Slovenski alpinizem 1995
BOLIVIJA
Bolivija, C. Real ’95
Cilji: Med cilji akcije je bila že omenjena tudi C. Real
Vladimir Kovačič in Andreja Svete, Robert Primc in Mike Coton (ZDA).
Pred tem so delovali v Cordillera Blanci, glej pripadajoče opise.
07.08. so se iz La Paza odpeljali na prelaz Zongo in se povzpeli do Campo Argentino.
08.08. je Primc s Cotonom ponovil Francosko smer na predvrh Huayne Potosi.
09.08. pa se je s Kovačičem in Svetetovo po Normalni smeri povzpel še na glavni vrh Huayne Potosi. Sestopili so na Zongo in se še istega dne “na štop” (čakali so le 10 minut) vrnili v La Paz.
11.08. so se odpeljali v Condoriri Base Camp in se
12.08. preselili v višinski tabor
13.08. so se vsi štirje po Normalni povzpeli na Condoriri in se vrnili v višinski tabor.
14.08. pa je Primc s Cotonom ponovil še Francosko na Ala Norte. Vrnili so se v bazni tabor ob jezeru in
15.08. s kombijem v La Paz.
Potem sta Primc in Svetetova opravila še treking Ausangate, Svetetova pa je odpotovala tudi v Ekvador, kjer se je mdr. povzpela na Chimborazo.
PERU
Poleti 1995 so v perujskih Andih slovenski alpinisti izstopali, tako po številu (relativno seveda; vsaj 12 skupin s prek 60 udeleženci) kot po aktivnosti.
Peru, trek Trušnovec ’95
Vodja Žare Trušnovec, Ivan Čufer in Samo Rovšček, vsi Soški AO, Metod Kovačič iz Krškega, Jože Mihelič iz Radovljice ter Jože Šerbec iz Kobarida, šestorica, ki je šla v Cordillero Blanco, sicer jih je bilo.
12.04. so odpotovali
V Cordilleri Blanci so opravili pristope na Jishinco (ok. 5400 m), Huapi (5400 m), Pisco (5800 m) in Copa (6188 m), na Huascaranu pa jih je na višini 5800 m zavrnil globok sneg z nevarnostjo plazov.
Bili so (pre)zgodnji; tik po deževni dobi sneg še ni predelan, zato je več gaženja …
05.05. so se vrnili.
– – – –
Peru, Kovačič ’95
Vladimir Kovačič, Janez Jaklič (37) in Andreja Svete.
27.06. so odpotovali
01.07. so odšli iz Huaraza v dolino Ishinca in se
02.07. povzpeli na Urus (5495 m).
04.07. so bili na Ishinci (5530 m), se potem spustili v dolino Cojup in
05.07. nadaljevali proti Huapiju; bivak pod snežno mejo.
06.07. sta se Jaklič in Svetetova povzpela na Huapi (5421 m), Kovačič pa je iskal “boljši” prehod, prišel preveč desno in se povzpel na sosednji Choco (5228 m). Spodaj so se spet združili in nadaljevali v dolino Quilca Ysuanca.
07.07. so se vrnili v Huaraz.
11.07. sta se Kovačič in Svetetova povzpela na Pasturiri (5240 m)
15.07. so Kovačič, Svetetova ter Mrakova, Seljakova, Pichler, Zaman in Žumer odšli proti baznemu taboru pod Copo. Imeli so en šotor premalo … in
16.07. so se morali (megla, slabo izbran prehod …) na višini 5500 m obrniti.
17.07. so bili vsi spet v Huarazu.
29.07. s kombijem v dolino (z vasico) Pitee in naprej. Baza je sicer navadno pri jezercu, oni pa so se ustavili nekoliko preje.
30.07. so se povzpeli nas Huamasraju (5434 m) – očitno gre za prvi slovenski pristop; lep gorniški cilj – in se vrnili v Huaraz.
– – – –
Blanca, Lebar ’95
Cilj: Vzpon na Pisco (5800 m) in na katerega izmed bližnjih šesttisočakov.
