Stéven Le Hyaric in njegova pot brez varnostnih mrež
»Biti nomad, biti na poti, je tisto, kar imam najraje na svetu.«
S temi besedami je 39-letni francoski ultrakolesar Stéven Le Hyaric povzel bistvo svoje najnovejše pustolovščine — od francoske prestolnice do vrha Manasluja (8163 m), prek več kot 13.000 kilometrov ceste in 120.000 metrov višinske razlike.
Projekt, poimenovan Bistarai (v nepalščini »počasi, previdno«), je bil zasnovan kot popolnoma samostojna odprava, brez vnaprej organizirane podpore, brez spremljevalne ekipe, brez rezervnega načrta. Le Hyaric se je 1. junija 2025 podal iz Pariza, z namenom, da združi ultrakolesarjenje in vzpon — in to v duhu svobode, ki se v današnjem hiperpovezanem svetu zdi skoraj radikalna.
Potovanje brez podpore
Pot ga je vodila skozi Evropo, Turčijo, Iran, Pakistan in Indijo, vse do Nepala. Na poti je doživel številne zaplete: logistične težave, zapletene meje, mehanske okvare, vremenske nevšečnosti. A prav ta nepredvidljivost je bila del njegovega namena — živeti brez varnostne mreže, brez gotovosti.
Ko je prispel v Nepal, se je s kolesom odpravil proti baznemu taboru Manaslu, pri čemer je izmenjeval vožnjo s peš prenašanjem prtljage. Po kratkem obdobju aklimatizacije se je 22. septembra podal na vzpon, ki ga je naslednji dan zaključil z uspešnim doseganjem vrha — z uporabo kisika v jeklenkah, kar je nekoliko presenetilo njegove sledilce.
Etika in kisik – tiha dilema
Le Hyaric je več mesecev javno poudarjal, da bo vzpon opravil brez dodatnega kisika. Zato je njegova odločitev, da ga na koncu vendarle uporabi, sprožila nekaj vprašanj. Do danes ni podal pojasnila, zakaj je spremenil načrt — kar je v alpinistični skupnosti razumljivo občutljivo, saj se uporaba kisika pogosto povezuje z etičnim razmislekom o pristnosti vzpona, se pa iz priloženega posnetka, da razbrati.
A kljub tej dilemi ostaja dejstvo: združiti ultrakolesarsko odpravo z vzponom na osemtisočak je izjemen fizični in psihološki dosežek, ki zahteva vzdržljivost, prilagodljivost in notranjo motivacijo.
Nomad v dobi algoritmov
Le Hyaric ni prvi (za katerega se je zvedelo), ki je s kolesom dosegel Himalajo — že leta 1996 je Šved Göran Kropp s kolesom prispel do Everesta in se nanj povzpel brez dodatnega kisika. A v današnjem svetu, kjer je vsaka pot vnaprej načrtovana, spremljana in objavljena, je Le Hyaricova odločitev za potovanje brez podporne ekipe in storitev dejanje svobode, ki presega šport.
Njegova zgodba je opomnik, da alpinizem ni le o vrhovih, temveč o poti, o tem, kako se človek sooča z negotovostjo, kako se odziva na spremembe in kako ohranja svojo notranjo vizijo — tudi takrat, ko se mora prilagoditi.
