Gorenjski Glas, 11. marec 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Že ob sami kraji sem se delno zavedal, kaj vse sem izgubil. Kasneje se je večina stvari potrdila. Najbolj sem prav gotovo pogrešal nahrbtnik, saj nihče ni imel v rezervi kakega večjega. Za na sem goro si ga moral sposoditi od Šerp. Zelo sem žaloval tudi za štirimi poslikanimi filmi. Prav prvi dan dostopa sem namreč veliko energije vložil v fotografiranje.
Najhuje pa se mi je zdelo to, da so mi skupaj z vsemi predmeti v nahrbtniku odnesli tudi vero v poštenost Nepalcev. V sedemnajstih letih, kolikor obiskujem to deželo s krajšimi ali daljšimi presledki, mi niso ukradli še ničesar. Tako močno sem verjel v poštenost teh preprostih ljudi, da nikdar nisem posvečal pretirane pazljivosti svojim predmetom. Še posebej me je presenetilo to, da so me okradli prav v teh krajih, ki so se mi zdeli povsem oddaljeni od negativnih vplivov civilizacije. Na žalost pa to ni bila edina kraja na tej odpravi. Nazaj grede, ko sva z Markom hodila po Katmanduju, so njemu sredi gneče na ulici ukradli denarnico z vsem denarjem in bančno kartico. Pošteni domačini so naju prepričevali, da je to posledica kvarnih vplivov iz Indije. Kljub temu pa to ne spremeni dejstva, da te lahko okradejo tudi v Nepalu.
Na izgubo nahrbtnika sem hitro pozabil, saj me je pot ponovno povsem prevzela. Dolina se je počasi ožila in vse manj je bilo ravnic na obeh bregovih reke. Dopoldne drugega dne smo srečevali brhka dekleta, ki bi s svojo lepo obleko in skrbno naličenimi obrazi še v mestu zbujala pozornost. Tudi fantje, ki so prihajali v vas so bili nenavadno lepo urejeni. Večina je v rokah nosila nekaj knjig in zvezkov. Ugotovil sem, da so to srednješolci na poti v šolo. Kasneje smo srečevali tudi glasne gruče otrok, ki so s črnimi tablicami pod pazduho in majhnimi nahrbtniki na ramah hiteli v šolo po znanje. Pogosto so se nam skupine šolarjev ali pa tudi posamezniki na poti iz šole domov pridružili na skupnem delu poti. Večina je skušala uporabiti svoje znanje angleščine v pogovoru. Nekoč se mi je pridružil celo učitelj. Začel je z nekaj lepo zastavljenimi vprašanji. Na moje odgovore in povratna vprašanja pa je ostal nem ali pa nekaj jecljal. Opravičil se mi je zato, ker tako slabo govori angleško. Daleč od vsake motnosti izpopolnjevanja je njegovo znanje vedno slabše. Kljub temu sem ga pohvalil in bil je tako zadovoljen, da me je povabil na čaj v bližnjo čajnico ob poti.
Šolo obiskujejo le otroci, katerih starši lahko plačajo šolnino, kajti osnovna šola ni obvezna in niti brezplačna ne! Pomembno pa je, da otroci obiskujejo šolo, da se naučijo vsaj nepalščine, saj ljudje v teh krajih govorijo različne dialekte, katerih osnova je jezik hindi. Včasih se mi je zdelo prav smešno, ker naši spremljevalci niso razumeli domačinov. Res je bilo nenavadno, da so bili Nepalci kot tujci v svoji lastni deželi.
V ekipi sta bila dva človeka, ki sta že bila v baznem taboru. Boštjan je bil skupaj s Šraufom na izvidnici, kuhar pa si je po ukazu agencije ogledal pot v času pred monsunom. Vsakdo od “poznavalcev” je imel svojo resnico o teh krajih in niti drug drugemu nista preveč verjela. Pri Boštjanu smo imeli pogosto občutek, da je vsaj polovico izvidnice prespal, kuhar pa je nenehno zatrjeval, da na poti ni mogoče kupiti hrane, čeprav so vsakodnevni dogodki govorili prav nasprotno.
Po treh dneh hoje smo se odločili, da počakamo drugo skupino, ki je hodila dan za nami. Prostor, ki sta ga za tabor določila Roman in zvezni oficir, nam je bil vse prej kot všeč. V ozki dolini je bilo le nekaj skromnih hiš s čajnico, prostora za šotore pa praktično nobenega. Ni nam preostalo drugega, kot da se utaborimo na njivi, kjer so pravkar pobrali koruzo.