Miran Cesar, PK Planika, Mirko Lebar (40), Jože Zupanc-Fajfon, član PK Rifnik, nek Italijan in dva radioamaterja – da bi novice o vzponu lahko sproti pošiljala v Slovenijo.
Mirko Lebar, invalid brez obeh nog iz Ložnice pri Žalcu, ki je bil tudi že na Grossglocknerju, Mont Blancu …
25.05.so iz Ljubljane odpotovali v Rim, potem pa v Limo.
… 06. so se povzpeli na Pisco. Kasneje nekaj menda tudi na Chopicalci (6354 m); poročilo AK Planika.
25.07. so se vrnili domov.
– – – –
Blanca, Aničin ’95
Aleksandar Aničin, Sašo in Tanja Tomaževič, oba AO Ljubljana – Matica.
01.06. sta odpotovala
Najpreje sta odšla na jug Peruja, na turistično-trekinško aklimatizacijo. Pri mestu Arequipa (2600 m) sta se
11.06. iz bivaka na višini 4200 m v sedmih urah povzpela na El Misti (5835 m) in še isti dan sestopila nazaj do Arequipe.
Nato sta odšla v Cordillero Blanco, kjer sta se
17.06. najpreje povzpela na Nevado Pastoruri (5240 m),
18.06. pa (po bivaku na Punto Pastoruri, 4800 m) v šestih urah po južnem ledeniškem pobočju (30-50°) še na Nevado Hurapasca (5430 m); najverjetneje šele prvi slovenski pristop.
V Huarazu sta se srečala s petčlansko beograjsko odpravo in domenili so se, da gredo skupaj v skupino Santa Cruz.
Vseh sedem se je povzpelo na sedlo med Alpamayem in Quitarajem.
26.06. sta se Aničin in Marinkovič po Ferrarijevi smeri (AD+, 400 m) v jugozahodni steni povzpela na Alpamayo (5947 m).
Po krajšem obdobju slabega vremena se je Aničin iz baze (4200 m) pod Alpamayem
29.06. po vzhodnem pobočju (do III) povzpel na K 5320 v grebenu Quisvarraju (Arhvay-Caca) – Quitaraju.
03.07. je Tomaževičeva zaradi službenih obveznosti odpotovala domov.
09.07. Aničin in Marinkovič povzpela po južnem grebenu (AD-) na Huascaran Norte (6655 m). Z njima so bili na vrhu še Cupač, Ljubojevič in Milojevič.
14.07. se je vrnil v Ljubljano tudi Aničin.
– – – –
Blanca, Radovljica ’95
AO Radovljica. Cilj: Pisco, Artesoraju, potem morda še v Bolivijo, v Cordillero Real.
Prvotno so načrtovali Yerupajo (Cordilleri Huayhuash) po prvenstveni smeri.
Vodja: … …, Lara Humar, Robert Primc, Janez Robič, Mojca Robič.
13.06. so odleteli skupaj s kranjsko odpravo in Tržičanom.
Primc je z Američanom Mikom Cotonom odpotoval v Bolivijo, v Cordillero Real.
Rezultati: Pisco, Copa, Chopicalqui (Avstrijska smer), Alpamayo in C. Real.
– – – –
Blanca, Kranj ’95
AO Kranj. Cilj: Severni greben severnega vrha Santa Cruz, Francoska v Tauriraju, morda južna stena Quitaraja; dva bosta tudi smučala.
Vodja: Andrej Prinčič, Gregor Piskar, Tomaž Strupi, Tone Šterm, Filip Vodnik, Darja Zaplotnik, vsi člani AO Kranj.
13.06. so odpotovali skupaj z Radovljičani in Tržičanom
Strupi in Šterm sta preplezala prvenstveno smer (???) v vzhodnem stolpu Tauliraja: TD, 400 m. Prinčič in Zaplotnikova sta se povzpela na Alpamayo po Italijanski smeri.
