Risba v njegovi delovni sobi
Franci Savenc (1935 – 2023), dolgoletni poročevalec, urednik, zbiralec podatkov in tihi (lahko zapišemo teoretični) arhitekt slovenskega alpinizma, bi danes praznoval rojstni dan. Ob tej priložnosti se ga znova spominjamo — ne le kot človeka, ki je desetletja skrbel za red, preglednost in zgodovinski spomin naše skupnosti, temveč kot nekoga, ki je s svojim neizmernim dopisovanjem povezal generacije alpinistov po vsej Sloveniji in daleč prek njenih meja.
Bil je tako alfa in omega alpinističnega poročanja kot tudi njegov trn v peti: človek, ki je pisal, spodbujal, popravljal, zbiral, arhiviral, priganjal, razlagal, in se hkrati boril z goro korespondence, ki mu je vsak dan pristala na mizi. Njegova pisma — dolga, natančna, včasih kritična, vedno pa tudi dobronamerna — so bila odsev časa, ko je alpinizem živel predvsem skozi ljudi, njihove besede in njihovo voljo, da se stvari uredijo.
Če se bomo spomnili in seveda zmogli, bomo ob prilikah objavili še kakšno njegovo pismo, dopis ali zapis — ne le kot zgodovinski dokument, temveč kot opomnik, kako pomembna je bila njegova vloga pri oblikovanju organiziranega alpinizma in pri ohranjanju njegovega spomina. … Gremo dalje!
Franci SAVENC ➠ Janko HUMAR – 4. april 1983
Zdravo, Janko, lep planinski pozdrav!
Skušal ti bom kar takoj odgovoriti, tisto, kar lahko. Moraš pa razumeti, da me korespondenca hudo okupira, saj imam stike – tako kot s teboj – še s številnimi po vsej Sloveniji in tudi izven nje. Zato pismo žal ne bo tako izčrpno kot tvoje. Hvala zanj, čeprav se z njim v celoti ne morem strinjati; nekaj pa je tudi netočnosti.
Res je, nekateri so (ste) imeli to zimo tudi precej smole. Pa je že tako – kdor nima sreče … Bilo pa je tudi veliko napravljenega.
Za Kavčiča mi je žal. Mislil sem si že od vsega začetka, da je za to delo premlad in brez potrebnih izkušenj. Toda rad poskusim z vsakomer, ki je voljan delati. To vzame veliko časa, ni pa brez efekta! Kavčič mi opise novih smeri še ni poslal, bil bi pa vesel, če bi jih imel v arhivu. Polje na dveh mestih, kot nikjer! Za vašo novo smer pa sem ga dobil.
»Zbran material pa bom dal naprej …« Izgleda, kot da smo že koga oškodovali ali kaj? Vsakdo, ki je oddal urejen rokopis, na osnovi katerega smo lahko izdali vodniček, je dobil honorar. Res pa je, da jih je že nekaj gradivo oddalo, toda neurejeno, in to sedaj dopolnjujemo … škoda! Če bi malo bolj spremljali, kar objavljamo, tega ne bi bilo. Tudi tebe prosim, če bi se ob priliki oglasil, da se o vsem pogovoriva, da ne bo kakih problemov.
(Danes je bil pri meni Lo Duca glede Osapske stene. Veliko je pripravil, toda veliko mu še manjka in precej bo moral popraviti. Če pa bi proučil vsaj AR in še kaj, tega ne bi bilo treba. In pa – ne vem še, kako bo z delom Obalnega AO na tem vodničku. Mu pa odgovarjam skoraj!)
Nisi sposoben razumeti, kako da v vseh letih obstoja našega alpinizma »nekje na zvezi« ni bilo mogoče formirati čisto enostavne kartoteke … Kdo? Če si le malo samokritičen in se ozreš okoli sebe, potem boš moral priznati, da so alpinisti vse prej kot pismeni. In tako sem pač samoiniciativno (pa tudi poluradno) opise zbiral sam, priganjal in obupaval. Ti so bili vsem na razpolago, vsakogar sem vzpodbujal, da bi kaj napravil, pa … To delam od leta 1965 in še malo prej. Doživljam pa kvečjemu kritiko, pripombe kot »to bi pa že lahko vedel« in podobne.
S Postojnčani sem se domenil (ker sem pač koordinator za Julijce), da bodo nadaljevali raje z Martuljkom, za katerega ravno tako ni bilo sodelavca. Veliko je Mezgec že naredil, žal pa se mu je trenutno tudi ustavilo. Tako kot drugi ima tudi on še kake obveznosti.
Glede obvez: če bi vsi napravili, kar se obvežejo, bi bilo odlično! Smatram pa, da je tisto, kar so Postojnčani napravili doslej, vredno vse pohvale! Za Raduho (žal) še nimam vodnička, za Kogel pa ga je enega (eden je pošel, drugi pa je le interni) – do nedavna ga je bilo res mogoče dobiti. In slišim, da bo na podoben, žal več ali manj nekoordiniran način nastalo še nekaj takih vodničkov – po lastni presoji, z lastnimi sredstvi itd. Ne vem, kaj bi rekel, vodničkom pa sem vseeno vesel.
