Slovenski alpinizem 2002
Pisati oceno neke sezone skoraj štiri leta po njenem izteku je včasih težko, predvsem pa je poučno. Težko zato, ker te pri ocenjevanju obremenjujejo vzponi naslednjih let in njihovi akterji. Kot bi bil jasnovidec ob pravkar končani sezoni. Poučno pa je zato, ker na podlagi take izkušnje lahko v bodoče nekoliko drugače gledaš na vzpone, ki so se »zgodili« v iztekajočem se letu oziroma se »dogajajo« sedaj.
Zanimivo je, kako nekateri vzponi, ki so bili strah in trepet generacij, kar naenkrat, s prvo ponovitvijo, izgubijo sloves nemogočega in so kasnejše ponovitve manj vredne, čeprav gre za isto smer in celo boljšo izvedbo (Divine Providence). Druga resnica, ki se pokaže, pa je odnos do posameznika, ki je več let zapored med najaktivnejšimi. Njihovi vsakoletni dobri vzponi se nam zdijo nekaj normalnega, pravzaprav nič posebnega, čeprav so gledano izolirano, v enem letu, zares vrhunski (Lukič, Grmovšek).
Sezona 2002 nam je postregla z lepo bero kvalitetnih vzponov doma, v Dolomitih, Alpah in obeh Amerikah, bila pa je bolj mršava, kar se tiče vzponov v Himalaji. Tu smo se na dobre vzpone kar navadili, v tem letu pa smo bili znotraj PZS in obeh komisij, ki se z alpinizmom ukvarjata, predvsem organizacijsko zelo šibki. Tako je bila tik pred odhodom (en dan) odpovedana odprava na Como Lenco (vzrok en milijon tolarjev pri petsto milijonski realizaciji PZS !!!), kar so kasneje zelo dobro izkoristili Francozi. Velika neodgovornost do nesojenih članov odprave in še večja škoda za slovenski alpinizem.
Zima je dala dve dobri klasični ponovitvi, za kar je žal vse manj zanimanja: Ašenbrener v Travniku (Lukič, Lorenčič) in Direktna v Špiku (Klanjšček, Tišler). Svoje priprave na udeležbo na mednarodni odpravi je zelo resno vzel Marko Prezelj, ki je večinoma s Stephenom Kochem opravil lepo število dobrih vzponov, od zahtevnih zaledenelih slapov (Le dame du Lac) do kombiniranih smeri (There Goes the Neigbourhood v Aig. Sans Nom). Tri slovenske ponovitve je doživela nekdaj kultna smer Beyond Good end Evil v Aig. des Pelerins.
Poletje se je obetavno začelo v Paklenici. Prvi plezalni maraton sta uprizorila Lukič in Karo (šest smeri, do 7a, 2100 m), sledila pa sta jima mlajša Jeran in Šisernik, ki sta izpustila samo najtežjo Rajno. Lukič je prosto ponovil še Cupido (8a). Več kot doma, kjer izstopata predvsem prvenstvena smer Metropolis v Triglavu (Jakofčič, Jošt) in prosta ponovitev Bergantove v isti steni (Valič), se je plezalo v Dolomitih.
Za nekoliko bolj razgibano domače poletje je poskrbel Andrej Štremfelj, ki je za svojo trideseto obletnico ukvarjanja z alpinizmom opravil plezalno prečenje slovenskih Alp od Logarske doline do Trente. V času od 23. 6. do 25. 7. je opravil s tridesetimi smermi, med drugimi pa preplezal tudi Zajedo v Široki Peči, Smer mladosti v Vršacu, Mansardo v Planji, Spominsko Bregarjevo smer v Štajerski Rinki … Plezal je z različnimi soplezalci. Vso pot med posameznimi stenami je opravil peš ali z gorskim kolesom.
Daleč najboljši dolomitski vzpon je uspel Grmovšku in Lukiču. V enem dnevu sta prosto (rdeči križ) ponovila slovito Ribo v Marmoladi. Poleg tega sta skupaj ali z drugimi soplezalci opravila še kopico dobrih vzponov. Predvsem so bile aktivne mešane naveze (Lukič Marko – Alenka, Jakofčič – Di Batista ter Grmovšek – Rojs). Lep dosežek je ženska ponovitev Don Quixota v Marmoladi (Rojs – Lukič A.) Grmovšek in Rojsova sta dobro formo pokazala že na turneji po ZDA in Mehiki. Plezala sta v Candamena Canyon v Mehiki, Black Canyon v Koloradu in Zion Canyon v Utahu. Najbolj izstopa La conjura de los necios v steni El Gigante.
V granitu nad Chamonixom je prvo slovensko ponovitev (Jakofčič – Karo) doživela znamenita Divine Providence v Grand Pilier d’ Angle.
