Franci Čop nam piše z Vršiča o treningu mladincev
Polet, 6. februar 1955
Na povratku s 14-dnevne »turneje« po Avstriji in Nemčiji sem radovedno pričakoval, kaj bom zagledal, ko se skozi »luknjo« vrnem v domovino: sneg — ali žalostno zimsko sliko brez snega. Na žalost je ostalo pri zadnjem. Uboga smučanja željna mladina sredi smučarskih počitnic, adijo slovensko prvenstvo, tečaji in termini! Kolikor že sami ne poskrbimo za »zbrko« — nam zmede program še zima. No, letos imamo vsaj malo tolažbe v dejstvu, da tudi drugim ne gre dosti bolje. Seveda pa to ne drži glede treningov — te izvedejo zunaj po svetu točno po programu, pa če je treba potovati za snegom sto in sto kilometrov daleč. Tudi mi poskušamo, seveda v zelo, zelo skromni meri nadoknaditi zamujeno. Z olimpijci smo pričeli v novembru na Kredarici, nato seveda do nastopov v inozemstvu nič — z mlajšim rodom pa smo namesto v decembru sedaj poiskali sneg na Vršiču.
Komaj sem utegnil urediti najnujnejše, med ostalim tudi skočiti na Pohorje in ugotoviti, da se ne da niti za silo izvesti slovensko prvenstvo v alpskih disciplinah, niti prenesti tečaje na Pohorje ob žičnici — že sem sedel zopet v vlaku, ki jo je rezal proti Kranjski gori.
Na Vršiču na plečih Mojstrovke je okoli 500 m dolg plaz, pokrit z okoli 30 cm debelo plastjo snega. Na njem naj bi se pripravila mladinska reprezentanca Slovenije za bližnji troboj Italija (Videmska pokrajina): Avstrija (Koroška) in Slovenija — dovolite, da pristavim Gorenjska, ker se je pri izbiri le preveč zapostavljalo Štajerce in Korošce. V bodoče bo treba pri teh stvareh več pozornosti — le deloma se lahko taka napaka opraviči z naglico ali da so nekateri predaleč za kratek tečaj in slično.
Še ves pod vtisom doživetij s treningov in velikih tekmovanj v inozemstvu, sem se znašel sredi svoje nove čete. Verjemite mi, da sem bil na njo posebno ob koncu tečaja silno ponosen. To so zares lepo razviti fantje, vsi v starosti 16 in 17 let. nepokvarjeni, resni, borbeni, ambiciozni, pogumni in smučanja zares lačni. Do tu vse v redu in še več — zdi se mi, da v nekaterih lastnostih še prekašajo najsilnejšo inozemsko konkurenco. Od tu dalje pa se začno naši problemi.
O opremi je smešno kaj več pisati, saj se mi zdi, kot da bi se v posameznih primerih že norčevali. Vendar si ne morem kaj, da ne povem svoje mnenje pred nastopom teh naših mladih reprezentantov v inozemstvu. Na kratko povedano, opremljeni so tako, kot so bili srednjeveški puntarji, ki so šl-i z grabljami in kosami nad graščakove soldate. Ni res, da nimamo v Jugoslaviji primernih jesenovih smuči za doraščajočo mladino. O tem, kako opremljeni prihajajo tekmovalci v tečaj slovenske reprezentance, pa morajo voditi računa tudi klubi odnosno smučarska društva in pa seveda tudi tekmovalci sami. Lepo in prav je, da n. pr. smučarski klub »Ljubelj« iz Tržiča skrbi za svoje tekmovalce in opremi tako najmlajše zastopnike kot starejše državne reprezentante z enotnimi, zares okusnimi puloverji. Toda, da pošlje v tečaj mladince s smučmi, pri katerih ne veš, kaj je spredaj in kaj je zadaj, ter mu na vsakih 20cm manjka kos robnika, to pa res presega vse meje. Nihče seveda ne more zahtevati, da bo mladina imela drage smuči znamke »Kastle«, »Kneissl« ali »Dinamic«. Toda vsaj »Lukanc« smuči bi pa zastopnik mladega rodu Tržiča res lahko imel. Mislim, da ni pravilno mnenje tistih, ki trdijo, da mora Smučarska zveza skrbeti tudi za smuči, če pokliče posamezne tekmovalce v tečaj. Opremo zastopnikov, ki odhajajo na tekmovanja v inozemstvo, bi bilo potrebno predhodno pregledati. Če ne odgovarja, bi bilo potrebno postaviti pogoj, da se oprema nabavi, ali pa je treba tekmovalce zavrniti, in naj na njegovo mesto pride drugi, ki se je za to sam potrudil ali pa njegovo društvo.
