Planinski vestnik 2002/12
Po grapah nad Robanovo planino
Glede na to, da je izšel nov vodnik za Robanov kot, čas pa ni več primeren za obisk kakšnega Križevnika (mmm, to pride na vrsto pozno spomladi), bi že bil čas, da se nekoliko lotimo snežnih smeri. Pa ne takšnih, kjer je v kakšnih gladkih, navpičnih ploščah nalepljenih nekaj kepic snega, temveč se bomo odpravili kar v pravo grapo, ki ni preveč strma in ne vsebuje nobenega »drytoolinga«. Ampak – nikar ne podcenjujte ture! Se kar vleče, od koče na Robanovi planini je do vrha Ojstrice (2350 m) točno 1460 višinskih metrov, potem pa je treba seveda še nazaj navzdol, zato ne hodite na turo brez svetilke. In predvsem krenite zgodaj zjutraj, kar se mi zdi, da je novodobnim gornikom največja kazen. Ja, ko pa se je tako »fajn« stiskati pod toplo odejo v zgodnjem zimskem jutru!
Do Robanove planine bo treba kar peš, svoj kup pločevine bomo pustili pri Robanovi kmetiji na začetku doline. Kakšno uro in pol traja hoja, odvisno od razmer, od Robanove planine do grape pa bo še kakšno uro. Uradna ocena smeri je III, vendar pa nam to pozimi ne pove skoraj ničesar. Tudi v nobenem od vodnikov, niti v najnovejšem, ne boste našli kakšnega podatka o nakloninah, čeprav je smer zanimiva le pozimi, poleti je to bolj »šoder«. Da ne boste preveč v skrbeh, največja naklonina je okoli 65 stopinj, v najzanimivejših delih grape se giblje med 40 in 55 stopinjami, ostalo je precej položno. Okoli 700 višinskih metrov smeri vas pripelje na Kopinškovo pot, po njej pa je do vrha še okoli 250 višinskih metrov. Za lažjo orientacijo bosta koristna vodnik Robanov kot (PZS, 2002) in zemljevid Grintovci 1:25.000.
Nemška smer
Konec 19. in na začetku 20. stoletja so bili po naših gorah izredno aktivni Nemci, ki so kot prvi preplezali tudi marsikatero steno in smer. Med njimi sta bila tudi Maks Palouz in Klodvig Tschada, ki sta nekje sredi leta 1911 preplezala izrazito grapo v vzhodni steni. Edini zabeleženi vzpon pred tem je bil po grapi na Škrbino in po severovzhodnem grebenu leta 1907, vendar ni povsem jasno, ali so plezali tudi po zgornjem delu. Tschada, ki je bil iz Celja, je bil nekoliko drugačen od večine takratnih Nemcev in mu je bolj šlo za gorniške podvige kakor pa za ponemčevanje naših gora, za kar si je prizadevala večina. In rezultat so nekatere kar znamenite smeri, med katerimi je izredno plezana smer v Turski gori (II, 300 m), ki jo je plezal sam leta 1912, leto poprej pa je skupaj s Palouzem preplezal tudi smer v desnem delu Planjave (IV/III, 1000 m).
Prav zanimivo bi bilo videti, s kakšno opremo so takrat plezali, čeprav je bil vzpon verjetno opravljen, ko ni bilo kaj dosti snega. S primerno (zimsko) opremo je vzpon verjetno enostavnejši kakor v poletnem času, seveda pa je vse odvisno od razmer. Že v spodnjem položnem delu lahko naletimo na led, srednji del pa se ponaša z nekoliko večjo naklonino (65 stopinj), predvsem tam, kjer pridemo do skalne stene in nas pričaka nekakšna votlina. Pravo mesto za malico in počitek. Od tam nato prečkamo proti levi, da pridemo v nekakšen kotel, in po njem navzgor. Nato strmina spet naraste, grapa pa se razdeli na dva dela. Oba prehoda sta nekoliko »zabavna«, najbolje je izbrati levi žleb, kjer se nad nas prevesi skalna stena in skoraj dobimo občutek, da lezemo skozi nekakšen rov. Nad tem, nekoliko ožjim delom se grapa spet razširi, vendar pa zgoraj zapre. Poiščemo najugodnejšo linijo proti desni navzgor in okoli 200 metrov plezamo po pobočju z naklonino 50 stopinj. Ker nismo več v grapi, se počutimo izpostavljene, saj je teren odprt, in zaradi enakomerne strmine nas počasi »navija« v meča. Na vrhu dosežemo greben in mogoče gleda izpod snega celo kakšna jeklenica, saj smo dosegli Kopinškovo pot, prav na to mesto pa poleti priplezamo po ojstriški klasiki Herletovi smeri. A naša tura še zdaleč ni končana.
Proti dolini čez vrh Ojstrice
Lahko se odločimo za sestop po Kopinškovi poti, a za prave alpiniste ni ture brez vrha. Teh 250 metrov bomo že še pripraskali, če nas je kaj v hlačah! In tako se po ozkem razu odpravimo do strme stopnje, ki je opremljena z jeklenicami. Malo skal, ledu in snega, a ne bo nam hudega, če smo vsaj malo poskočni. Na vrhu te stopnje dosežemo snežišče pod vršnim delom Ojstrice, ki ga prečimo proti levi. Tukaj le previdno, saj nas lahko kakšen zdrs zapelje na ogled severne stene Ojstrice v vsej njeni višini. Kopinškova pot preči vršni del proti desni in nato okoli roba ter navzgor proti vrhu. To pot si lahko nekoliko skrajšamo, če na sredi uberemo bližnjico. Krenemo naravnost navzgor, kjer vodi proti vrhu ožji žleb, ki pa se razcepi na dva dela, in eden nas pripelje na vzhodni vrh Ojstrice, drugi pa na glavnega. Izbira je naša.
Sestop z vrha v Robanov kot je seveda najugodnejši po vzhodnem grebenu proti Molički peči oziroma Molički planini, kjer so ostanki stare Kocbekove koče in obnovljena kapelica sv. Cirila in Metoda. Od tukaj lahko krenemo v dolino po dveh variantah – po planinski poti, ki je pozimi slabo vidna in zahtevna, ali po Kocbekovi grapi, v kateri so naklonine nekje do 40 stopinj. 400-metrska grapa ima poleti oceno III/II, a ni kakšne posebne gneče. Vendar pa bodimo pri sestopu v temi pazljivi, saj se lahko hitro zaplezamo. Držati se je treba nekoliko levo (proti Ojstrici). Midva sva pač imela to srečo, da sva plezala navzdol skozi zelo strme žlebove in celo led, tam do dobrih 70 stopinj. Bilo je zanimivo, že zaradi kletvic. Tisti, ki so bili tam pred nama podnevi, tega niso srečali. Sami so si krivi.
Boris Strmšek
