Primorski dnevnik, 14. oktober 1990

V nedeljo 23. septembra smo se zgodaj zjutraj vkrcali na avtobus na Kornu, se odpeljali do Štandreža, kjer je vstopilo lepo število naših članov in prijateljev ter nadaljevali do mejnega prehoda pri Rdeči hiši. Na meji smo zamudili kar preveč dragocenega časa za ureditev formalnosti (zgleda, da znane liberalizacije zadnjih časov so vse še bolj zakomplicirale) in končno se le usmerili po Vipavski dolini in avtocesti proti cilju. Imeli smo pred sabo dolgo pot do Sevnice, zato je bilo treba kar pazljivo programirati potek izleta. Šli smo na povračilni obisk k Prijateljem planincem v Zasavje, ki so bili naši gostje preteklega junija na 19. Srečanju planincev na Vrhu. Ideal110 bi bilo odločiti se za dvodnevni iz let, ker pokrajini na Dolenjskem in ob Savi nudita res veliko zanimivosti. Pa drugič!
Po obvezni, tokrat zelo kratki “kofcepavzi” v motelu smo odhiteli mimo Vrhnike, Barja, Ljubljane in po Dolenjski avtocesti mimo Grosuplje in malega, zgodovinsko bogatega in pravljičnega mesteca Višnje gore do Trebnjega. Vas je znana tudi po Galeriji likovnih samorastnikov, ustanovljeni leta 1971. Vsako leto junija je v kraju Tabor likovnih samorastnikov, slikarjev in kiparjev iz Jugoslavije in iz prijateljskih držav. V parku so zbrane najpomembnejše skulpture, v galeriji pa je zelo bogata stalna razstava naivne slikarske umetnosti.
Po dolini Mirne smo se odpeljali proti vzhodu, proti Savi in Sevnici, kamor smo prispeli s štiriminutno zamudo in kjer sta nas čakala predstavnika Meddruštvenega odbora Zasavskih planinskih društev. Takoj smo se odpeljali po ulicah starega mesta na grajski grič. Stavba na samem, nekdaj grajska kašča, nato vinska klet je zanimiva poznogotska zgradba, na žalost trenutno zaprta radi obnovitvenih del. Tu je znana lutrovska klet, kraj kjer so se zbirali luteranci in kjer je učil in pridigal Jurij Dalmatin. V kleti so še dobro ohranjene freske iz druge polovice 16. stoletja. V gradu nas je prijazno sprejel ravnatelj in nas osebno vodil na ogled raznih zbirk. Med temi je posebno pozornost zbudila stalna razstava o zgodovini šolstva teh krajev. Bogata je zgodovina gradu in mesta samega. Ogrski kralj Matija Korvin (kralj Matjaž) je zavzel grad leta 1490. Od tedaj je tu gospodovalo več plemiških družin. Po zadnji vojni in do leta 1985 je v gradu živelo več brezdomskih družin. Grad je sedaj sedež mestnega muzeja. Tu bodo koncentrirali dokumentacijo in kar je na Slovenskem ohranjenih predmetov izkopanih na bližnjem Ajdovskem gradcu eno največjih starokrščanskih središč med Alpami in Podonavjem.
Iz Sevnice smo se odpeljali nato na Lisco (948 m) znano točko Zasavske planinske transverzale in tudi znan športno rekreacijski center. Do sem smo se pripeljali po sicer vijugati (14 km iz Sevnice) a asfaltirani cesti. Na vrhu gore stoji meteorološka postaja. Povabili so nas v Jurkovo kočo, last PD Lisca Sevnica. Nazdravili smo z domačo travarico, prisluhnili pozdravom in zaploskali ob izmenjavi daril. V Tončkovem domu je sledilo kosilo in razgovor z domačini. Časa je bilo dovolj tudi za sprehod po okolici, od koder je, ob primernem vremenu, čudovit razgled, ki seže celo do Julijcev. Po obveznem spominskem fotografiranju smo se odpravili v dolino. Dvakrat smo se poskušali usmeriti proti severu, da bi si ogledali Rimske toplice, “Črni revir”(Hrastnik, Trbovlje, Zagorje) in še kaj. Razsežnosti našega “medcelinskega” avtobusa niso dovolile prehoda po vijugasti cesti in pod prenizkimi podvozi zato smo se morali preusmeriti, tokrat proti domu. Pot je bila kar dolga, a lepo vreme, dobra volja, Ivova potujoča loterija so krajšali čas, da smo “kmalu” in predvsem točno po urniku v Gorico, kjer nas je sprejela, prava jesenska ploha.
Z.V.