Slovenske novice, 28. september 2023
GORE SMO LJUDJE
V gorah je vedno večji obisk, planinska društva pa ne znajo gospodariti s planinskimi kočami. Nekdanja oskrbnika Erjavčeve koče sta garala po 480 ur na mesec, dobila pa le 1000 evrov.
Zadnja leta se obisk v slovenskih gorah močno povečuje, primanjkuje pa osebja za planinske koče, predvsem oskrbnikov. Zaradi tega so bile letos zaprte že tri postojanke, obstaja pa verjetnost, da bo v prihodnosti takšnih še več. Izvedeli smo, da se za delovna mesta v gorskem okolju pogosto sploh nihče ne prijavi, tisti, ki se, pa si že po prvem pogovoru, ko vidijo, kakšne naloge jih čakajo in kakšen bo zaslužek, hitro premislijo.
Ljubitelji gora se čudijo, kako ob tako dobrem obisku, ko poleti koče pokajo po šivih in je treba prenočevanje rezervirati že mesec dni vnaprej, planinskim društvom (PD), lastnikom koč, ne uspe tako gospodariti, da bi bilo za delo v planinski koči več zanimanja. Za nastalo situacijo so namreč odgovorna predvsem društva, ki se ne znajo in ne zmorejo prilagoditi novim časom in ne zagotovijo razmer za dobro poslovanje. Predvsem je problem preslabo plačilo osebja. Planinska društva si ob pomanjkanju osebja pomagajo s prostovoljci, večinoma upokojenci, ali pa se še vedno zanašajo, da bodo dobili ljudi, ki bi delali za nizko plačilo iz veselja ali ljubezni do gora. Vsekakor ne eno ne drugo ni dolgoročna rešitev. Delo v planinski koči je namreč garanje od jutra do večera, in ne romantično preživljanje prostega časa v gorah.
Odpuščena, ker sta bila predobra
Zelo slabo izkušnjo z oskrbništvom planinske koče imata Mihaela Rus in Borut Kavčič. Novembra 2020 sta postala oskrbnika Erjavčeve koče na Vršiču in kmalu izboljšala njen sloves in gostinsko ponudbo. Ne le ričet in jota, na jedilniku so se znašle zelo raznovrstne jedi, kmalu pa sta po vsej Sloveniji zaslovela z odlično sladico – Prisankovim srcem. A že slabo leto pozneje sta dobila odpoved delovne pogodbe. Dobesedno nagnali so ju, svoje delovno mesto, ki je postalo tudi njun dom, sta morala zapustiti v enem dnevu in pol. Na PD Jesenice so takrat za Slovenske novice povedali, da jim niso bile všeč njuna samovolja in razne malenkosti, sicer pa da sta delala dobro, hiša je bila urejena in ponudba solidna.
Mihaela in Borut sta nato pošiljala prošnje za delo v več planinskih društev, zdaj sta vzela v najem gostilno Tavžentroža na Medvedjem Brdu, kjer jima lastnik ponuja veliko boljše razmere kot za delo v planinski koči. Mihaela pove, da sta že pred Erjavčevo kočo delala v Koči na Gozdu, v Valvazorjevem domu in na Slivnici in da sta bila povsod plačana slabše, kot bi delala v dolini.
Nič vredna
Na Erjavčevi koči sta bila kot oskrbnika plačana 30 odstotkov od neto prometa, od tega sta morala plačati še vse svoje zaposlene. Ob lepših vikendih jih je delalo tudi po sedem. Na koncu meseca jima je ostalo vsakemu po 1000 evrov. »Delala sva 480 ur na mesec, a vredna nisva bila nič. Ko sva prosila za posodobitev dela opreme v koči, je bil vedno odgovor ne, ker naj ne bi bilo denarja. V PD Jesenice so bile prevelike investicije v tiste na vrhu piramide. Že gospodarju so plačali več na uro kot nama, njemu pa je bilo vedno težko priti do naju in nama pripeljati robo. Ko sva klicala, da potrebujeva dodatne sestavine, ker se je v zadnjem hipu najavila večja skupina, niso imeli posluha. Predsedniki društev po večini nikoli v življenju niso bili gostinci in z njimi se je težko dogovarjati. Tudi drugi nimajo pojma, kako poteka delo v kuhinji in strežbi, imajo le denarno računico, ki pa je žal slaba, saj niso ekonomisti,« pripoveduje.
Predsedniki društev niso gostinci in z njimi se je težko dogovarjati, tudi drugi nimajo pojma, kako poteka delo v kuhinji in strežbi.
