Orožnova koča je uradno prva slovenska planinska koča

Slovenske novice, 09. marec 2023

ZGODOVINA NA GLAVO

Zgradili so jo Bohinjci, neuradno društvo Triglavski prijatelji, veliki vizionarji, 20 let pred nastankom organiziranega planinstva pri nas.

Kar precej razburjenja med slovenskimi planinci je povzročil Zbornik Planinskega društva Srednja vas v Bohinju, o katerem smo v Slovenskih novicah poročali tik po njegovemu izidu. V njem so namreč urednik Bojan Traven in sodelujoči avtorji po dvoletnem brskanju po zaprašenih arhivih objavili mnoge do zdaj pozabljene dokumente in zgodovino planinstva malce obrnili na glavo. V zborniku so namreč izpostavili velik pomen našega prvega (neuradnega) planinskega društva Triglavski prijatelji za nastanek in kasnejši razvoj slovenskega planinstva, in to ne le v Bohinju, ampak na splošno v naših gorah. Prav tako so v zborniku zapisali, kako je nastala naša prva planinska koča, ki pa ni uradno veljavna – Orožnova koča.

Kot je znano, se je sredi 19. stoletja na naših tleh odvijal tako imenovani kulturni boj oziroma boj za nacionalno prevlado med nemškim in slovenskim prebivalstvom, ki se je iz dolin preselil tudi v visokogorje. Finančno veliko močnejši Nemci so začeli močno ponemčevanje in prisvajanje naših gora, po njih so nadelovali poti, plezali na vrhove, jim dajali nemška imena in gradili planinske koče, skratka, začeli so razvijati gorski turizem. Sprva smo Slovenci bolj capljali za njimi, a vendarle nato izšli kot zmagovalci. Vrhunec dogajanja je bil boj dovškega župnika Jakoba Aljaža za Triglav, ko je odkupil vrh očaka in zemljo pod njim ter dal zgraditi Aljažev stolp in Triglavski dom na Kredarici, ne nazadnje pa smo takrat dobili tudi nedavno uspešnico skupine Laibach Oj, Triglav moj dom, ki v sebi nosi močan nacionalni naboj. Ponarodelo delo pesnika Matije Zemljiča Slavina in skladatelja Jakoba Aljaža je tudi uradna himna Planinske zveze Slovenije (PZS).

Bohinjski Triglavski prijatelji

A še pred izbruhom tega nacionalnega boja, ko smo se Slovenci morali boriti za vsako ped naših lastnih gora, bilo je leta 1872, so se bohinjski goreljubci že zbrali v društvu Triglavski prijatelji in na mestu današnje Planike pod Triglavom postavili Triglavski tempelj, sploh prvo turistom oziroma nedomačim gostom namenjeno planinsko kočo na slovenskih tleh. Dotlej so tisti redki, ki so se podajali v hribe, prenočevali v pastirskih stanovih, ki so bili last domačinov, a veliko nižje. Da so bili Bohinjci pravi vizionarji, priča dejstvo, da je bilo to kar 21 let pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva (SPD), predhodnika PZS. Leto ustanovitve, torej 1893, velja za začetek organiziranega planinstva, leta 1894 pa je SPD zgradilo Orožnovo kočo na planini za Liscem pod Črno prstjo, ki velja za prvo slovensko planinsko kočo.

Katera je torej v resnici naša prva planinska koča in zakaj Orožnova koča velja za prvo slovensko, če pa je bil Triglavski tempelj zgrajen kar 22 let prej in so ga zgradili Slovenci, Bohinjci?

Podpredsednik PZS Martin Šolar nam pove, da PZS nikoli ni zanikala obstoja in pomena ne Triglavskih prijateljev ne Triglavskega templja. »Celo nasprotno, o njih so zapisi v planinski literaturi in so pomemben del naše zgodovine. A dejstvo je, da PZS kot letnico svoje ustanovitve šteje leto 1893, ko je nastal SPD, v okviru katerega je leto kasneje nastala Orožnova koča. Prav tako PZS nikoli ni zanikala pobude župnika Ivana Žana, ki je zaslužen za nastanek Triglavskih prijateljev, a dejstvo je, da se zaradi več razlogov društvu ni uspelo uradno registrirati, zato so razpadli, s tem pa je bilo tudi konec Triglavskega templja, ki je bil po naših podatkih bolj zavetišče kot planinska koča in še ni imel oskrbnika. Vsekakor pa se pri beleženju zgodovine PZS držimo uradnih mejnikov in kot naša prva koča je obveljala prva koča SPD, Orožnova,« razloži.

