Pogovor z zamejskim Slovencem, ki se je uveljavil v širšem italijanskem alpinističnem krogu
Primorski dnevnik, 5. avgust 1989
Dušan Jelinčič: Lucijan Milič iz Samatorce je med zamejskimi Slovenci prav dobro znan, saj ga poznamo kot vsestranskega športnika, odbojkarja, alpinista, športnega organizatorja in sodelavca pri ŠZ Kras, pa tudi vsestranskega političnega aktivista. Niso pa mnogi tisti, ki vedo, da je Milič poznan v širših italijanskih planiških in alpinističnih krogih in da je celo vodil eno od dveh skupin tržaške gorske reševalne službe, ki aktivno in konkretno deluje na terenu. Da bi osvetlili to vsekakor človekoljubno in družbi koristno Miličevo dejavnost, smo se z Lucijanom daljše pogovorili v našem uredništvu ter tako izvedeli marsikaj zanimivega, kar sedaj posredujemo bralcem.
Lucijan, kakšno pot si opravil do vodstva ene od skupin tržaške gorske reševalne službe? Verjetno ni bila ne lahka in ne “s cvetjem posuta”… Sicer pa na kratko opiši svojo športno pot, saj ti izhajaš iz alpinizma.
»Res ni nikakor bila lahka. Imam 33 let, kot športnik pa sem začel z odbojko, s katero sem se ukvarjal vrsto let, nato pa sem se predal alpinizmu. Plezal sem v glavnem v Julijskih Alpah in Dolomitih, leta 1985 sem se udeležil himalajske odprave na Južno Anapurno, moja najpogostejša soplezalca pa sta bila Roberto Borghesi in pokojni Lucijan Cergol. Prav s slednjim sem recimo preplezal Cozzolinovo zajedo v koritniškem Mangartu ali pa smer Via delle Guide v Crozzon del Brenta. Gorski reševalec sem od leta 1982, leta 1985 pa sem postal vodja ene od dveh skupin tržaške gorske reševalne skupine. To funkcijo sem ohranil do lanskega decembra, ko sem jo prepustil drugim, mlajšim.
Da sem postal reševalec, sem moral najprej opraviti določeno število vzponov, nato pa sem na prigovarjanje prijatelja Cergola, ki je že vodil eno skupino, dal prošnjo za reševalca, ki gre seveda v pretres posebni komisiji. Slednja je prošnjo sprejela, tako da sem se udeleževal vseh njenih vaj in akcij. Vodja sem postal tri leta kasneje.«
Kako poteka vaša dejavnost, vaje in nato reševanje?
»Na Tržaškem delujeta dve skupini, ki štejeta po enajst alpinistov, vendar pa se ob klicu na pomoč združita v eno, saj ne dobiš nikoli vseh članov doma. Obe skupini ureja nekak koordinacijski vodja (trenutno je Maurizio Fermeglia), ki med akcijo vodi reševalce na vznožju stene, medtem ko jo vodja skupine koordinira v steni sami. Vaje imamo trikrat v spomladanskem času v Glinščici, nato enkrat poleti in enkrat pozimi v hribih. Vaje v Glinščici so zelo temeljite, saj prenašamo na nosilih “ranjenca” po nemogočem terenu. Dobro se še spominjam, kako smo vadili v Cozzolinovi zajedi, ko smo se z vrha spustili za celih 800 metrov in vadili nošnjo z nosili, navezovanje in drugo. To počenjamo s stometrskimi vrvmi, največja nevarnost pa je padanje kamenja.
Spominjam se več reševalnih akcij, recimo tiste, ko smo reševali neke Tržačane, ki so se zaplezali v Crodi dei Toni, ko so morali prespati dve noči v steni, nato so jih prišli iskat s helikopterji. Spominjam se nadalje še Tržačana, ki se je izgubil na Greti Grauzarii in smo ga naposled dobili.« Koliko reševalnih skupin je v naši deželi? »Obstaja kakih deset skupin iz vseh pokrajin naše dežele, katere pokličejo (prav tako tudi nas) le v primeru, če se pogreša človeka s tistega področja. Če se npr. ponesreči domačin ali turist na Kaninskem pogorju, stopijo takoj v akcijo reševalci postaje iz Trbiža.«
Omenil si helikopterje. To je vse bolj pogost pripomoček pri gorskem reševanju…
»Res je. V glavnem so to vojaški helikopterji, sedaj pa je vse več privatnih, ki so specializirani prav za reševanje. Do stene se približajo “na milimeter” in brezhibno opravijo akcijo.«
Ti vedno in dosledno vztrajaš pri tehnični pripravi, pri poznavanju in pravilni uporabi opreme in še predvsem vozlov in navezovanja. Zakaj?
»Po statistikah vem, da se v gorah ponesreči 95 odstotkov turistov in planincev ter le pet odstotkov alpinistov. V glavnem pa se nesreče zgodijo iz najbolj grobega nepoznavanja uporabe tehnike, recimo cepina pri padcu na snežišču, ali pa zaradi slabe opreme, kar je spet povezano z nepoznavanjem opreme. Zato se mi zdi bistvena priprava, še predvsem reševalca, še posebno pa sem bil kot vodja strog pri poznavanju vozlov in navezovanja, saj je večkrat prav od njih odvisno življenje človeka, ki hodi v hribe.«
Po smrti nepozabnega Lucijana Cergola v Zahodnih Julijcih septembra leta 1987, nisi več plezal…
»Res sem po njegovi smrti marsikaj razmislil in doživel globljo osebno krizo. Prvič sem med reševanjem dobil mrtvega človeka, ki mu nisem mogel več pomagati, to pa je bil moj dober prijatelj, s katerim sem tolikokrat plezal. Predvsem sem pomislil na njegovega komaj petletnega sina Giannija, ki bo odraščal brez očeta. Tudi sam imam dve majhni hčeri. Lucijan pa je umrl, ko se mu je v rokah utrgala velika skala, del stene, nič ni bil kriv, ničesar ni zgrešil, tu ni bilo človeškega faktorja… Reševalno skupino pa sem nato vodil še toliko časa, da sem vzgojil skupino dobrih reševalcev in jih po svojih močeh čim bolje tehnično pripravil. Ko sem menil, da sem to delo zadovoljivo opravil, sem opustil vodstvo skupine in reševalce same v najboljših rokah. Popolnoma zaupam vanje…«
