Tržiški tekstilec, september 1978
Ekspedicija ANDI 78 — PD Gorje Nevada Salcantay
Člani: dr. Borut Pirc, vodja Matjaž Deržaj AO Rašica, Bešlin Zoran — član AO Ljubljana-Matica, Ulčar Jure — član AO Ljubljana-Matica, Torkar Edvard — član in načelnik AO Gorje, Žvan Jure — član AO Gorje in Anderle Libor — član AO Tržič.
Peru — država v Latinski Ameriki — leži ob tihomorski obali med Ekvadorjem, Kolumbijo na severu in Brazilijo, Bolivijo in Čilom na jugu. Na ozemlju, ki je skoraj petkrat večje od Jugoslavije, živi le 15 milijonov prebivalcev, večinoma indijancev rodu Quetchua in Ajmaro; le 20 % je belcev in mešancev. V Limi, ki je glavno mesto, živi skoraj 1/4 vsega prebivalstva, tu je tudi skoraj vsa industrija, torej je Lima gospodarski in politični center dežele.
Peru je sicer republika, toda z vojaško vlado, podobno kot drugod po Južni Ameriki. Peru je dežela v razvoju, ki se duši pod tujim kapitalom, dežela z zaostalo gospodarsko strukturo, pa z bajnim bogastvom (plemenite kovine, les, kavčuk, tekstilne surovine, koka). To je dežela nezadovoljstva (neizpeljana agrarna reforma), bede, nasilja!
Seveda nas ni zanimal današnji Peru — zaostalost v krčevitem naprezanju, da bi ujela nivo in tempo modernega časa — nas je zanimal Stari Peru in seveda, nas so zanimale gore Peruja! Zato smo tudi izbrali Peru!
Plezati v Andih! To je verjetno želja slehernega alpinista. Gore niso v ničemer evropske, pa tudi ne spominjajo na Himalajo in Karakorum, pravijo poznavalci. To je svet zase; divji, strm, nevaren, predvsem pa nepredvidljivega vremena, ki na jugu Andov, v Čilu in Patagoniji preraste vsakršno predstavo o grdem in slabem. V Peruju se mešata celinski in morski zračni tok, če pa se pojavi atlantska vlažna fronta iz Brazilije, nastane pekel! Tukaj so edinstvene snežne razmere; nikjer na svetu ni toliko vrst snega, od ledu do moke in preperele skorje pa do čiste brozge. Vse to je posledica velikih temperaturnih sprememb od — 15° C pa do + 20° C. Vse to v eni noči in enem dnevu! Zato gre verjeti govoricam, da so na Hvaschanu tudi dvajset in večmetrske ledene sveče. To večno nategovanje snežne mase ima majhno lepotno napako — noč in dan se na gori podira. Južne plati čez noč, severne čez dan. Vami so torej le grebeni in stebri, pa še ti so odeti v prave perjanice skoprnelega snega, ki ga nanaša veter! Za čiščenje takšnih grebenov je potrebno ogromno časa in ljudi, pa tudi potrpežljivosti. Podatek v razumevanje: južni greben Salcantaya so 1968. leta zmogli Japonci — bilo jih je trideset, na gori pa so bili cela dva meseca! Takšni so Andi!
Nas pa je poleg gora zanimal tudi Stari Peru; pravzaprav nas je tudi moral, kajti pogodbeno smo bili vezani z večino podjetji, da jim finančno podporo, ki so nam jo bila dala, vrnemo v obliki stenskih koledarjev. Zato smo hočeš — nočeš morali videti čimveč! Seveda smo to rade volje storili! Priložnosti, videti ostanke civilizacije, ni vsak dan.
Radovedni smo bili v kolikšni meri je prisotna tradicija, kakšno je sožitje modernega časa z minulo veličino in bliščem. Je ostalo kaj v zavesti Indijancev? Je katoliška vera odpravila in zadušila vzgibe in navade ljudstva, ki se še kako loči od nas? Vse to smo imeli priložnost videti in spoznati med pastirji pò hribih, med uslužbenci in profesorji, med študenti in taksisti, po krčmah, po trgih, ulicah in uradih. Imeli smo priložnost, posebno še, ker je bil čas ekspedicije tempiran tako, da smo neposredno doživeli največji praznik Peruja! Intiraymi praznik sonca; praznik, ko se starim bogovom v eni noči in enem dnevu povrnejo stare moči. Tedaj zaslutiš Stari Peru! Tako so bili mislili tisoči turistov, ki so prihiteli v Cuzco, da bi videli in slišali preteklost.
