenadoma zdrsi po pobočju (plazu krajšemu od 50 m pravimo osip, plazič). Plazove ločimo na: plazove suhega nesprijetega in sprijetega snega (značilna trikotna oblika splazitve) ter vlažnega nesprijetega in sprijetega snega (kvadratna oblika splazitve, ki nastane zaradi prečne napoke snežne odeje), v ledeniških gorah pa poznamo še ledeni plaz. Kadar se plazovina dvigne od tal, nastane pršni plaz ali puhalica. Za trganje plazov je več vzrokov: nagib pobočja: do 20° so redki, do 60° pogosti, nad 60° stalni, relief terena: najbolj varni so grebeni, hrbti, slemena in ravnine, vse ostalo (grape, žlebovi, kotanje, krnice, strma pobočja idr.) pa ne, osončenje: južna pobočja so varnejša kot severna, najbolj nevarna pa so vzhodna, na osojnih legah je nevarnost večja in dolgotrajnejša kot na prisojnih, smer vetra: odvetrna pobočja so varnejša kot privetrna, temperatura: znižanje je varnejše kot zvišanje (otoplitev). Kaj lahko naredimo za svojo varnost? Pred odhodom spremljajmo vremenske razmere, podatke o snežnih razmerah in opozorila (odzivnik 9822, radio, TV, teletekst TVS stran 141, spletni naslov: http:www.rzs-hm.si/ idr.). Opremimo se z lavinsko žolno (elektronski pripomoček za reševanje iz plazov, imeti jo mora vsak!), snežno lopato in sondo (tanka, zložljiva palica za iskanje zasutih). Največ nesreč se zgodi med sneženjem in kmalu potem, zato takrat raje ostanimo doma. Stabilnost snežne odeje lahko preizkusimo na več načinov (snežni profil, klin – norveška in švicarska metoda) in s tem iščemo kritične, možne drsne plasti. Kako hodimo? Prednost dajemo grebenom, čim bolj izkoriščamo zavetja (gozd, skale idr.), izogibamo se odprtim, gladkim vesinam, jarkom, grapam, koliko se da, hodimo v vpadnici pobočja, počivamo na varnih mestih, ne bojmo se daljše poti, če je ta varnejša. Kako prečimo nevarna mesta? Roki snamemo iz zank smučarskih palic, odpnemo varnostne jermene na smučeh in pasove nahrbtnika, oblecimo se bolje, nataknemo rokavice, pobočja prečimo čim višje ali s smučmi v lahnem spustu, sledimo si v varnostni razdalji. Kaj naredimo, če nas zajame plaz? Ne sme nas onesposobiti, čas je le za odločna dejanja! S klicem opozorimo sopotnike, če je še nad nami, se mu poskušamo izogniti z begom ali odmučanjem (vendar moramo vedeti, da je lahko hitrost plazu do 70 km/h!), znebimo se palic, cepina, smuči, nahrbtnika, ko nas zajame, poskušajmo ne pasti, zaščitimo si usta in nos, gibajmo se, kolikor je le mogoče, da se obdržimo na površini. Ko se plaz ustavi, se brez oklevanja osvobodimo (če se lahko), če smo delno zasuti, si olajšajmo dihanje in prikličemo tovariše. Statistika reševanj kaže, da je medsebojna pomoč odločilna. Zato ne oddirjajmo brezglavo v dolino, ampak rešujmo! Kakšen je postopek? Najprej pregledamo površino plazu, vmes kličemo in prisluškujemo, potem iščemo z lavinsko žolno, če pa te nimamo, pa hitro (do 2 m globoko) in zatem nadrobno sondiramo (zapikujemo palico v sneg). V kolikor iskanje ni uspešno, čim prej obvestimo gorske reševalce. Če želimo o plazovih zvedeti še več, bomo morali prelistati po vzgojni planinski literaturi, najbolje pa je, da se udeležimo Dneva varstva pred snežnimi plazovi, ki ga vsako leto organizira Gorska reševalna služba (informacije na PZS).

Vladimir Habjan

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja