Snežak – Drejc Kokelj na turno smuko nerad hodi sam, vendar se včasih pojavi priložnost za kakšno lepo linijo ravno takrat, ko nihče drug nima časa. Zaradi napovedane vročine je 29. aprila že ob 22:50 štartal iz Kota. Neprijeten občutek v gozdu, kjer vse naokoli šumi, ga je spremljal na začetku poti. Napoved je obetala dopoldne brez oblačka, noč pa je bila jasna, kar je omogočilo, da je vse do Doma Valentina Staniča s psi na smučeh napredoval brez težav. Spodaj je bil sneg rahlo južen, višje pa se je oblikovala skorja, ki se ni predirala. Ker je bil prezgoden, se je odločil za kratko okrepčilo v zimski sobi, ki je po njegovem mnenju lepo prenovljena.
Presenetilo ga je, ko se je po počitku zbudil in zunaj zagledal v gosto meglo z vidljivostjo manj kot pet metrov. Navigacija proti severovzhodni steni Triglava mu je tako povzročala precej težav. Do Staničevega doma je bilo še nekaj smučin, naprej proti Kredarici pa jih ni več našel. Ravno ko je že razmišljal o prekinitvi ture, se je za trenutek zjasnilo in vstop v steno se mu je prikazal pred očmi. Od tam naprej ga je ponovno spremljala gosta megla, vendar je šel brez težav, saj je to steno že obiskal prej.
V steni je naletel na sitno skorjo, ki se je predirala, kar je upočasnilo napredovanje. Bolj kot počasnost ga je skrbelo, da skorja ne bo popustila. Ko se je približeval grebenu, se je končno začelo jasniti. Sonce je občasno segrelo sneg ravno dovolj, da je snežna skorja začela popuščati. Na samem vrhu Triglava je snega še veliko, saj je od Aljaževega stolpa vidna le zastava. Prehodi na grebenu pa so narejeni zgolj za silo.
Ob sedmih je pričel s smučanjem. Greben je bil v odličnem stanju s petimi centimetri južnega snega na trdi podlagi, medtem ko je bil Veseli Tobogan že preveč odjenjan, saj je bilo na njem dvajset centimetrov južnega snega. Smuka je bila posledično težja, vendar mu je uspelo odsmučati celotno smer z enim 5-metrskim oddrsanjem tik pred izstopom iz Tobogana, kjer je bil prehod širok le en meter.
Ko se je smer priključila smeri S sedla na ledenik, je strmina nekoliko popustila. Izstop iz stene pa je zahteval skok čez tri metre skalne in ledene stopnje, zaradi skromne snežne odeje. Ko je v Kotu zaključil smuko na višini 1490 metrov, je spoznal, da je z vrha Triglava prišel brez snemanja smuči—čeprav je bilo do Staničevega doma potrebno narediti nekaj korakov peš. Po njegovem mnenju bo sneg v Kotu zdržal še nekaj dni.
