Gašper Bratina – Eagles don’t cry, FA
Potem ko je Gašper Bratina večino pomladi in zgodnjega poletja preživel plezajoč po obcestnih kotičkih, je začutil, da potrebuje odmerek pustolovskega balvanskega plezanja v divjini. In kaj bi bilo bolj popolnega za tak dan kot pohod in poskus splezati na ošpičeni balvan, ki ga je odkril pred leti. Štirinajst metrov sivega apnenca, ki se razrašča v tkanino prostora in časa.
Zaradi visokih poletnih temperatur prometa in možnosti popoldanske nevihte je od doma odšel ob štirih zjutraj. Okoli osmih je že visel na vrvi, označeval oprimke s kredo in poskušal ugotoviti najboljšo smer navzgor.
Ko je bila smer dovolj pripravljena, je tudi on vedel, da mora iti. Puhnil je v kredo in v roke globoko vdihnil in zaplezal. Ko je začel, je vsa živčnost izginila. Bil je miren in skoncentriran ter užival v vsakem gibu. Prijel ga je tisti občutek, ki ga lahko doživi (le) izvrsten plezalec, da lahko to počne v nedogled. Trenutek kasneje je Gašper že stal na ozkem robu, čisto na najvišji točki, globoko zadovoljen s tem, kar je pravkar storil.