Stari Peru, ki je pod Inki dosegel, kot država, zenit: to je bil imperij, kakršnega ni bilo v Stari Ameriki. Preko 37 širinskih stopinj je segal — od današnje Kolumbije pa do Ria Maule v Centralnem Čilu. V evropskem merilu je to razdalja od Spitzberga do obal Afrike!
Dežela zlata in srebra, dežela sijajnih spomenikov človeške iznajdljivosti, vztrajnosti in fantazije. Vse to se je fantastično potrjevalo v vsem mogočem, od matematike do poljedeljstva. Risbe v dolini Nazca — več deset in tudi sto kilometrski vzorci različnih oblik in še neznanih pomenov — so bile odkrite šele v času letal in satelitov, ki so edini mogli zaobjeti celoto.
Machu Picchu in njegov Intihvatana — kamnita ploščad z nosom, rogovi in stopnicami, ki je bila ura, sončni, lunin in zvezdni koledar. Vsega še niso razvozlali. Prihajajo ameriški znanstveniki, da z vedno novimi podatki krmijo računalnike, ki počasi odgrinjajo tančico izredne minulosti — ostajata skrivnost!
Stavbarstvo! Zidovi palač in utrdb so sestavljeni iz ogromnih blokov, često več deset in tudi sto tonskih. Okopi Sacsayhuanana in Olantaytamba so neme priče. Skupna značilnost teh kiklopskih zidov je brezkrajna natančnost stičnih površin, ki so absolutno ravne; v zapletenem zaporedju ti bloki vzbujajo sum o tem, da so delo človeških rok. Ves Cuzco je na takšni osnovi, sicer manjši, vendar kvalitetno nič slabši! Španci so porušili kar se je porušiti dalo, toda temelji so se s svojo zbito monolitnostjo upirali vsem poskusom. Materialno so presegali tisti čas in takratno tehnologijo. Preživeli so tisočletja, vse ujme, vojne in vse potrese!
Rimske ceste so bile manj kot nič, v primerjavi z Inkovskimi, preko puščav, dolin, planot in džungel so preplezale Peru. Sto kilometrski odsek v Nanci je popolnoma raven, ne odstopa za mm. Natančnost je izmeril satelit. Kdo je to zgradil in čemu?
Prekopi in namakalni sistemi so bili v Starem Peruju samo po sebi umevni. Z gora so speljali vodo prav do puščav na jugu. Najdaljši kanal je bil dolg 700 km. Prabivalci Stare Amerike so bili kot poljedelci najuspešnejše ljudstvo. Precej tega kar poznamo izvira iz obeh Amerik: koruza, fižol, paradižnik, buča, poper-čilski, kitim, kakao, koka, vanilija, tobak.
Umetnost Starega Perujea se poleg stavbarstva naj lepše izraža v lončarstvu in tekstilu. Umetnost je bila namenska — bogoslužna, torej so jo vzeli hudo zares. Primerni so bili tako le prvovrstni materiali: zlato, srebro, turkizi, zlitine brona in zlata, les, glina, bombaž, volna perje eksotičnih ptičev itd. Izdelki iz gline so kultnih oblik in čudovito poslikani. V neštetih različicah je ponovljeno bistvo — čaščenje boga sonca.
Podobno je s tekstilom, še danes Indijanci v Peracasu prosijo za božji blagoslov preden začno tkati mantas — mrliške plašče. Poznali so že prav vse nam poznane vezave in preko 190 barv in barvnih odtenkov je krasilo te tkanine. Mnogo tega smo videli tudi mi.
Osemčlanska ekspedicija je sodila pod okrilje PD Gorje, ki je praznovalo petdesetletnico delovanja. Zadeli so žebelj na glavo, kajti ekspedicija je najboljša reklama in najvišja potrditev dejavnosti nekega društva. Ekspedicija je uspela — v vsem! Nova smer je na Salcantayu, na gori, ki se ji pravi Mati oblakov. Nova smer, ki je dovolj težka in nevarna, da ne dela sramote soseščini. Lahko se primerja s francosko na vzhodnem grebenu, saj je izpostavljenost večja. Na vrhu nas je stalo šest, vseh šest plezalcev, tudi v tem oziru je bil dosežen popoln uspeh.
