Označevanje poti in stez je danes v narodnostnem oziru važno prav tako kot nekoč
Primorski dnevnik, 5. avgust 1989
Dušan Jelinčič: V začetku stoletja, tik ob ustanovitvi večine podružnic osrednjega Slovenskega planinskega društva, med katerimi tudi tržaške, je bila ena najvažnejših dejavnosti teh podružnic, ki so seveda bila prava samostojna društva, označevanje poti in stez, kar je takrat pomenilo tudi postavljanje slovenskih smerokazov, pisanje slovenskih imen na križiščih in še marsikaj drugega. Ta je bil najboljši način, s katerim so tržaški Slovenci v takratnih časih poudarjali, da je zemlja, po kateri hodijo, slovenska, pa čeprav je bilo že mnogo poskusov, da bi jim to zemljo odvzeli. Čisto enaki dejavnosti so se namreč posvetili tržaški planinci – člani italijanskih društev Societa Alpina delle Giulie in Cluba Alpinisti Triestini ter nemškega Alpenvereina, vendar pa z drugačnimi cilji. Njihov pohlep je bil tipično imperialistični, pač prisvajanje tuje zemlje, zato se je ta aktivnost slovenskih planincev, markiranje in postavljanje smerokazov, še kako razširila, ko pa je šlo za narodnostni obstoj.
Res je bilo takrat mnogo storjenega. Člani komaj ustanovljenega markacijskega odseka tržaške podružnice SPD so namreč nanovo označili steze in obenem postavili smerokaze z ledinskimi imeni v okolici Boršta, Doline, Socerba in Ospa, kasneje pa še tiste na Tabor, Sedovnik, Sv. Lenart in Slavnik. Obenem so upravljali dve jami (Dimnice in Vilenico), založili in izdali zemljevid Okrožje Trsta s slovenskimi ledinskimi imeni, uredili razgledišče nad Trstom in še bi lahko naštevali. Od takrat je minilo kakih osemdeset let. Marsikaj se je v tem času spremenilo. Minili sta dve vojni, fašistično obdobje, nato pa je končno zažarel novi svet.
Vendar pa so določeni prijemi, določene nianse, določeni sistemi tihe čisto imperialistične težnje po tuji zemlji oz. tihe asimilacije danes mnogo različne od tedanjega časa? Kaj se danes, kot že takoj po koncu druge svetovne vojne, ko se je svet dvigal iz ruševin, ne dogaja morda isto? Tržaška slovenska zemlja, s katero drugi manipulirajo (eno komponento, nemško, je v tem času zgodovina pregazila), je še vedno tarča “divjega markiranja” s strani tistih, ki bi jim bilo prav, da bi nas tu ne bilo, ali da bi bili vsaj “tihi in nevidni “.
O tem aspektu tihe asimilacije in o možnosti obrambe slovenske zemlje v tem smislu, smo se pogovarjali z načelnikom novoustanovljenega markacijskega odseka pri Slovenskem planinskem društvu v Trstu Petrom Suhadolcem, kateremu smo zastavili vrsto vprašanj.
Peter, SPDT je pred leti trasiralo planinsko pot, ki povezuje vsa področja, v katerih prebivajo Slovenci v Italiji. Pot so imenovali Vertikalo, slovesno pa so jo odprli konec leta 1975 na tromeji na Peči nad Kanalsko dolino. Ta pot je na večini odsekov sedaj potrebna ponovnega markiranja, bodisi ker so se prejšnji znaki zabrisali, pa tudi, ker je človek odločilno posegel v naravo (nove hitre ceste, industrija ipd.), ne nazadnje, ker je bilo prejšnjo označevanje, posebno ko je Vertikala potekala po cestah, neustrezna. Teh obnovitvenih del ste se že lotili na Tržaškem. Kaj je v tem delovanju še prisotna tista narodnoobrambna komponenta, ki je vodila naše prve planince pri svojem poslanstvu, ali vas v to silijo drugi razlogi, kot so naravna želja po udejstvovanju v naravi, rekreacija na svežem zraku, urejenost naših planinskih poti itd?
»Odločilni so bili vsi razlogi, ki jih omenjaš, pa še mnogi drugi. Pri ustanavljanju markacijskega odseka nam je namreč šlo predvsem za to, da Vertikalo nanovo markiramo, tako da imamo spet lepo zamejsko vezno planinsko pot, po kateri bi hodili Slovenci iz zamejstva in matične domovine, pa seveda tudi vsi ostali. Jasno je, da je pri tem primarno prisotna narodnoobrambna komponenta, ki je bila še vedno ena od naših vodil, ko smo recimo letos na novo označili lep del Vertikale, ki poteka po tržaškem Krasu.
Zamislili smo se namreč in se naposled zavedali marsičesa. Razen označevanja poti takoj v prvih letih po koncu druge vojne, smo vse, markiranje poti, postavljanje smerokazov, trasiranje novih stez, celo postavljanje in popravljanje razgledišč ter vse, kar je v zvezi s tem, prepustili italijansko govorečim državljanom, tako da se je v nekaj letih popolnoma zabrisala naša prisotnost, in to v okolici mnogih vasi na Krasu, ki so še danes popolnoma in izključno slovenske! Kras je bil nekoč naš, danes pa, če se sprehajamo po njegovih stezah, ni več!
