Jutro, 8. avgust 1926
Današnji dan bo sto in sto ljudi posvetilo kultu naših planin. Sto ljudi se povzpne s smelimi mislimi in z neustrašeno voljo po ozkih, skoro nevidnih stezah v bajno kraljestvo večnega snega, v domeno nevidnih, omahljivih planinskih vil, na skalne vrtove, kjer cveto večnobele rože. V solnčnih višavah, kjer moreta živeti le še divja koza in ponosni orel, živi še kakor zakleta kraljična v pravljici pradavna, neoskrunjena poezija, ki jo je že davno filistrski rod pregnal iz civilizirane ravnine. In kdor le enkrat vidi njen čar, pa če tudi samo za trenutek, bo hrepenel vse življenje po nji in bo silil k nji in ne bo štel nevarnosti in bo tvegal tudi življenje.
Planinski šport ima globok pomen in je najtesnejše zvezan s poezijo. Niti knjiga najlepših napisanih pesmi človeka ne navduši tako, kakor en sam pogled z nebotičnega, s snegom pokritega vrha. Čim bolj otopeva človeška družba v sebičnem mamonizmu in nizki pohlepnosti, tem večje postaja število onih, ki iščejo na planinah utehe, da si prazno srce napolnijo s solnčnimi slikami, ki naj jih spremljajo in tolažijo v strašni praznoti sedanjega človeškega življenja.
In truma takih, za lepoto in harmonijo navdušenih ljudi se zbere danes v Kranjski gori, da se pokloni predstavnicam njenega hrepenenja — planinam, ki tako veličastno obrobljajo našo severno mejo, kakor da je ustvaril našo domovino po božjem naročilu umetnik, kakršnega ni rodila še do zdaj mati zemlja.
Program planinskega dneva je raznovrsten. V glavnem je posvečen raznim turam, katerih je Kranjska gora bogata kakor malokatera planinska postojanka daleč naokrog. Še je dosti vrhov in čudovitih gora, kamor še ni bila do zdaj stopila človeška drzna noga, posebno pa v okolišu divje Škrlatice (2738 m), zloglasne Triglavove ljubice. Po višini je druga naša gora, a od kranjskogorske strani je le malo, malo preiskana. Kakor mi je znano, je priplezal od te strani na njen vrh edino le sloviti Tržačan dr. Kugy, domače ljudi pa je Škrlatice strah bolj od vraga, osobito izza one nesreče, ki je bila doletela pred skoro dvajsetimi leti dr. Stojca in Petrovčiča. Ako jo gledaš iz Krnice ali Velike Dnine, se je bojiš, da bi se najrajši križal. Iznad snega štrle navpične, proti rogljatim, ostrim vrhovom rdečkasto pomazane stene, ki se od njih krušijo neprestano skalnate plasti in bobne v globočino.
Današnji izletniki jo bodo pa pustili v miru in se ji bodo čudili samo od daleč. Pa jih bo obhajala silna sla, a potešiti je ne morejo drugače, kakor da poizkusijo srečo od druge strani. Od Aljaževega doma je pa Škrlatica lahko dostopna.
Torišče turistov je danes Erjavčeva koča na Vršiču (1861 m). Koča stoji tik pod sedlom na gričku, gosto poraslem z ravšjem, čigar prijetni vonj polni vse ozračje. Pod kočo žubori močan vrelec ledenomrzle vode; živina se pase in zvončklja po vsej planotici prav gor do ogromnega masiva raztegnjene Mojstrovke (2332 m). Ta gora je romantična in razgled z njenega vrha čudovit. Samo dve uri komodnega plezanja je treba, pa si na vrhu. Prišteva se takozvanim partijam za dame. Radi tega bo imel danes največ obiskov. A grozna tragedija dr. Lubca, ko je finale trepeče še tako živo med nemim skalovjem, privablja največ izletnikov k orjaškemu Prisanku, ki je Mojstrovkin bližnji sosed. A tu je treba že več treznosti, preudarka in razsodnosti. Tu se računa samo s treniranostjo in z močnimi živci ter s hladnokrvnostjo; ravno tako pri turi na stolpičasti Razor (2601 m), čigar vrh štrli v nebo kakor nabrušena ost rimske sulice.
Ne vem, če se bo kdo izmed izletnikov podal na pet ur oddaljeni vrh Jalovca (2643 m), ker je steza preko Travnika precej naporna in opasna. Jalovec stoji v kotu dolinice Planice. Kakor da je sam nase nevoljen in sprt sam s sabo, strmi s svojim razkosanim strašnim skalovjem proti nebu. Opasan je z mnogobrojnimi snežišči, kojih zadnje je potisnjeno globoko v Planico, skoro do samega izvira Save-Nadiže.
Nekaj jih spleže tudi na Špik (2472 m), ki je od vznožja do vrha pravilnejše in eksaktnejše zidana piramida nego vse piramide v faraonovi deželi.
Z zelene Bavhe in široke Vožice strme danes zadivljene oči v zasužnjeni Korotan. Kakor modre oči, polne solz in žalosti, leskečejo na senčne Karavanke naša modra jezera in kličejo ljudem, prišedšim iz južnih strani, besede, ki morajo od roda do roda živeti v naših srcih na najsvetejšem oltarju. Kranjska gora bo danes vsa v slavju. Tista Kranjska gora. ki je bila pred desetimi leti poznana komaj do Ljubljane, ki je vse dni životarila kakor najbornejša pastorka med pastorkami. Stoletja je čakala na rešilca, a pričakala ga je šele v novi domovini — v ideji turizma, ki je svobodno razmahnila svoja nezlomljiva krila po širni naši domovini.
Josip Vandot