– – – –
Blanca, Meglič ’95
Matej Meglič, AO Tržič.
13.06. je odpotoval skupaj s Kranjčani in Radovljičani.
Z izraelskim soplezalcem sta odšla pod Artesonraju, toda brezuspešno.
Potem sta se z Robertom Primcem odpeljala v Vicos in se naslednji dan v sedmih urah povzpela na južni vrh Cope (6188 m); skozi ozebnik (45°) na ledenik in po vršnem grebenu (do 65°).
S Primcem sta odšla tudi v tabor (4900 m) pod Nevado Chopikalco (6354 m).
Naslednji dan ob 7. uri sta se v poldrugi uri povzpela do višine 5200 m ob vznožju zahodne stene Chopikalca. Ker pa se je prek stene prav tedaj zrušil velik serak, se je Primc odločil, da ne gre v steno in se je vrnil v bazo, Meglič pa je sam preplezal steno do grebena, ki ga je dosegel nekako 5800 m visoko. Na vrh ni šel, temveč je takoj sestopil po južnem grebenu do češke smeri in po njej nazaj v bazo, ki jo je dosegel ob 17. uri. Smer, za katero ni podatkov, da bi jo kdo že preplezal, naj bi se v primeru, da se izkaže, da je res prvenstvena, imenovala Dobrodošli v džungli (Welcome to the jungle), je ocenil s 90/65-75°, 600 m, 4.30 h.
17.07. se je vrnil.
– – – –
Blanca, Kamnik ’95
Kamnik. Cilji: … Huascaran
Vodja: Vincenc Berčič, Vincenc Grilje – Cene (62), Dušan Humar, Janko Plevel – Pubi, Jaka Škorjanc, vsi PD Kamnik, in Marjan Breščak (57) iz Mengša.
20.06. so odpotovali (kot njuna someščana) v Limo
26.06. je bilo vseh šest na vrhu Pisca (5752 m), potem pa so se vrnili v Huaraz, kjer je Breščaka, Griljca in Plevela prizadela huda driska, ki je trajala kar štiri dni in jih je povsem onesposobila.
03.07. so se Berčič, Humar in Škorjanc povzpeli na vrh Urusa (5495 m). Potem sta morala Humar in Škorjanc zaradi službenih obveznosti odpotovati v domovino, Berčič, Breščak, Grilje in Plevel pa so odšli v dolino Paron z željo, da bi se ponovno aklimatizirali. Bazo so postavili ob jezeru …. Toda bolezen je opravila svoje poslanstvo temeljito. Po štirih dneh so zapustili bazo, ne da bi se popreje kam povzpeli in se vrnili v Huaraz.
04.08. so se vrnili v domovino.
– – – –
Blanca, dvojka ’95
Cilji: Alpamayo (5947 m) in Huascaran (6768 m) ter prvenstvena smer na kakšnega od šesttisočakov.
Damjan Kočar in Klemen Mali, oba člana AO Kamnik.
20.06. sta skupaj s kamniško ekipo odletela iz Benetk v Amsterdam in v Limo.
25.06. sta se povzpela na Pisco (5800 m).
26.06. je Mali v levem delu južne stene Pisca preplezal krajšo grapo (60-70°, 150 m).
Sledil je pristop na Urus (5495 m).
10.07. sta se po Ferarijevi (AD+, 400 m, 4 h) povzpela na Alpamayo (5947 m).
19.07. sta bila po Normalni smeri (do 65°, 800 m) na Artesonraju (6025 m); vzpon in sestop 23 h.
Vzponu na Ranrapalco sta se odpovedala – stena je bila povsem kopna, pričakovala pa sta plezanju v ledu, morda kakšen skalni odstavek.
Po Normalni smeri sta se povzpela še na Huapi (5415 m).
14.08. sta se vrnila.
– – – –
Blanca, Mihelič ’95
Cilji: Huascaran.
Tine Mihelič (54), Dušan Pichler, Andrej Zaman (19), Jože Žumer.
