Slovenski alpinizem 2011
Zima je ponovno postregla z odličnimi razmerami in kot leto poprej se je spet veliko plezalo. Ko so novice o določeni preplezani smeri dosegle širšo alpinistično populacijo, so mnoge smeri doživele prava obleganja. Pohvaliti velja raziskovalni pristop posameznih alpinistov, ki plezajo nove smeri, opravljajo prve ponovitve v sezoni, mnogokrat tudi na račun dnevnega neuspeha. Takih alpinistov je bilo lani kar nekaj in preplezanih je bilo mnogo smeri na visoki ravni (npr. Triglav – Sanjski Joža, Široka peč – Zimska direktna itn). Zlasti omenjeni smeri kažeta nov pristop sodobnega vrhunskega zimskega alpinizma v naših stenah in potrjujeta, da se ni treba izgovarjati na zimske razmere in da je mogoče s pravim pristopom preplezati marsikaj.
V zahodnih in centralnih Alpah pozimi ni bilo presežkov, z izjemo nekaj dobrih vzponov (npr. Dru, Droati, Eiger).
V poletni sezoni se je nabralo veliko kvalitetnih vzponov. Če so bile še pred nekaj leti najtežje smeri rezervirane le za peščico alpinistov, se je letos krog teh še razširil. Še nedolgo nazaj so določene preplezane smeri veljale za vrhunec sezone, danes pa se ne uvrščajo niti med najboljše vzpone v sezoni. Mnogi alpinisti prenašajo visok športnoplezalni nivo na najtežje alpske smeri, iščejo linije za nove smeri ali iščejo smeri brez prostih ponovitev. Vsekakor zelo spodbudno.
Ponovno je bilo preplezanih veliko prvenstvenih smeri, nekaj zelo dobrih (Triglav, ostenje Križevnika, Ojstrica, Tofana itn). Prav tako je bilo opravljenih kar nekaj resnih ponovitev smeri, ki morda po oceni ne sodijo v vrh najtežjih smer, po resnosti pa.
Zavedati se moramo, da zgolj ocena vedno ne pove vsega o pravem karakterju smeri. Mnogokrat se prava slike vzpona skriva v podrobnostih, ki se ob opisu preplezane smeri ne predstavijo.
Stopnička najtežje skalne alpinistične smeri se je lani dvignila na visokih X+/XI- (8c). S tem je bil postavljen nov mejnik v slovenskem alpinističnem skalnem plezanju.
Odpravarski izkupiček v najvišja gorstva sta zaznamovali predvsem dve odpravi, Xuelian Feng (Kitajska) in Čarakusa (Pakistan). Na vsaki je bila preplezana vrhunska prvenstvena smer (v Xuelian North East in v K7 West). Osrednji odpravi PZS na Makalu ni uspelo izpolniti zadanih ciljev, prav tako ne odpravi na Nanga Parbat.
Slovenski alpinisti so opravili nekaj dobrih vzponov v Patagoniji, Kirgiziji, ZDA, Indiji in Venezueli. Zelo razveseljivo je dejstvo, da so bili akterji mnogih najkakovostnejših smeri, preplezanih na odpravah, alpinisti mlade generacije. Spet se je pokazalo, da lahko po vzponih na najvišji ravni posežejo le alpinisti, ki trdo, predano in načrtno delajo – plezajo. Pri današnjih visokih merilih v alpinizmu je to edini pravi način. Spodbudno je, da mladi alpinisti prevzemajo vidnejše vloge v slovenskem alpinističnem prostoru. To je nujno za nadaljnji razvoj in povezanost slovenskega alpinizma.
Zavedati se moramo vloge odsekov in pomena njihovega dela z mladimi alpinisti. Če na odsekih pri delu s perspektivnimi alpinisti pride do zamude, je (v večini primerov) pozneje za alpinistični razvoj posameznika že prepozno. Pokazalo se je, kako pomembni sta vlogi obeh komisij (KA in KOTG) pri PZS ter njunih akcij in aktivnosti za slovenski alpinizem. V bližnji prihodnosti bo potrebnih nekaj sprememb zaradi učinkovitejšega delovanja komisij, KA pa bo poleg stalnih in vpeljanih aktivnosti največ pozornosti posvetila ravno mladim perspektivnim alpinistom.
Zaskrbljujoče je nezanimanje alpinistov za himalajske odprave. Razlogov je verjetno več (trenutni alpinistični trendi, splošno stanje v slovenski družbi, manjša možnost za uspeh na odpravah, padec plezalne forme, pomanjkanje idej, čas, denar itn). V preteklosti se je že večkrat izkazalo, da brez zadostne kakovostne alpinistične kilometrine v Alpah ni mogoče doseči vidnejših rezultatov v najvišjih gorstvih sveta in da v alpinizmu praviloma ni mogoče uspeti na hitro. To mora biti vodilo tudi v prihodnosti. Kaj lahko na tam področju naredimo? Če obstaja odgovor, verjetno ni enostaven in zahteva poglobljeno analizo trenutnega stanja slovenskega alpinizma.
Prava vrednost najboljših slovenskih vzponov v letu 2011 se bo pokazala, ko bomo te v prihodnosti primerjali z najboljšimi evropskimi in ostalimi alpinističnimi vzponi. Šele takrat bomo dobili pravo sliko.
Kot že rečeno, vzponi nominirancev in nagrajencev predstavljajo večino najboljših slovenskih vzponov, opravljenih v letu 2011. Menim, da smo z alpinistično sezono 2011 lahko zadovoljni.
A v vsakem primeru je pred nami novo leto z novimi izzivi, in če se osredotočimo na stvari, ki lani niso bile optimalne, tako na ravni komisij in odsekov kot posameznih alpinistov, nas čaka veliko dela.
Miha Habjan, načelnik Komisije za alpinizem pri PZS
