Jutro, 19. september 1941
»Planinski svet, ti si krasán!« — se v jesenskih sončnih dneh izvije iz prsi marsikaterega sprehajalca, ki se zagleda v veličastne skupine gora. V jesenskem ozračju so nam tako blizu, da jih občudujemo kakor izsekane iz samega marmorja. In vendar je šele razmeroma prav kratka doba, odkar se je človeški rod začel iz turističnih nagibov vzpenjati na gorske vrhove, čarobni planinski svet je veljal od davnine za bivališče skrivnostnih bitij in duhov, v katerih kraljestvo ni varno stopiti.
Tudi prelepe slovenske pravljice — še zlasti ona o Zlatorogu — nam pričujejo, da se ne obnese dobro tistemu, ki nepovabljen ali z zlim namenom stopi v planinski raj.
Kakor dandanes Mont Everest, kralj vseh gora na svetu, je bil v Evropi marsikateri vršac še pred sto leti nedosežen. V Solnogradu so prav te dni praznovali zanimivo stoletnico: septembra 1841 je bil prvič premagan Veliki Venediger. Ob tej priliki obnavljajo listi spomine na prve naskoke na druge evropske velikane. Veliki Klek, ki je 140 metrov višji od 3660 m visokega Velikega Venedigerja, je bil premagan leta 1800. Še 100 metrov višji Ortler je bil zmagan leta 1804. Vrh starega orjaka Mont Blanca s svojimi 4800 metri višine pa je »padel« že leta 1787.
Kakor se spodobi nasproti tem veličinam, je bil Triglav premagan že 9 let prej. Prvi vzpon do skrajnega vrha te goré je uspel konec leta 1878 dvema pogumnima lovcema in nekemu bivšemu učencu francoskega planinarja in prirodoslovca Baltazarja Hacqueta, ki je bil rudniški zdravnik v Idriji in nato profesor anatomije, kirurgije in babištva v Ljubljani. Da bi sam dosegel vrh Triglava, se je Hacquet dne 8. avgusta 1779 povzpel na njegov hrbet in dosegel vrh. S prvim vzponom ni bil zadovoljen in je zapisal, da ga poslej ne bo več volja, da bi se takega početja iznova lotil. Leta 1779. in 1781. se je vzpenjal tudi na Veliki Klek (današnji Grossglockner). Toda Triglav pač večno ohrani svoj čar, zato je leta 1782. vnovič zvabil tudi Hacqueta. Podjetnega raziskovalca je vodil namen, da določi njegovo višino in da zariše v karto položaj gora, ki se vidijo s Triglava. Opisal nam je svoje napore, z njim sta bila dva gorenjska domačina. Zmagali so silne napore in neprilike, ki jih je zahtevalo takratno drzno vzpenjanje na tako težko dostopne gorske vrhove, kje r še ni bilo nobenih zasekanih stez, klinov, prijemov, vrvi in zavetišč. Sila znanosti in želja po odkritju čarov planinskega sveta sta bili tisti zapeljivki, Id sta gnali prve pionirje v višave. Spoštovanje do njih naj v bodočnosti spremlja vsakogar, ki bo iznova hodil na goré.