02.07. so odpotovali.
23.07. so odšli iz Huaraza in bili zvečer v bazi, naslednji dan so se povzpeli v Campo Uno (5200 m), potem do Campo Gargante (5900 m) in
26.07. na severni vrh Huascarana.
27.07. so se vrnili v Huaraz.
Zaman in Žumer sta se s Kovačičičem potem povzpela še na Huamasraju.
04.08. so se vrnili v domovino.
– – – –
Blanca, Obalni AO ’95
Obalni AO
V obdobju junij-julij so se povzpeli na Pisco, Pastaruri in Copa, Chopicalci pa le do 5800 m.
– – – –
Blanca, Rifnik ’95
Plezalni kljub Rifnik, Šentjur “Andi 95”.
Cilji: Debelak – Žerovnik prvenstvena v osrednjem delu Z st. Huandoya, pristop na Huascaran.
Vodja: Dušan Debelak, Jože Cajzek, Andrej Govedič, Viki Mlinar, Aleš Nežmah, Franc Pepevnik – Aco, in Tomaž Žerovnik, člani PK Rifnik, Dušan Stmec, AO TAM in Jernej Grudnik, AO Planika Luče. Z njimi je v Blanci plezal tudi Španec Aritza Monasteno.
23.05. so odpotovali.
Za aklimatizacijo so se najpreje povzpeli na Churop (5200 m), potem pa še na Pastaruri (5200 m). Z njega je Pepevnik poletel s padalom, Debelak in Mlinar pa sta smučala na “veliki nogi”.
Naslednji teden so potem za sprostitev sodelovali na športnih igrah, ki so jih – z mednarodno udeležbo -pripravili domačini. Cajzek je zasedel 3. mesto v veleslalomu, Debelak pa je zmagal na tekmovanju v športnem plezanju (na naravni skali) pred dvema Američanoma.
06.07. so Grudnik, Mlinar in Monasteno ponovili Slovensko smer v Artesonraju (6025 m).
Tura Debelaka in Žerovnika se je končala pod južno steno Huandoya; Tomaževe bolečine v grlu, preveč oddaljena voda in utrujenost od nošnje 30 kilogramskih nahrbtnikov …
06.06. Cajzek, Govedič in Stmec so se po Normalni smeri povzpeli na Pisco.
Grudnik, Mlinar, Nežmah in Pepevnik so v južni steni Pisca (5800 m) preplezali smer, za katero mislijo, da je prvenstvena – Štajerska. Dostop je enak, kot za Normalno smer, potem pa desno čez ledenik. Vstopili so v vpadnici velikega vršnega seraka. Po ozebniku (45-60°) do skalne zapore in po ledu (80°) v skalah na snežni plato. Potem pa levo v manjši žleb (60°) in do njegovega konca pod manjše gobaste serake. Pod njimi so prečili (70°,30 m) desno in nadaljevali (80°) pod zgornji serak. Tik pod njim so izstopili levo na rob stene. Sestopili so po normalni smeri.
Ob 6. uri tega dne je naveza Debelak – Žerovnik začela z vzponom v južni steni Huandoya. Krajna poč ju je hudo zaposlila, višje pa je bilo potem bolje. Izmenično sta plezala raztežaje z naklonino 60-90°. Popoldan pa ju je objela megla, ravno ko sta dosegla skalni del stene. Videla sta le kaka dva raztežaja naprej, dovolj, da jima je postalo jasno, zakaj so Japonci v sosednji smeri porabili toliko svedrovcev. Bivakirala sta v snežni luknji ok. 5800 m visoko, čez noč se je sicer zjasnilo, toda
07.06. zjutraj je bilo spet oblačno in še veter je pihal. Debelak in Žerovnik pa sta vseeno nadaljevala. Po 30 m prostega plezanja (VI+) pa je bilo konec z oprimki. Kmalu tudi s specialčki in krempeljci ni več šlo. In ko se je Debelaku izpulil klin in ga je šele tretji zadržal, sta videla, da brez svedrovcev res ne gre. Odločila sta se za povratek.