Smučarska zveza Slovenije je imela sicer lep namen opremiti najboljše tudi s primernimi smučmi. Razdelitev bi bila seveda pravilna šele na podlagi doseženih uspehov na slovenskem in državnem prvenstvu. Za te smuči sem se skupaj z referentom za alpske discipline pri SZS zanimal — pa lahko s-oporočim samo to, da je njih mojster verjetno v zvezi z Boštjanom Zafrkantom in bodo gotove v juliju, sedaj pa dela kajake.
Kaj pa ostale možnosti razvoja naše mladine v primerjavi s konkurenco v svetu? Te so za las boljše kot je primer z opremo. Česar še ni, pa seveda še bo. Ko sem stopil iz vlaka v Kranjski gori, mi je oko takoj obtičalo na ličnem jeklenem nosilcu bodoče sedežne žičnice, ki bo potekala ob trasi stare vlečnice naprej na greben Vitranca. Zaenkrat stoji ta steber še osamljen — enako kot zazidani temelji Pohorske kabinske vzpenjače. Toda kdor ima upanja, pravijo, ima vse. In če imamo kaj alpski smučarji, potem imamo upanje, da bo mladi rod imel lepše in boljše pogoje, kot so jih imeli zgledni predniki današnje mladine — Praček, Mulej, Štefe, Lukanc in ostali.
Dvomim, da je še katera športna panoga v svetu po vojni tako napredovala i v masovnem i v kvalitetnem pogledu, kot je to primer v alpskih disciplinah. To, kar se danes dogaja na mednarodnih smučiščih, meji že na skrajne človeške zmogljivosti — in jih v posameznih primerih že presega. O tem si bodo vodilni ljudje pri FIS še precej belili glave. Drži tudi to, da se armada smučarjev veča in da vrhunske uspehe v zadnjem času dosega mladina že v starosti med 18. in 24. letom. To je dejstvo, s katerim moramo odslej resneje računati kot doslej. Materialna sredstva — vzpenjače, oprema, prevoženi kilometri in mladostna zagnanost mladih atletov daje rezultate, kateri nam zaenkrat v mednarodni areni niso več dosegljivi v enaki meri, kot je bilo to pred štirimi, tremi in še dvema letoma. Treba b-o vztrajno in sistematično delati po omenjenem receptu, ne glede na to, kakšni bodo naši vmesni rezultati. Med temi fanti, katerih uspehe po končanem tečaju lahko čitate spodaj, je prav gotovo nekaj izrazitih talentov, ki bi pod navedenimi pogoji v zelo kratkem času lahko dostojno nosili državni dres.
Rezultati — veleslalom (42 vratic, dolžina 600 m, višinska razlika 200 metrov): 1. Jamnik (Triglav-Kranj) 1:06.1, 2. Zugovic (Jesenice) 1:10.5, 3. Berce 1:14.8, 4. Hartman (oba »Partizan« Mojstrana) 1:15.9. 5. Stritih (Ljubelj-Tržič) 1:16.6, 6. Gorjanc (Triglav) 1:18.7, 7. Rozman (Triglav) 1:20.5, 8. Lakota 1:25.5, 9. Katnik (oba Jesenice) 1:28.2, 10. Kralj 1:30.0, 11. Hladnik (oba Ljubelj) 1:31.2. Slalom (31 vratic, dolžina 300 m, višina 90 m): 1. Jamnik 70.5, 2. Zugovic 71.7, 3. Gorjanc 72.2, 4. Stritih 76.8. 5. Rozman 77.5, 6. Hartman 79.0, 7. Lakota 80.0. 8. Berce 80.7, 9. Kralj 87.9. 10. Hladnik 89.7.