V granitu severne Amerike pa se je preizkusila skupina mlajših plezalcev (Z. Koren T. Koren, Arčon, Blažič). Nanizali so kar 38 dolgih smeri in številne krajše.
Rekordno število navez je obiskalo Perujske Ande. Od številnih vzponov velja omeniti: prvenstveno smer v Siuli Grande (Kozjek – Kovač), Francosko v Huascaranu (Klanjšček – Cuder) in žensko ponovitev severnega raza v Ranrapalci (Voglar – Žerjav).
Po dolgem času je slovenski obisk doživela skupina Paine v čilenski Patagoniji. Oviralo jih je slabo nestanovitno vreme. Poleg ponovitev nekaterih smeri v Severnem stolpu in klasične v srednjem sta Jakofčič in Di Batista opravila še prvenstveni vzpon Sužnji barometra v severnem stolpu.
Kanado je obiskala kamniška naveza Kočar, Mošnik in Prezelj J. Zaradi poškodbe je Kočar ostal praznih rok, ostala dva pa sta poleg severne stene Mt. Edith Cavell preplezala še Desni ozebnik v steni Emperor v Mt. Robsonu.
Irena Mrak je opozorila nase s prvenstvenim, precej tveganim vzponom v Pik Pirimidalny (Kirgizija). Plezala je skupaj z Američanom Willisom.
V tem letu smo dobili tudi prvo odprto prvenstvo Slovenije v lednem plezanju, ki je bilo izvedeno v Solčavi. Lahko bi rekli končno, saj sta bila Anderle in Premrl v tem letu prav pri vrhu tekmovanja za svetovni pokal. Anderle pa je v Kanadi ponovil menda najtežjo kombinirano smer na svetu, Musashi.
In kako je bilo s slovenskim alpinizmom v najvišjem gorstvu? Bili smo približno tam kot ves svetovni alpinizem. Sponzorje, ki bi podpirali velike in drage projekte, je težko dobiti, komercialnih »izletov« na osemtisočake se še nihče prav zares ni lotil, posebne energije za kvalitetne vzpone na najvišje vrhove pa tudi ni opaziti.
Spomladansko sezono je rešil Prezelj s prvenstveno smerjo v Nuptseju. Žal mešani ameriško, kanadsko, slovenski navezi ni uspelo priplezati do vrha, so pa svojo zahtevno smer priključili na staro Britansko smer. Žepna odprava (Lačen – Golob) v za Slovence že travmatično steno vzhodnega vrha Kumbakarne ni prišla kaj dlje kot do baznega tabora.
Jeseni je bila odprava na Pik 41 ena tistih, ki si je uspela najti zelo zanimiv cilj sebi primernih težavnosti. Mlado moštvo z relativno mladim vodstvom se je lepo ujelo. Fantje so vedeli, kaj hočejo. Polni optimizma in mladostne zagnanosti so izkoristili priložnost in uspeli preplezati smer srednjega kakovostnega razreda. Zanje je bil to velik uspeh, ki jim je prav gotovo vlil novih moči in jim dvignil samozavest za še kak težji himalajski vzpon.
Tomaž Humar se je skupaj s kazahstanskimi alpinisti preizkusil na Šiša Pangmi. Z manjšo prvenstveno varianto v zgornjem delu stene so vrh dosegli po normalni smeri s severa.
Odprava v pogorje Kangčendzenge pa je dvignila toliko prahu kot nekoč naše zelo uspešne odprave, vendar žal ne z uspehom, ampak s prepiri in medijskimi obračuni že med, še posebej pa po odpravi. Na pot so odšli z visokimi cilji. Ne glede na to, do katere mere so bili v resnici sposobni realizirati zastavljene cilje, jim je od vsega začetka šlo vse narobe. Drobne napake pri vodenju so se seštevale in na njihovo nesrečo pripeljale odpravo v nezavidljiv položaj. Glede na zastavljene cilje je bila odprava povsem neuspešna. Glede na težave, ki pa vedno ne pridejo same, so mladi izvlekli vsaj nekaj izkušenj na večji višini in v večjih gorah nasploh. Žal pa so dobili tudi obilo negativnih izkušenj iz vodenja odprav in komuniciranja z lastno organizacijo, javnostjo in mediji. Ekipa za Wedge Peak se lahko le tolaži z ugotovitvijo, da so bile razmere za vzpon prenevarne.
Ob tej odpravi se je še enkrat in še bolj izrazito pokazala velika potreba po enotnem strokovnem vrednotenju naših dosežkov v tujini in realni primerjavi s tujimi dosežki. Vse to pa bi bilo potem nujno posredovati javnosti in se tako izogniti pretiravanjem (povprečnih) posameznikov v medijih. Toda kdo bo sposoben tega v tej »dolini Šentflorjanski«?
Andrej Štremfelj