16.06. Grudnik in Mlinar sta se namenila v Francosko smer. Ob odlomu, ki je povsem spremenil steno (podrlo se je “pol smeri”) sta začela plezati desno (še bolj desno od Francoske smeri) in tako plezala skoraj do vrha stene, šele v izstopnih ozebnikih sta se priključila “originalni” Francoski smeri. Novo smer sta imenovala JAGE, ocenila pa 90/50-60°, 500 m.
Istega dne je Nežmah z Monasterio ponovil smer Peru – Kanada (Peruan – Kanadia, 85/55-60°, 400 m, 9 h).
17.06. pa sta to smer ponovila še Debelak in Žerovnik, Govedič – Pepevnik – Srnec pa klasično Ferarijevo smer (50-75°, 4 h).
26. – 29.06. so Debelak – Žerovnik in Mlinar – Pepevnik plezali v Huascaranu Sur.
25.06. so prišli skozi vas Shilla in naslednji dan začeli s plezanjem na višini 4700 m. Po skalnem grebenom (IV) do višine 5200 m (1. bivak), ko je greben postal snežen. Po njem (skala IV+ 10 m, sicer 50-70°) do višine 5900 m; 2. B. Tretji dan so nadaljevali po strmem ledu (2 R 80-85°, sicer 50-60°) do vršne glave – piramide (6470 m), kjer se njihova nova smer konča. Z nje so prečili po grebenu do višine 6550 m; 3. B. četrti dan – imeli so že zelo slabo vreme, bilo je veliko novege snega, močan veter in slaba vidljivost – so nadaljevali na vrh Huascaran Sur (6768 m) in sestopili po Normalni smeri na sedlo Ganganta. Peti bivak so imeli (zaradi slabega vremena) že na ledeniku,. Za celotno turo (dolga ok. 5 km) je bilo 40 ur efektivnega plezanja.
13.07. je imel Mlinar prehude želodčne težave, zato sta za vzpon v južni steni gore Piramide (5885 m) ostala Debelak in Monasteno sama. Ob pol šestih sta bila že pod steno, ovešena le z najnujnejšo opremo. Začela sta na dnu navpičnega žleba (zagrajenega s skalo), ki vodi na vrh levo od dotlej edine smeri v tej steni. Po 12 m se je naklonina nekoliko zmanjšala in naslednje tri raztežaje sta lahko plezala nenavezana. Plezala sta nekoliko v desno in se znašla pod sneženo vertikalo. Prehod sta našla na desni, potem pa spet navzgor. Prečnica v navpičnem snegu, ki sta jo ocenila za “grozno”, ju je privedla v kombiniran svet. Višje je bilo še 300 m ne preveč predelanega snega z naklonino 60-70°. Rob stene oz. vrh sta dosegla ob petih popoldan. Potem pa po isti smeri še nazaj! Le na ključnih mestih sta se oba spuščala; za ledne kline ni bilo razmer, pomagale so le “sulice”. Potem je začelo snežiti in ovila ju je gosta megla, ki ju je 300 m nad vznožjem stene prisilila k nepredvidenemu postanku. Po dveh urah je meglo zamenjala luna, tako da sta lahko nadaljevala in ob tretji uri zjutraj sta si že na varnem stisnila roko. Skupaj sta bila v steni 23 ur.
Rezultati:
– Verjetne prvenstvene smeri, je pa potrebno preveriti. 06.06. Grudnik – Mlinar in Nežmah – Pepevnik, Nevado Pisco, južna stena, Štajerska: TD (80/45-55°), 600 m, 8 h.
– 16.06. Grudnik – Mlinar Alpamayo, južna stena: JAGE, 90/ 50-60°, 500 m, 5 h.
– 26. – 29.06. Debelak – Žerovnik in Mlinar – Pepevnik, Huascaran Sur, Alpos Slovenia: TD (IV+, 50-85°), 1650 m, 40 h (4 B).