V Limo smo prileteli preko Frankfurta in New Yorka, v četrtek 24. 5. zvečer. Prišli smo v času policijske ure in izrednega stanja, ki je bilo posledica drastičnih ukrepov vojaške vlade, da bi omilila težko gospodarsko situacijo. Za 200 % so se bile dvignile cene osnovnih življenjskih potrebščin in jasno, da je ljudstvo ponorelo. Vrhunec je bil na srečo že mimo, vendar nam ni bilo lahko! Po običajni proceduri so nam pobrali potne liste s pojasnilom, kje in kdaj jih lahko spet dvignemo. Problem, kje spati, nam reši stevardesa Lufthanse, ki nam je predlagala edino možno varianto — hotel Bolivar, ki je hkrati sedež te firme. Tja je namreč v času policijske ure vozil poseben taxi — avtobus, ki je imel prosto gibanje po določeni smeri tudi v času policijske ure. Seveda ni šlo brez desetih vojaških kontrol.
S tem smo se bili, kot nam je kasneje dejal naš veleposlanik, izognili aretaciji. Potniki, ki so bili ostali na letališču, so bili pregledani in zaslišani, mnogi so prespali tudi na vojaški policiji. Nič hudega sicer, samo izguba časa, ki pa je bil za nas še kako pomemben. V Latinski Ameriki pa je odnos do časa ujet v značilno frazo — mattando; jutri, torej pridite jutri itd.
Naš veleposlanik se nas je razveselil kot kmet toče, ni vedel kaj bi! Vrnite se vraga! Kaj iščete tukaj, niste brali o ukinitvi ustavnih svoboščin, streljanju, aretacijah, nestrpnosti do belcev!? — Vrniti se po vsem tem delu, ki smo ga bili vložili v odpravo. Po vseh naporih, denarnih izdatkih in času, ki ga je požrla organizacija. In tu je še dolg podjetjem! Ne, samo vzpon šteje, le vzpon bi opravičil vse to! Vse drugo bi bilo nezadostno!
Možaka smo prepričali in končno nam je še ponudil pomoč — dragoceno nam je skrajšal bivanje v Limi. Povezal nas je s Salvettijem, članom uglednega CAI, ki se profesionalno ukvarja z organizacijo alpinističnih odprav v Peruju. Ta možak nam je posodil štirideset kartuš s plinom, kajti naš tovor s plinom je ostal v New Yorku. Nihče ni vedel, kdaj naj bi prispel, časa za čakanje pa ni bilo! To gorivo je bilo na hribu bistvene važnosti!
Del odprave je vztrajno obletaval urade, kjer naj bi nam uredili potne liste. Vrnili so jih šele, ko je nekomu vžgalo, da bi podmazali birokrata, ki je odločal o tem! Ko je človek videl šop dolarskih bankovcev se je nasmehnil kot otrok, ki mu vrneš igračo — bliskovito je bilo vse urejeno!
Po dveh dneh smo bili nared, da odletimo proti goram v Cozco. Rekord! Celjani so se teden dni ubijali v Limi s povsem enakimi težavami kot mi, povrh vsega pa so izbrali daleč bolj obdelano področje Hudscatana.
Polni optimizma smo se naložili na avion za Ouzco. Bežen pogled na karto Peruja nam je povedal, da bomo Vilcabambe preleteli južno, torej smo ustrezno izbrali sedeže, da bi videli našo goro. Čez dobre pol ure poleta nas je pilot opozoril: letimo na višini 7000 metrov, levo od nas je Salcantay v megli«, desno Veronika. Čez dvajset minut pristanek v Cazcu!
Polastilo se nas je razburjenje, torej takšni so Andi, obljubljeni hribi; stokrat izgovorjeno ime, ki je postalo že prava mora. To je bil prvi pogled, prvi stik; registrirali smo vse v izjemni koncentraciji obsedencev, ki v bežnem trenutku zagledajo cilj.
V Cazcu pristanemo ob 9. uri zjutraj 27. maja. Ponovilo se je stanje iz Lime, v manjšem obsegu sicer, toda v nič manj važnih stvareh; iskali smo posrednika za gonjače mul, dvakrat menjali hotel, oddali prijavo na policiji in se pozanimali za najboljši pristop do gore. Dan je bil nabit z delom, za višek pa je poskrbela policija, ki jo je naščuval užaljeni hotelir, ki smo ga bili zapustili, iskala je mamila! Tukaj je menda vsak gringo — tako pravijo belcem — pol tega, čemu bi sicer hodil v Peru, če ne zaradi srebra in mamil.
Možički postave so preklinjajoč hotelirja odšli, za nas pa je bilo to opozorilo, da je dežela v tujcev.