Bohinj ni kraj in odstavljeni župnik

Avtor prvega poglavja Zbornika PD Srednja vas, ki Triglavske prijatelje in Triglavski tempelj znova postavlja v osrčje zgodovine slovenskega planinstva, je dr. Peter Mikša, profesor na oddelku zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zgodovinar, ki se veliko ukvarja prav z zgodovino planinstva, nam še bolj podrobno razloži, kako je pravzaprav prišlo do tega, da so oboji nekako utonili v pozabo, da Triglavski prijatelji niso postali naše prvo uradno planinsko društvo, Triglavski tempelj pa ne prva uradna planinska koča.

«Glavna težava je bila v tem, da je med Bohinjci v tistem času prišlo do upora, saj je leta 1870 dotedanji lastnik gozdov, to je bila rodbina Zois, svoja posestva prodala Kranjski industrijski družbi. Pred tem so bili Zoisovi dogovorjeni, da so Bohinjci gozdove lahko uporabljali za les, novi lastnik pa tega ni več dovolil. Mnogi so morali na sodišče in celo v zapor, pri tem pa jim je s pravnimi nasveti in tudi sicer pomagal takratni bohinjski kaplan Ivan Žan. Zelo narodnozavedni župnik je tudi idejni vodja ustanovitve društva Triglavski prijatelji in gradnje Triglavskega templja. Ravno takrat, ko so hoteli društvo registrirati, so uradniki v Ljubljani zavrnili registracijo, češ da niso navedli natančnega kraja, ampak so zapisali Bohinj, ki ni kraj. Poleg tega je cerkvena oblast zaradi pomoči upornim kmetom Žana še kazensko odstavila iz Srednje vasi v ljubljanski Šentvid. Potem ko Žana ni bilo več, so Triglavski prijatelji kmalu prenehali delovati, Triglavski tempelj je propadel. Zraven njega so nato Nemci postavili kočo Marije Terezije,« pripoveduje Mikša.

So pa bili Bohinjci s svojim društvom in kočo zares prvi in pravi začetniki razvoja slovenskega gorskega turizma, ki se je nato razvilo v planinstvo, nadaljuje dr. Mikša. »Bili so prvi, ki so si zamislili, da bi v gore pripeljali turiste. Za njih so začeli nadelovati poti, jih označevati, zgradili so Triglavski tempelj, ki je brez dileme prva koča, namenjena gostom, v Julijskih Alpah. Čeprav je v nekaterih zapisih obveljala bolj kot zavetišče, vseeno ni bila dosti manjša od prve Aljaževe koče na Kredarici ali Dežmanove, današnje Staničeve koče. Prav tako je imela ognjišče in pograde, razmišljali so tudi o stalnem oskrbniku. S temi idejami, da je za gorski turizem treba narediti poti in zagotoviti prenočišča, so bili dvajset let pred vsemi drugimi in imeli so še bolj velikopotezne načrte. Zadali so si tudi, da bodo zgradili še druge koče, na primer eno za izhodišče na Triglav v Srednji vasi in druge. Žal se je po razpadu društva in propadu koče začelo potujčevanje in v naših gorah so nas za nekaj časa prehiteli Nemci, ki so visokogorje s svojimi kočami, potmi in oznakami imeli za svoje,« še pove dr. Mikša.

Koča za turiste Dr. Mikša razloži, zakaj in kako so Bohinjci po vsej verjetnosti sploh dobili idejo za razvoj gorskega turizma. Tik pred nastankom Triglavskih prijateljev, torej leta 1870, je bila zgrajena železnica iz Ljubljane v Rateče in tok turistov, ki so prej iz Ljubljane in drugih mest množično obiskovali Bohinj, se je preusmeril v Zgornjesavsko dolino, proti Mojstrani, Kranjski Gori in Tamarju. V Bohinju pa je tujski turizem močno upadel. Bohinjci, močno zaskrbljeni nad dogajanjem, so z gradnjo koče pod Triglavom hoteli te turiste pripeljati nazaj v Bohinj, vendar jim potem iz že znanih razlogov ni uspelo.

Tina Horvat