– 13.07. Debelak – Monasteno Piramide, južna stena, FACIG uno: ED (V+, 90/55-90°), 780 m, 11 h.
– – – –
Blanca, Kozjek ’95
P. Kozjek. Cilji: solo ponovitev Barard – Defrivieres v Huascaranu Norte, ogled S st. Chopicalquija.
01.08. je odpotoval
P. Kozjek. Cilji: Prvenstveni vzpon v S st. južnega vrha Huandoya.
Pavle Kozjek, član AO Ljubljana-matica.
01.08. je odpotoval iz domovine. V Amsterdamu so se mu pridružili Reinhard Buscher z ženo Jeanette in njegov plezalski tovariš Aleks Hartlein.
08.08. so se za aklimatizacijo povzpeli na Pisco. Pavle je potem takoj podal pod Huandoye. Prečil je ledenik in bivakiral na najvišji točki morene pod steno južnega Huadoya in
09.08. s jutranjim svitom – pred peto – začel novo smer:
… Sam v tisočmeterski ledeni vertikali, samo z dvema cepinoma, derezami in vrvjo; to je tisto, zaradi česar sem se po prvem obisku perujskih andov vedno znova vračal v te gore. Kratek postanek na vrhu, pogled kot iz letala na jezera v dolini Yanganuco, pa spet po steni nazaj. Treba je hiteti, saj sonce vse bolj ogreva led in majave skale, ki čakajo na svoj trenutek, da zgrmijo po steni navzdol, čas za veselje in zadovoljstvo je prišel šele potem, ko sem bil spet spodaj na varnem. Takrat sem smer tudi krstil: Oro del Inca – Zlato inkovskega vladarja naj bo, saj doslej še v nobeni gori nisem videl tako lepih zlatih barv jutranjega sonca.
13.08. sta se Kozjek in Aleks povzpela na Chopicalqui (6354 m)
22.08. sta Kozjek in Buscher prišla še na severni vrh (6655 m) Huascarana.
Rezultati: Prvenstveni vzpon prek SV stene južnega Huandoya (6166 m). Oro del Inca: ED (VI-, 85°/V, 65-70°), 1000 m, 5 h, in – prav tako solo – sestop po Francoski (TD, 4.30 h).
ARGENTINA & ČILE
ARG & CHL, KMS ’95
Komisija za mednarodno sodelovanje PZS.
Cilji: pristop na Aconcaguo, obisk Bariloč, tihomorske obale in južnega Čila.
Vodili so Janez Pretnar, Joco Balant in Tomaž Vrhovec, zdravnik je bil Miha Zajc; skupno 44 iz Slovenije in Trsta.
20.01. so odšli na pot.
Po pridobitvi dovoljenja za bivanje v obmejnem območju so se aklimatizirali v okolici vulkana San Jose (5821 m). Postavili so tri tabore in večina se jih je povzpela nad 5000 m, nekateri tudi na najvišji vrh. Na račun so prišli tudi jadralni padalci, pet jih je bilo iz okolice Radovljice in Lesc.
Po krajšem odmoru so odšli pod Aconcaguo. Vreme se je izboljšalo in ni bilo kaj odlašati.
20. in 23.01. se jih je na najvišjem vrhu zvrstilo kar 16: Miha Anželj, Janez Baloh, Martina Bakše, Emirjan Dežman, Alja Grošelj, Tomaž Kavar, Borut Kokelj, Boštjan Kostanjšek, Boris Kurinčič, Boštjan Peternel, Gorazd Pozvek, Ivan Pšenica, Marko Rupnik, Peter Svete, Tomaž Vrhovec in Miha Zajc(ob njih je bil na vrhu še Matjaž Čuk). Vzpon so opravili v zelo ugodnih vremenskih razmerah; najštevilnejši slovenski obisk te mogočne gore doslej.
In ker večjih problemov ni bilo, se jih je nekaj povzpelo še na pettisočak Bonete.