Nedelja je mrtev dan v Peruju, že sicer niso bogve kako za gnani, v nedeljah pa izprežejo popolnoma! Uradi so zeprti, prav tako trgovine, edino hoteli in gostilne pač! Le-to je odprto. Izkoristimo dan za izlet na Machu Picchu. To je bila trdnjava, observatorij, izvirajoča še iz predinkovskih časov. Spanci mesta niso nikdar našli, enostavno si niso upali po soteski Urubambe, ki pomeni nevaren pristop do hriba, na katerem leži mesto. Danes so to razvaline, ki pa jih skrbno čistijo in vračajo nekdanjo podobo mestu, ki je in še zaposluje radovednost znanstvenikov. Mesto je bilo popolnoma samostojno; celota z lastnim vodovodom in z zadostnimi obdelavnimi površinami na terasah. Menijo, da je živelo na tem hribu okoli dva tisoč ljudi. V 13. stoletju so ga prevzeli Inki, vendar mestu niso nič dodali, enostavno so prevzeli dediščino starejše in višje kulture. Mesto je bilo verjetno ekskluzivnega značaja. Namenjeno je bilo duhovni eliti, kajti vse preveč znamenj kaže na to. Pozicija mesta je geografsko izjemna nekako takšna kot je položaj piramid v Gizah. Astronomsko je vse preveč povezav s svetišči drugod po Peruju in Južni Ameriki. Ta izjemna lega je opravičevalo gigantski napor, ki je bil potreben za realizacijo tako norega načrta, kot je postaviti mesto na vrhu hriba, daleč od civilizacije in sredi džungle. Kasneje je postalo rezidenca Inkov, ki so ohranili sporočilo prednikov, ki jih je narekoval Intihustana. Zadnji Inki, od Spancev pregrani Capac, si je izbral mesto za zadnje pribežališče in za center odpora proti konvistadorjem. Koliko časa po letu 1545 — takrat je umrl Capac — je bilo mesto še nenaseljeno, znanstveniki ne vedo. Po sledeh starih legend pa je krenih Američan Hiram Binghman in leta 1912 mesto znova odkril. Od takrat, pa do danes skrbno in s spoštovanjem obnavljajo staro in porušeno. Temelji so ostali nedotaknjeni, ti so zgrajeni za večnost!
Kot raztepena čreda se je razpršila množica turistov po mestu. Po štirih urah vožnje z najvišjo železnico na svetu (preko 4000 m doseže na najvišjem sedlu) in po dvajsetih minutah z avtobusom, smo stali na kraju, ki odpira pogled v preteklost. Vsak je iskal tisto, o čemer je že slišal; neposredno je lahko primerjal resničnost s predstavo, ki si jo je ustvaril po pripovedovanju; kondorjeva skala kraljeva palača, kraljevi prestol, palača treh oken, palača dveh mrtvecev, kačja skala in glavni trg, lunin tempelj.
Mi smo iskali lunin tempelj. Povzpeti smo se morali na Huayno Picchu (Mladi hrib, Machu Picchu — Stari vrh), dobrih 300 metrov nad mestom in z vodičem v roki iskali pot za lunin tempelj. Žal nam je zmanjkalo časa, kajti za ogled mesta smo imeli vsega tri ure na voljo.
Zanimivo, podobno kot mi so mislili tudi alpinisti iz Nove Zelandije, ki so v divjem tempu prisopihali na vrh, seveda tudi zaman. Skupaj pa smo si ogledali špiljo, prav na vrhu gore; kamenja, ki smo ga metali vanjo, je izginjalo brez glasu. Govori se, da je Huayna Picchu prevotlen in da je nemogoče priti do luninega templja skozi hrib. Raziskovanje je še v povojih in tukaj bodo našli še marsikaj. Machu Picchu je še vedno skrivnost!
»Kakšen dan!« je zavpil Bešlin pri vrčku piva, kasneje v Ouzou, same izjemne stvari. Kakšne razvaline, kakšen hrib, kakšna železnica! Si videl, kako je vozil avtobus tisti Indijanec? Stavim da je bil poln koke. Si videl Američana na prvem sedežu, kako je planil nazaj, ko je zagledal petsto-metrski prepad pod kolesi avtobusa!« Da, nekdo je vprašal šoferja, če žveči koko in ga prosil, če bi lahko vozil bolj človeško. Indijanec ga je pogledal kot zavržen čik; jasno da je žvečil, vsak pošten Perujec žveči, samo gringo lahko kaj tako neumnega vpraša.
Čez dva dni, po nakupu hrane in manjkajoče opreme, smo bili nared za v gore.
L. A.
