Jutro, 19. september 1941
Nad izlivom Zalaščice v Tolminko je votlina tega imena. Tukaj se je po ljudskem izročilu mudil Dante, snoval in razmišljal v divni prirodi, dočim je noči preživel v zabavni druščini plemenitašev in plemenitih gospa na dvorcu oglejskih patriarhov. Predniki tolminskih pastirjev so z naglico in bojaznijo hušknili tod mimo, da ne bi v navalu bujne domišljije uzrli tam ob romantični votlini v dolg škrlatni plašč ovitega pesnika, sedečega na skali.
Po ljudskem izročilu je bil Dante tudi gost devinskega grofa Hugona. Znana je Dantejeva čer pod devinskim gradom, ki tudi poživlja spomin nanj. V svoji »Nebeški komediji« navaja Dante tudi goro Tabernik (Javornik pri Postojni?). Seveda ni mogoče danes ugotoviti s točno določnostjo, če se je Dante resnično tod mudil. Je pa verjetno, saj je sprejelo mesto Čedad ravno v času, ko naj bi bival Dante v naših krajih, številne pregnane trgovce iz Dantejeve domovine, iz lepe Firence. V ohranitev tega spomina gori pred Dantejevim grobom v Raveni luč, ki sloni na kapniku iz tolminskih jam. Leta 1928. pa je prestolonaslednik Umberto v tolminskem mestnem vrtiču slovesno odkril Dantejev doprsni spomenik, ki ga je velikodušno darovalo mesto Firence. Ovekovečil je ta spomin v našem pesništvu Anton Aškerc v svojem »Scoglio di Dante«: Ribič Mohor reši s svojim čolničem tujca, ki ga je bil zagnal vihar med vožnjo iz Tarenta na skaloviti otoček pod Devinskim gradom. Ko ga prepelje v Trst, spozna ob gromoglasnem klicu Tržačanov, da je tujec slavni Dante Alighieri.