In še glede Ospa: nekaj sem že napisal, ostalo pa skoraj dve leti sem vzpodbujal (in priganjal), dal vse na razpolago, pošiljal kopije vsega novega … Sedaj mi pa žal ne vedo povedati, kaj in kako bo z dokončanjem njihovega dela. Kje je krivda? Vzgoja? Mi na PZS? Alpinistična srenja?
Glede AAJ je pa tako: naslov urednika je H. Adams Carter, 361 Centre Street, Milton, Mass. 02186, USA. Toda žal ima tudi on ogromno dela z iskanjem podatkov in za posredovanje idej, fotografij, poročil in podobnega ni navdušen. Ga povsem razumem, ker sem na istem. Vsaj trikrat več moram dati osnovne podatke, potem pa je njih delo tako konec kot pa je potem odprava. Spomni se samo, koliko časa sem urgiral že za poročilo iz Yosemitov, pa bi človek pričakoval, da boste vse napravili – tudi svojo afirmacijo.
Bom vseeno še malo nadaljeval, ker čutim, da sem ti nekoliko dolžan; navedel si mi toliko trditev, kot le redki. Kakršne koli so, smatram pa, da so s tvoje strani resne – so meni razširitev obzorja. To mi je tudi ena redkih priložnosti za razširitev le-tega.
V La Pazu sicer je klub, toda na odgovor žal ne računaj. Vem, saj smo bili prvi, ki so bili v Boliviji (1964). Namesto vsega, kar si si zamislil (pisma), ti svetujem raje, da se povežeš z Radovljičani (Janez Pretnar, Gradnikova 69, 64240 Radovljica) in jih poprosiš, da kaj poizvedo. Tja gredo že v enem mesecu!
Glede odprav, izbire ciljev in ljudi … pa nisem najbolj poklican, čeprav sodelujem tudi s KOTG. Lahko pa ti navedem, da je četverica, ki je šla v Nepal, za nas le »ogledna« odprava (mešana zaradi pridobitve dovoljenja) in za take doslej res še ni bilo razpisov. Izbor pa je res navadno med tistimi, ki so se že sami uveljavili.
Za šolo v Nepalu, kjer so še »stranski« cilji, je res zahteven pogoj – tudi angleščina in inštruktorsko delo doslej je že dovolj, da bi marsikaterega izločilo. Tisti, ki bodo (na stroške ZANTES) potovali v Nepal, bodo sodelovali tudi v odpravi »Raspurna«. Zato tudi drugih razpisov ni bilo.
In med tistimi, ki so šli ali ki še bodo šli, jih je večina že delala na fasadah, popravljali so žlebove … če ne drugje, vsaj toliko časa, da so se uveljavili. In večina sredstev je družbenih – kako to misliš? Večina jih je res treba zbrati z izdajo koledarja (spet pridejo v poštev le nekateri, z diapozitivi, s teksti, s prodajo …), dogovori na podjetjih itd. Če bo za vse letošnje odprave 100 milijonov sredstev ZTKOS za kategorizirane (zgornja dva razreda), bo veliko.
In misliš, da so razni alpinistični klubi rešitev? In kateri? Le še bolj prihaja do separatizma, do tega, da si novi (ne najbolj zaslužni) priborijo kake bonuse itd. Smatram, da če bi bili naši preljubi alpinisti raje bolj natančni pri izpolnjevanju sprejetih obvez, pa še malo bolj samoiniciativni, bi se kar dobro izšli. Tako pa tisti, ki delajo, delajo in pišejo. In pri tem (morda) na vse gledajo res tudi subjektivno – kdo pa ne!?
Čeprav sem se namenoma že pred davnimi leti distanciral od vseh članstev (direktno), da bi bil kar najbolj objektiven, vem, da v resnici nisem. Vedno mi je nekdo bolj pri srcu, bolj poudarim tega ali onega … večkrat niti ne vem zakaj. Koristi pa od tega resnično nimam — prej nove obveznosti!
Še o taboru v Pologu: datum, ki sem ga objavil (31. 03. 83), ne drži. Tega dne je bil četrtek in nisem imel nobenega takega poročila. Sem pa nekaj pisal jeseni 1982, če se ne motim. Prosim, sporoči natančneje — že zaradi sebe, če ne zaradi drugih, bom raziskal.
Včasih je težko naštevati le imena, ocene in plezalce; Delo je le republiški časopis. Če pa dobim poročila z zamudo, lahko vsaj na nujnost apeliram. Vesel sem, da je vsaj taka reakcija — navadno ne slišiš ne pohval ne graje na AN, potem pa naj jih usmerjam?
Pa brez zamere, če sem te s kakim stavkom tudi prizadel. Petindvajset in več let delam samo na področju organiziranega alpinizma in si kaj takega včasih privoščim, čeprav nekaterim ni všeč. Pravijo: »Kaj bo on govoril, saj že leta in leta ne pleza« (če sploh vedo, da sem kdaj). Jaz pa si ob tem mislim: ravno zaradi takih stališč smo si odgnali tisti krog društvenih delavcev, ki bi lahko alpinizmu pomagali pri krepitvi organizacije. Tako je tudi ob smučarskih tekmovalcih … pa še kje.
Franci Savenc