Potem je glavnina odpotovala v južni Čile in Bariloče. Povzpeli so se na Villarico in Catedral. Deset pa jih je odšlo v atakamsko puščavo in se poskusili še z Ojos del Salado. Kostanjšek je dosegel njegov severni vrh (prek 6800 m), skupina sedmih, ki je hotela na glavni vrh, pa je morala zaradi (pre)obilice snega nekaj pod njim odnehati.
– – – –
Aconcagua, Pivka ’95
Kljub obljubam, posredovanjem … mi ni uspelo zbrati konkretnejših podatkov. Menda jih je bilo pet, so zelo aktivni tekači na dolge proge in vsaj eden od njih, Janez Turk iz Dolnje Košane pri Pivki, je bil že (1993) na vrhu Aconcague; tokrat sta se na vrh menda povzpela dva.
– – – –
Aconcagua, jeseniška GRS ’95
Postaja GRS in AO PD Jesenice ob 70. letnici GRS, Alpinistična odprava. Cilj: Vzpon na Aconcaguo.
Vodja Klemen Volontar, Andrej Babič, Roman Česnik, Žiga Jensterle, Alojz Novak, Boris Pervanja, člani AO Jesenice in GRS Jesenice, pridruženi pa Matjaž Globočnik, Slavko Terseglav, ki je skrbel za zdravje in Rado Urevc.
09.01. so poleteli z Dunaja prek Londona in Rio de Janeira v Buenos Aires
14.01. popoldan pa so iz Mendoze odpotovali v Confluerico. Vreme se je poslabšalo, začelo je snežiti (prvič po 20 letih v tem letnem času), zato so morali (pre)dolgo čakali na mule. Čas so mdr. izkoristili tudi za izlet proti Plaza Francia in pod južno steno Aconcague. Šele
18.01. so prišli z mulami. Toda samo Globočnik je že ta dan odšel višje in
19.01. dosegel vrh. Imel je lepo, toplo, nevetrovno vreme. Tega dne so tudi ostali odšli navzgor in
23.01. ob 14. uri sta bila na vrhu še Babič in Novak. Imela sta slabo vreme; hud veter, temperatura pod -15°C.
25.01. so bili spet vsi v Mendozi.
Potem so imeli različne poti. Obiskali so tudi Bariloče (SC de Bariloche), kjer so stanovali v Planinskem stanu. Srečali so se z vsemi starostami SPD: Arkom, Bertoncljem, Razingerjem, Simčičem … obiskali so lokalne znamenitosti
Babič in Novak pa sta “nekaj malega tudi plezala v Catedralskih stolpih.”
08.02. so se z avtobusom odpeljali v Buenos Aires in
12.02. poleteli nazaj v Evropo.
13.02. so bili spet v domovini.
– – – –
Aconcagua, smučarska ’95
Cilji: smučanje z Aconcague po Direktni varianti v Poljskem ledeniku (SV st.) Aconcague (6959 m).
Andrej Zorčič in Tomaž Klinar, člana Akademskega AO iz Ljubljane.
27.11. sta odletela iz Benetk in
02.12. sta bila v baznem taboru.
04.12. sta se povzpela do Plaza Alaska (5100 m) in
05.12. je Klinar prečil SV pobočje Aconcague in si ogledal Poljsko smer. V njej pa je bilo le malo snega; spodnja pobočja pa so pokrivali penitentesi, v srednjem pa so dominirali seraki in vodni led. Odpovedala sta se zato osnovnemu cilju in
06.12. je Klinar po Normalni smeri dosegel vrh Aconcague, Zorčič pa je odnehal na višini 6300 m.
… 12. sta se povzpela na sedlo (ok. 5100 m) med Combre Catedral in Morro Catedral. Klinar se je povzpel še do nekaj višjega vrha, s katerega je potem smučal, Zorčič pa se mu je pridružil na sedlu. Razmere so bile ugodne. Smuk sta ocenila s V, 600 m.
17.12. sta se vrnila v domovino.