Našo krajevno kulturo so zamolčali, jo potisnili ob stran, tako da postajamo vse bolj nevidni. Obenem se v italijanščini tiskajo vodiči po Krasu, ki ne omenjajo naše prisotnosti in našega obstoja. V knjižni obliki nadalje objavljajo svoja imena ali taka, ki so se že udomačila med Italijani, ledinskih pa ne, to pa se dogaja že vrsto let. Ne bi tu iskal krivcev, čemu vse to. Tudi najbolj odprt Italijan ne bo markiral svoje poti ali steze s krajevnim ledinskim imenom ali pa dvojezično, poleg tega pa ne obstaja nobena zakonodaja, ki bi točno določala, kako je treba v teh primerih ukrepati. Kot je sedaj stanje, lahko vsak priredi tekmovanje recimo v krosu ali orientacijski tek ali karkoli drugega in “zapaca” Kras z napisi, ki so v tem primeru v devetindevetdesetih odstotkih italijanski.«
Kaj ste se torej konkretno odločili, da boste storili?
»Možnosti je več. Markacijski odsek, ki smo ga ustanovili marca, nadaljuje s svojim delom na tržaškem Krasu, saj pridno obnavlja naše modrobele znake po trasi naše Vertikale. S tem delom bomo nadaljevali tudi na drugih področjih, seveda s pomočjo domačinov. Na Goriškem se bomo povezali s SPDG, v Beneški Sloveniji bo treba marsikaj čisto nanovo dodelati, saj poteka Vertikala mnogo po cestah, pa tudi na najsevernejšem odseku bo treba mnogo popraviti. Predvsem je treba poenotiti markacije. Pri tem si moramo biti na jasnem. Markacije so samo okrogle modro-bele, ali modrobele vzporedne ali le plave, ravne ali lomljene (ko morajo pokazati smer), sicer pa je odvisno, ali so na kamnu, drevesu ali še kje drugje. V srednjeročnem načrtu imamo popolno obnovitev markacij po celotni Vertikali, kar je seveda veliko in hvalevredno delo, ki bo pustilo velik pečat v zamejstvu, nato pa bomo našo celotno vezno pot vrisali v deželne specialke 1:5000, tako da bo vse tudi uradno registrirano.«
Rad bi se še povezal na prejšnje vprašanje. Zanima me, kako se boste “zoperstavili” poplavi neslovenskih markacij na slovenskem tržaškem Krasu?
»Tudi o tem smo razmišljali, in prišli do zaključka, da je v tem oziru seveda odločilen človek, ki stanuje v krajih, po katerih te označene poti potekajo. Tako se dobro spominjam vaščana iz Padrič, ki mi je rekel, da je sit teh nenaravnih posegov na njegovo zemljo in jih začel brisati. Zato nas morajo domačini poznati in dobro vedeti, katere so naše markacije, mi pa moramo znati spoštovati in upoštevati želje domačinov. Markacija se mora pač videti, a jih ne sme biti preveč, sicer je to že nasilje nad naravo. Zato ne bi zaznamovali novih poti, ker jih je že obstoječih dovolj, temveč moramo gojiti tisto, kar imamo. Mi pa imamo krasno pot, prej omenjeno Vertikalo, ki jo moramo vsestransko ovrednotiti.
Kar se pa tiče “italijanskih” poti menim, da je najboljše, da na najvažnejših točkah, odsekih in vrhovih njihovim, že napisanim italijanskim imenom, dodamo še naša, ledinska slovenska. To ni nikakršna provokacija, saj če oni niso bili dovolj korektni, da se niso pozanimali in napisali ledinskih imen vsaj najvažnejših krajev, lahko mi slednja vsaj dodamo. Dvojezičnost je v tem primeru nujna! Tako akcijo se da izvesti recimo v enem poletju. Nujno pa je še, da tiskamo slovenski vodnik po tržaškem Krasu. Saj je dovolj, da pomislimo, koliko so jih že tiskali Italijani, ko pa jih Kras zelo zanima kot rekreacijsko – sprehajalno področje, ki ga že imajo za svoj vrtiček, pa tudi iz mnogo drugih ozirov. Toda kaj Slovence Kras, naš Kras, ne zanima? Kaj smo tujci na domači zemlji? Takemu našemu vodiču bi še dodali marsikaj, kar ni objavljeno v italijanskih vodičih, pač kako živimo na tem koščku zemlje, kako je bilo med NOB in še marsikaj zanimivega.
Še nekaj bi rad poudaril. Nas zanima to, da ohranimo in ovrednotimo ta naša področja in torej te naše steze in poti, pa tudi travnike in pašnike. Zanima nas, da se ta zemlja spoštuje, da se je ne nebrzdano tepta, kot to delajo brezvestni nedeljski izletniki, saj je naše primarno poslanstvo prav to: obraniti to našo zemljo in vse, kar iz tega izhaja…«
