Pred petintridesetimi leti – naveza: Štremfelj–Prezelj, jugozahodni greben, 1991 – 2900 m – 5 dni v steni – alpski slog – prva Zlata cepina v zgodovini
Leta 1991 sta Andrej Štremfelj in Marko Prezelj izvedla enega najpomembnejših slovenskih in svetovnih vzponov v Himalaji: prvenstveno smer na južni vrh Kangčendzenge (Kangchenjunga 8476 m – »Pet snežnih zakladov«) po mogočni, 2900 metrov visoki liniji jugozahodnega grebena. To je bila smer, ki je od vznožja potekala povsem samostojno — edina taka na južni strani gore — in je pomenila najpomembnejši vzpon na Kangčendzengo z juga po prvem vzponu leta 1953.
Vzpon, ki je zahteval popolno predanost
26. aprila sta se lotila svojega glavnega cilja. Na strmih, izpostavljenih pobočjih sta si v naslednjih dneh uredila štiri bivake, zadnjega na višini 7900 metrov.
30. aprila 1991 sta ob 16.45 (po tamkajšnjem času) stopila na vrh Južne Kangčendzenge — kot 21. in 22. človek v zgodovini, ki jima je to uspelo.
Smer je visoka in razvlečena, zahtevna in neizprosna. V alpskem slogu, brez fiksnih vrvi in brez dodatnega kisika, sta se zanašala le na lastno znanje, hitrost in sposobnost odločanja v ekstremnih razmerah.
Osebni spomin Andreja Štremflja (2026)
Petintrideset let pozneje je Andrej Štremfelj zapisal: »Začela sva ob 6.00. S seboj sva imela eno plezalno vrv in nekaj klinov, liter in pol tekočine — za več nama je ponoči zmanjkalo plina — rezervne rokavice, radijsko postajo, eno čelno svetilko in nič hrane. Okrog petih popoldne sva bila na vrhu.«
Sestop je bil prav tako zahteven. Deloma sta sledila novi liniji, deloma normalki, pri čemer jima je do izpraznitve baterij pomagal Uroš Rupar s tabora 3.
V tabor sta prispela ob 1.30 zjutraj — po 19 urah in pol neprekinjenega plezanja in sestopanja.
Zakaj je bila smer tako pomembna?
– edina smer na južni strani, ki poteka od vznožja do vrha v celoti samostojno,
– najpomembnejši vzpon na Kangčendzengo z juga po letu 1953,
– izjemno dolga in izpostavljena linija (2900 m),
– izvedena v čistem alpskem slogu,
– vzpon, ki je postavil nove standarde himalajskega plezanja.
Prav zaradi tega dosežka sta Štremfelj in Prezelj leto pozneje prejela prvi Zlati cepin v zgodovini — nagrado, ki je kasneje postala najvišje svetovno priznanje v alpinizmu.
Prvenstvena smer na južno Kangčendzengo je danes del »kanona« svetovnega alpinizma, ki v današnjem načinu visokogorskega alpinizma verjetno ne bo nikoli ponovljena. Ni le tehnični dosežek, temveč zgodba o odločnosti, zaupanju in sposobnosti preživeti v najtežjih razmerah.
Za slovenski alpinizem predstavlja enega tistih trenutkov, ko se je naveza v velikanski gori zapisala v zgodovino — tiho, skromno, a neizbrisno.
