Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
IZVIDNICA
Trinajstega marca 1981 sem v sklopu odprave na Lotse ponovno v Katmanduju, kjer zapustim ekipo, ki se odpravlja reševat prvi »problem za leto 2000«. Res je bil splet dogodkov tak, da smo se v istem letu lotili dveh tako pomembnih ciljev.
To pot me je Daulagiri načel kar na daljavo. Že na avtobusni vožnji, dolgi 200 kilometrov iz Katmanduja v Poktaro so se začele težave. Tako potovanje je vse kaj drugega kot pri nas. Ljudje kot muhe vise na vsakem možnem robu vozila, ki se vzpenja in spušča po ozki cesti, največkrat po vrtoglavih rečnih dolinah. Rezervacij pač ni moč pričakovati na takem potovanju in preobremenjeno vozilo se je poskakujoč spuščalo po cestnem gradbišču. Vsa vožnja je potekala v pristnem nepalskem razpoloženju. Jok otrok, znoj ob nepojmljivi človeški gneči, kriki na postajališčih in prah, ki ti v nekaj urah povsem spremeni barvo oblačila, da postaneš enak domačinom. Kakih 60 kilometrov pred Poktaro, prav sredi najhujših klancev, pa je nenadoma završalo med ljudmi, ki so začeli panično skakati iz ropotije, ki ji tu rečejo BUS. Šele po nervoznih šoferjevih krikih sem spoznal, da je z vozilom nekaj hudo narobe. S strehe so leteli zavoji prtljage in ljudje. Odpovedale so zavore: na levi stena, pod cesto strm breg do vode! Reši se kakor se moreš, misli vsak in kmalu je drvarnica napol prazna.
Nekaj minut zatem, ko je šofer zaman skušal ustaviti vozilo, ko preplašeno ljudstvo tuleč spremlja vse hitrejše vozilo, sem zaslišal otroški jok in zadnji trenutek izvlekel zadnjega potnika – triletno deklico, ki so jo v paniki pozabili na sedežu. Hip zatem se avtobus zaleti v veliko skalo ob cesti in se s truščem prevrne na cestišče. Konec dober, vse dobro!
Potem smo stali ob cesti in ustavljali vozila, da bi do noči prišli v Poktaro. Vesel sem bil, da mi je ostala oprema in lahko nalogo izvidnice nadaljujem.
Iz Poktare nas je vodila znana pot čez Goropani, kjer me je kljub sušni dobi ponovno napralo. Svoje gore pa zopet nisem videl. Sicer pa nisem bil sam. Za spremstvo sem izbral mladega in sposobnega šerpo Kami Kiurija ter dvoje nosačev, ki sta tovorila hrano in kuhinjo za tisti del poti, ki ni naseljen. To pot sem bil trdno odločen iztrgati gori vsaj načelni odgovor, »ali je vsaj majhna možnost za vzpon preko nevarnih nebotičnih pobočij«.
VEGETIRANJE PRED SOTESKO
Sedem dni smo spešili čez drn in strn nepalskih hribov. Spali smo v domačijah na ilovnatih tleh, pod previsnimi skalami ali pa kar pod slamnatimi zavetji na polju. Še danes vonjam dim nepalskih ognjišč in vidim odsev ognjenih zubljev. Slišim zavijanje vaških ščenet v dolgih nočnih urah in enakomerno šumenje dežja, pomešanega s snegom na prelazu Deromdunga. Zadnja pastirska staja na planini Piedi v višini našega Triglava ni bila gostoljubna. Pastirji – domačini niso imeli prostora, pa smo se udomačili pod previsno skalo v džungli.
Potem sva z šerpo Rinzijem nekaj dni vegetirala pred sotesko, ki brani pristop pod južno steno. Življenje na kupu rododendrovih listov pod previsno skalo ob vodi, več kot 3000 metrov visoko pač ne nudi Evropejcem hudega udobja. Lotevala se me je bolezen in snežilo je vsak dan po deveti uri dopoldne. To je vozni red pod Daulagirijem.
Zadnjo noč sva odšla na pot ob 3. uri zjutraj in z dnem dosegla višino 3700 metrov. Kristalno jutro je zalotilo goro »nepripravljeno«. Fotografiral sem kot obseden, nato pa dolgo strmel v ogromno zasneženo steno. Resnično ni dajala nobenega upanja, zdela se mi je grozotna in veličastna. Mislim, da mi je postalo jasno zakaj vsi kar obračajo. Za prvič je samo pogled na ta gorski kolos kar dovolj – če moraš kar takoj plezat, je to že preveč.
Možnosti za privajanje na veliko višino je v južnem območju Daulagirija zelo malo. Južna stena Daulagirija je prenevarna, da bi se je lotevali v klasičnem stilu, zato se je bilo treba aklimatizirati na edinem možnem vrhu v okolici. To je 6380 metrov visoki Manapati, mnogo prenizek za priprave, ki jih terja osemtisočak. Manapati smo preplezali 1. in 2. oktobra potem, ko smo dobili posebno dovoljenje zveznega oficirja. Na sliki jugovzhodna stena gore z vrisano smerjo vzpona in vmesnim višinskim taborom, fotografirano iz vrha 5300 metrov nad baznim taborom (Foto: Stane Belak)
TRI DNI V GLOBOKEM SNEGU IN MRAZU
Stena je ogromen lijak, ki se spušča z 8000 metrov visokega vrha na vznožni ledenik. Tja se sesipajo orjaški plazovi cele verige serakov, ki visijo po steni. Levi ali zapadni del stene je navpičen, deloma previsen zid rdečih skal z visečim ledom na višini več kot 7500 metrov. Desni ali vzhodni del stene tvori z vzhodno steno greben, ki je obenem meja s sosednjo Taak Kole. Tu je stena tako strma, da je nekaj visečega ledu le na grebenu, ostali del stene pa tvorijo žlebiči in snežni razi, tako značilni za Himalajo.
Videl in fotografiral sem dovolj. Izvidnico smo nadaljevali preko 4700 metrov visokega prelaza Dabuqy, čez katerega smo se prebijali tri dni v globokem snegu in mrazu. Oba nosača, slabo opremljena,sta utrpela lažje zmrzline na nogah, v dolino pa sta prišla slepa zaradi močnega sonca v višinah.
