Slovenski alpinizem 1995
Alpinistični dosežki minule sezone so žal zaostajali za dosežki prejšnjih let, vendar pa so nas razveselili alpinistični smučarji, ki so s svojimi rezultati verjetno presegli pričakovanja tudi največjih optimistov.
Alpinistična sezona je bila bolj ali manj posvečena poravnavi stari dolgov. Tako je bila dokončana smer iz leta ’88 v stolpih Paine v Patagoniji, z vzponom in smukom z Anapurne je bil osvojen štirinajsti, še zadnji osemtisočak za Slovence, na Anapurni sosednja šesttisočaka pa sta bila opravljena ša dva prvenstvena vzpona. V meki tehničnega plezanja El Capitanu v dolini Yosemitov sta bili ponovljeni
dve izmed najtežjih tehničnih smeri, splezana je bila nova smer v Huandoyu, vzpon na čo Oju in še nekaj vzponov v različnih gorstvih kažejo, da smo sposobni kvalitetnih dosežkov. Kljub temu pa v celi sezoni ni bilo vzpona, ki bi po svoji kvaliteti izstopal in pritegnil pozornost mednarodne javnosti. Priložnost so dobili tudi mlajši alpinisti, ki so z vzponom na Kan Tengri, predvsem pa s prvenstvenim vzponom na Troglav dokazali, da na njih v prihodnje lahko računamo. Izvidnica v pogorje Api – Nampe v zahodnem Nepalu je postregla z vsaj tremi zanivimi cilji, katerih bi se veljalo lotiti.
Žal nas je v letošnji sezoni zapustil prijatelj, ki je s svojimi idejami in vzponi vedno znova presenečal. Slavc je za vedno ostal v gorah Karakoruma, kjer je v steni Gašerbruma IV skušal z prvenstveno smerjo uresničiti del svojih sanj, vendar pa je prestopil tisti rob, ki nas sedaj ločuje.
Tako se tudi lanska sezona podobno, kot že nekaj prejšnjih, ne more primerjati s sezonami izpred petih ali desetih let. Celo s sezono ’94 je bilo kvalitetnih dosežkov manj, vendar pa so k temu nekaj prispevale neugodne zimske razmere ter deževno poletje, kar je še najbolj vplivalo na vzpone pri nas. Kljub vsemu je bila meja najtežjega z prosto ponovitvijo Obraza Sfinge premaknjena za stopničko navzgor.
Še vedno se vse premalo alpinistov odloča za obisk Centralnih Alp in podobnih gorstev, ki so vstopnica za Himalajo, kjer se iz sten sedemtisočakov selimo v stene šesttisočakov, ki pa so v najvišjem gorstvu sveta seveda v senci najvišjih vrhov. Problemi prejšnjih let so se torej zavlekli tudi v minulo sezono. Tako kot drugje se stvari v alpinizmu ne bodo spremenile čez noč, le upamo pa lahko, da noč ne bo predolga.
Minula sezona pa je v marsičem predstavljala prelomnico za slovensko alpinistično smučanje saj je po nekaj poskusih v prešnjih letih kar štirim uspelo smučati z dveh osemtisočakov. Smučanje po Francoski smeri v severni steni Anapurne je prvo smučanje s te gore in prvo s kateregakoli osemtisočaka za Slovenijo. Komaj smo dojeli razsežnosti tega uspeha je bil opravljen še spust po Japonskem ozebniku v severni steni Gašerbruma I. v Karakorumu, kije postregel z velikimi tehničnimi težavami. To je bil sicer drugi spust s tega osemtisočaka, ki pa je slovensko alpinistično smučanje postavil ob bok dosedaj najuspešnejšim dosežkom v Himalaji.
Tudi v Alpah so slovenski smučarji zabeležili uspešno sezono z nekaj zahtevnimi smuki z Gran Paradisa in v zahodni steni Eigerja. Med njimi izstopa verjetno dosedaj najtežji slovenski prvenstveni smuk v Alpah v severni steni Sonnblicka v Visokih Turah. Žal snežne razmere v slovenskih gorah niso dovoljevale številčnejših težavnih smukov.
Za nami je torej zelo uspešna alpinistična smučarska sezona, v katerem seje ta veja alpinizma dokončno potrdila ne samo v slovenskem prostoru, temveč se je z njo v svetu potrdil tudi slovenski alpinizem in himalajizem.
KAKO V LETOŠNJEM LETU?
Želje in načrte alpinistov in alpinističnih smučarjev pogosto kroji vreme, ki se je v začetku letošnje sezone verjetno usodno poigralo z enim izmed najboljših slovenskih alpinistov Stanetom Belakom – Šraufom in eno izmed najobetavnejših alpinistk Jasno Bratanič, v minuli sezoni najboljšo slovensko alpinistko. Osrednja akcija Komisije za alpinizem, pogorje Api-Nampe v zahodnem Nepalu, je bil po lanski izvidnici tudi njun osrednji cilj letošnje sezone, ki pa bo verjetno zaman čakal njun obisk. Upamo lahko, da bodo vremenske razmere bistveno bolj naklonjenu Davu Karničarju, ki bo spomladi skušal kot prvi smučati z Everesta, kar bi pomenilo logično nadaljevanje uspešnega smuka z Anapurne.
Verjamemo, da tragični dogodki minulega leta ne bodo zavrli razvoja tistih mladih alpinistov, ki so s svojimi vzponi dokazali, da bodo kmalu stopili na sledi vzornikov in v prihodnjih letih povrnili omajan ugled slovenskega alpinizma v tujini. To bo mogoče samo s kvalitetnimi vzponi v svetovno priznanih zahtevnih gorstvih in ne s poveličevanjem lastnih, v svetovnem merilu pogosto le povprečnih dosežkov.
Ena izmed nalog Komisije za alpinizem, začetih že v minuli sezoni, bo nedvomno nadaljevanje predstavljanja vseh pomembnejših dosežkov na tiskovnih konferencah in pošiljanje sporočil v tujino. Da bi vzpodbudili slovenske alpiniste h kvalitetnejšemu dokumentiranju svoje dejavnosti, ki vse prepogosto ostaja skrita javnosti, je bil letos objavljen razpis za najboljšo alpinistično fotografijo. Sponzorja razpisa sta bila Dia studio Stane Klemec in založba Zaklad Bogdana Kladnika, poleg njiju pa je bil v žiriji še Joco Žnidaršič. Izmed nekaj več kot sto prispelih posnetkov so v kategoriji Alpinistične fotografije nagrajeni posnetki Petra Pehanija, Marka Prezlja in Marka Čara, v kategoriji gorniške fotografije pa posnetki Pavleta Kozjeka in Marka Prezlja.
