Delo, 29. julij 1994
Piše: Zvone Šeruga
Delo mu gre še vedno dobro od rok; jutri bodo pripeljali na planino krave in malo je vendar treba poštimati, da bo imel pastir kje živeti. A, saj včasih je bilo drugače, po tristo litrov mleka so vsak dan predelali v sir. Ampak sirarna je propadla, tam ni kaj popravljati in letos bodo pripeljali sedemdeset mladic, mlekarice pa samo štiri, toliko, da bo za pastirja pa kaj planincem za ponudit. Na, a ga boš cuknil? Probaj, probaj, he he, meni zelo dobro dene …!
Srečanje z Barbaro
Ponuja mi šnopček iz male flaške, ki jo privleče iz zidarske torbe, pa mi nekako ne gre. V čutari imam tokrat namesto vode pol litra vina; resno sem vzel recept Kavčevega ata, ki je petnajst let s konji oskrboval Planiko in Vodnikov dom in bo menda že vedel. Pol litra vina za v hrib, pa bo korak lahak, mi je zatrdil, zdravnik da mu je to davno tega celo svetoval! Po vodi bodo pa samo kolena nerodna!
Na prvem prelazu nad planino Konjščico sem se končno znašel v pravih gorah. Pašnike in gozd so zamenjali redka trava, grušč in skale, stene so se dvigale proti desni in pogled v dolino je spominjal na razgled iz letala. Ja, gore … toliko lepega in vzhičenega je bilo o njih že napisanega, da bom raje kar realen in se ne bom trudil še jaz kaj poleg pesniti. Saj jih sedaj težko dojemam neverjetnost tistega občutenja. Nekaj drugega pa mi je seglo v srce, da še sedaj težko dojemam neverjetnost tistega občutenja.
Nedaleč od Vodnikove koče, pod steno Velikega Draškega vrha, sem stopil nekoliko na stran, od kjer se je pred mano razkošno odprl pogled proti dolini Voje. In tam, le dober meter daleč od steze, sem našel v skalo pritrjeno preprosto kovinsko tablo;
TU USTAVILA JE USODA NJEN KORAK
SPOMIN NA NJO NAJ TU OSTANE
KAMUŠIČ BARBARA, 1958 – 1978
Dvajset let! In nenadoma mi postane tako nedojemljivo težko!
Pobožam hladno kovino, trde, mrtve črke nekoč mladega telesa, skupaj pojeva še zadnji košček čokolade, skupaj gledava v dolino in namesto nje se rahlo dotaknem planike, ki raste na njeni skali.
Moja prva letošnja planika… in potem grem naprej in za mano prihaja, kako zelo je to krivično. Čemu, kako, zakaj? Je nekaj čarobnega na tem prostoru? Blodi njen duh še vedno med skalami in po ozki stezi? Ali pa je pot naredila svoje, preveč sam sem na njej, odprt, ranljiv, že po teh nekaj dneh drugačen, kakršnega se poznam . . . Solze mi rinejo v oči, nenadoma postane ta nepotrebna smrt del mojega lastnega umiranja in nerodno mi je, čemu neki mi je nerodno jokati ob že pozabljeni smrti neke popolne neznanke. Toda zakaj ne? Ni nekaj enkratnega odkriti v sebi, da znam čutiti in da mi ni vseeno?
In da sem nenadoma za drobno spoznanje bolj Človek, kot sem morda celo sam verjel?
Mamca Ivanka
V Vodnikovi koči so tisto noč prvič v sezoni zasedene skoraj vse postelje. Tri večje skupine so prišle, vse nenajavljene, in oskrbnika na hitro mesita kruh, pripravljata nove enolončnice, štejeta rjuhe za skupna ležišča.. . Naslednje jutro imam sicer namen potegniti do Kredarice in prek Triglava proti Kranjski Gori. Toda štejem dneve, petek je in najkasneje v ponedeljek moram biti doma, mala Kaja ima štiri leta in piknik za svoje prijateljčke. Pri teh letih se menda še vedno spodobi, če so nekje v diskretni bližini tudi starši, poleg tega pa – obljubil sem! Triglav torej odpade, sem se brez muke odločil – čemu bi si jemal k srcu simbole in romarske poti; konec koncev sem pa tudi že bil kdaj na njem! Raje si vzamem več časa za kakšne še neznane poti.
Zgodaj zjutraj, ponovno sam. sem tako ob vznožju slovenskega očaka krenil proti koči na Doliču in se zares ustavil šele po slabih dveh urah, v varni oskrbi Jalnove Ivanke.
Mamca Ivanka — naj mi bo odpuščeno, tudi svojo mamo sem tako klical in toliko lepše mi zveni mamca od gospe, tete ali tovarišice ali vaše gnade! — ima dvainšestdeset let. sedemnajst poletij, odkar je ovdovela, pa je preživela v gorah. Najprej dve leti v koči na Planiki, sedaj pa je že petnajsto leto na Doliču. Samo Zinka na Sedmerih jezerih ima daljši staž, mi ve povedati. Za dve leti.
Pripravi mi domač čaj; sama ga nabira. Poleg planinskega čaja iz trgovine zmeša vanj še materino dušico, meto in šipek – in ki v mi v to vmeša še domače žganje, poskusim in si takoj zabičam, da ne bi slučajno pozabil napisati; poskusite to, ko boste na Doliču, obvezno Greh bi bilo izpustiti kaj tako dobrega!
»In kakšni smo kaj planinci?« jo povprašam Le kdo bo znal po vseh teh letih odgovoriti bolje od nje!?