Na novem delovnem mestu sta mnogo bolj zadovoljna, saj sta našla odličnega najemodajalca. »Pobere nama trikrat manjšo najemnino, kot sva dobila ponujeno za delo na Robleku, Čavnu, Ruški koči, Mariborski koči, Mladiki, Ribniški koči, Lubniku … Če planinska društva ne znajo gospodariti s kočami, naj jih prodajo! Pa naj ne govorijo, da bi morali v kočah delati oskrbniki s srcem. Vse to sva bila midva, pa so naju odpustili. Oskrbniki nimajo nič od lepega okolja, sončnega vremena, lepih razgledov, prijaznih in dobrovoljnih planincev. Včasih še vedela nisva, kakšno je vreme zunaj,« opisuje jedro problema nekdanja oskrbnica.
Strogi pri razmerah za delo
Herman Uranič Foto: Tina Horvat
O tem, kako se s pomanjkanjem osebja spopadajo v naši najvišji planinski postojanki, povprašamo še Hermana Uraniča, oskrbnika Triglavskega doma na Kredarici. Njen lastnik je Planinsko društvo Ljubljana Matica. Pove nam, da je za njimi zelo dobra sezona, saj so jo začeli že veliko prej, ko so bile vse druge koče še zaprte. Tako so vsi prišli k njim in so pridelali še 100.000 evrov oziroma imeli za 20 odstotkov več prometa kot lani. Prav tako na Kredarici ne primanjkuje osebja, saj kot pravi Uranič, se tako študentje kot drugi zaposleni radi vračajo. »Ne gre le za denar, pomembni so tudi dobri odnosi. Pri nas vsi delamo na polno in ves dan, a se vse lepo zmenimo, in mislim, da so vsi zadovoljni. Poleg tega si zaposleni tudi sami razdelijo napitnino. Tako dobijo ob 1800 evrov plače še okoli 600 evrov napitnine, kar je kar primerno,« pove Uranič.
Prepričan je, da so planinska društva v planinskih kočah pogosto preveč stroga pri razmerah za delo za osebje. »Slišal sem, da si ponekod za zajtrk zaposleni ne smejo vzeti niti dodatne marmeladice, poleg tega jim odbijajo od plače, če jim kaj v blagajni ne štima. To ni dobro, zaposlene je treba spoštovati, ne pa da se jim gleda pod prste za tiste marmeladice,« pove Uranič in doda, da bodo letos sezono na Kredarici podaljšali do 7. oktobra, če bo vreme to omogočalo.
Govorili smo s prekaljenim oskrbnikom Francijem Begušem, ki že deveto leto skrbi za Orožnovo planinsko kočo na planini za Liscem pod Črno prstjo. Prepričan je, da so za pomanjkanje osebja kriva predvsem planinska društva, ki ne zagotovijo ne dovolj plačila in ne dovolj dobrih delovnih in bivanjskih razmer v planinski koči. »Dela oskrbnika se ne spoštuje, to je glavni problem. Pa ne gre le za denar. Poleg slabega plačila se za oskrbnike ne uredi razmer za življenje v planinski koči, ponekod imajo iste toaletne prostore kot obiskovalci. Še huje je, ker jim ne zagotovijo dovolj hrane in sestavin za jedi za goste, prav tako ne dodatne opreme, ki bi jo oskrbnik potreboval, da bi povečal promet, na primer več hladilnikov in boljše gospodinjske naprave. Letos je bila pri meni oskrbnica iz koče na Črni prsti in me prosila za česen. Menda so ji rekli, da ji ga ne bodo prinašali na zalogo. Jaz sem tukaj zelo zadovoljen in s PD Bohinjska Bistrica zelo lepo sodelujem, poznam pa številne primere, ko ni tako,« nam pove.
Za boljši položaj Na Planinski zvezi Slovenije (PZS) povprašamo, kaj bodo kot krovna organizacija planinskih društev storili, da bi se v prihodnosti položaj izboljšal. Povedali so nam, da planinska društva sama upravljajo koče in kadre. »Na skupni ravni si prizadevamo predvsem za informiranje in razumevanje, kako ustrezno vzpostaviti in urediti najemna oziroma zaposlitvena razmerja. Glede potreb po kadrih sodelujemo s Turistično-gostinsko zbornico Slovenije. Sodelujemo tudi z Višjo šolo za gostinstvo in turizem Bled pri usposabljanju za oskrbnike planinskih koč.«
Tina Horvat
