Gorski nosač, kočar, pedagog, varuh tradicije, vsestransko aktiven človek, ki je rešil najstarejšo tatrsko kočo pred propadom. Peter Petras, nezamenljiv obraz povezan z Rainerovo kočo, je pred dnevi, 16. avgusta dopolnil 80 let, a o upokojitvi ne razmišlja. Še vedno nosi bremena, ki presegajo telesne zmožnosti marsikaterega mlajšega človeka, in še vedno vsak dan stoji pred svojo kočo – tako kot že šest desetletij.
Petras je ob jubileju povedalnekaj, kar ga najbolje opiše: »Če ne naredim kakšne nošnje ali kakšnega krepkega dela bi rekel, da je bil dan neizkoriščen, da sem ga živel po nepotrebnem.«
Na hrbet si še danes nalaga skoraj 60 kilogramov težke tovore. Morda bo, kot pravi, »nosil pet kilogramov manj«, a z nošnjo se »do smrti ne bo razšel«.
Dolgoživost in delavnost pripisuje svojim koreninam – starši so bili gorjani, ki so delali »od malih nog do svoje smrti« in nikoli niso počivali.
Za največje življenjsko zmagoslavje pa ne šteje »nošnjaštvo«, temveč svojo družino: »Mať kvôli čomu vstať, mať kde ísť, mať čo robiť a mať sa kam vrátiť.«
Od 16-letnega fanta do tatrske ikone
V Tatre je prišel kot 16-letni fant. Tam je, kot pravi, »odrasel – telesno in duševno«. Začetki so bili težki, a prav gorsko okolje ga je oblikovalo v človeka, ki ga danes poznajo generacije obiskovalcev. Prizna, da se na začetku ni izognil »tatrskim obstranskostim« – zabavam, plesu, kozarcu, a s časom je postal eden najbolj prepoznavnih in spoštovanih ljudi v gorah.
Rainerova chata – od ruševine do žive tradicije
Rainerova chata, najstarejša ohranjena koča v Vysokých Tatrách, stoji na Starolesnianski poljani. Zgrajena je bila leta 1863, a je po izgradnji večje Chaty Kamzík izgubila pomen in postopoma propadla.
Ko je Petras leta 1997 prevzel kočo v najem, je bila »v podstate ruina« – z zrušeno zadnjo steno, preluknjano streho in brez kakršnegakoli smisla ali upravljanja.
V enem letu jo je usposobil za odprtje, leta 2003 pa izvedel generalko: novo streho, podstrešje, notranjo ureditev. Danes ima koča obliko, ki jo je Petras zasnoval sam.
Snežni betlehem – tradicija, ki jo pozna ves svet
Petras je znan tudi po svojem snežnem betlehemu, ki ga je prvič postavil leta 1999 na praznik Treh kraljev. Od takrat je postal nepogrešljiv del zimske atmosfere Rainerke. Iz snega ustvarja tudi druge skulpture – nosače, velikonočna jajčka, figure vodnikov.
Njegova dela so pogosto večmetrska, nastajajo več dni, včasih pa jih poškodujejo turisti ali vandalizem – a Petras jih vztrajno obnavlja.
Rainerka kot kulturni in zgodovinski simbol
Danes Rainerova chata ne nudi prenočišč, temveč: majhno muzejsko zbirko o zgodovini nosaštva, razstavo starega gorniškega orodja, prostor za srečanja, tradicijo in simboliko, preprosto, a srčno gostoljubje.
Petras je njen duša, varuh in pripovedovalec zgodb. Malo ljudi ve, da je po izobrazbi profesionalni pedagóg, čeprav se temu poklicu že dolgo ne posveča.
Človek, ki ne odloži krošnje – in ne odloži življenja
Ob 80-letnici je Petras prejel številne čestitke, a sam ostaja skromen. Ne govori o starosti kot o bremenu, temveč kot o daru. Še vedno stoji na poljani, še vedno nosi, še vedno ustvarja, še vedno živi v ritmu gora.
Njegova zgodba je zgodba Tater (nečesar kar skoraj ne obstoji več): vztrajnost, trdo delo, tradicija, skromnost in neomajna ljubezen do prostora, ki ga je izbral za svoj dom.
