Gorenjski Glas, 11. februar 1997
Piše: Andrej Štremfelj
V deževnem popoldnevu smo zapustili Katmandu. Najeli smo tovornjak za opremo in avtobus za nas in naše spremljevalce. Spremljevalna ekipa Šerp je bila večja kot običajno. Glede na to, da smo imeli v načrtu plezanje na alpski način, bi zadostoval le sirdar, to je vodja ekipe in kuhar s svojimi pomočniki. Zaradi Bobaya, drugega od načrtovanih šesttisočakov, ki je bil še nepreplezan, pa smo morali organizirati našo odpravo kot mešano slovensko-nepalsko. Za nas je to pomenilo tri dodatne Šerpe, tako da je spremljevalna ekipa na koncu štela šest ljudi. Skupaj z nami je odpotoval tudi eden od treh dodeljenih zveznih oficirjev, ostala dva pa sta se z raznimi izgovori napovedala kasneje.
Ob odhodu iz Katmanduja se verjetno nihče od nas ni povsem zavedal, na kako dolgo pot smo se podali. Vozili smo se dobre tri dni in celo prvo noč. Konec ceste in začetek našega pohoda je bila vas Gokule ob reki Chamlyi, ki ima svoj glavni izvir v srcu Apijeve skupine. Sedemsto kilometrov smo prevozili najprej proti zahodu, nato pa še dvesto petdeset na sever. Na tem zadnjem odseku smo vozili s povprečno hitrostjo dvanajst kilometrov na uro.
V avtobusu je bilo dovolj prostora. Enolična deževna pokrajina, prihajajoči mrak in enakomerno pozibavanje so me zazibali v nemiren dremež, ki se je s presledki potegnil vse do jutra. Deževalo je že tretji dan. Zdelo se mi je, da je poslabšanje za ta letni čas nenavadno dolgo in močno. Na višini je moralo nasuti velike količine snega. Za hip sem pomislil na tiste, ki so v teh dneh plezali visoko v gorah. Zaželel sem jim, da bi bili te dni nekje na varnem. Niti slutil pa nisem, da sta Tadej in njegov prijatelj za las odnesla celo kožo pod Nilgiriji, Bojan in Žiga pa za vedno ugasnila v metežu več kot tisoč kilometrov daleč stran v pogorju Kangchendzenge.
Prebudil sem se v Teraju. Prek tega nižinskega dela na jugu Nepala, ki je zaključek obsežne indijske ravnine, poteka tako imenovana avtocesta, ki povezuje deželo od vzhoda do zahoda.
Avtobus je drvel po pretežno ravni in dobri cesti. Mimo oken je počasi drsela pokrajina posejana z riževimi polji. Zdela so se mi kot geometrijski liki, narisani z nerodno otroško roko. Vmes so bile raztresene nizke koče prekrite s slamnatimi strehami, včasih samotne, včasih stisnjene v gručo vasi. Bivoli so leno ležali v sencah streh postavljenih nalašč zanje, ali pa se namakali v mlakužah, ki so se napolnile ob zadnjem deževju. Pokrajini so življenje vdihnile postave, ki so se zibale po ozkih stezah med polji, se sklanjale nad preprostimi rali sredi njiv, kjer so letos že drugič poželi riž.
Redko so se hiše približale cesti. Skozi tako strnjene vasi smo običajno drveli z nezmanjšano hitrostjo. Omejitev ni, ali pa jih vozniki ne upoštevajo. Samo neznosno rezko trobljenje je opozarjalo prebivalce na drvečo nevarnost. Še potepuški psi so takrat zapustili svojo promenado. Le kako zbegano tele ali podivjana čreda bivolov, ki so ušli nemočnemu otroškemu pastirju, so voznika sem in tja prisilili, da je močneje zavrl.
Polja je zamenjal redek listnat gozd z gosto podrastjo. Na kontrolni postaji sem prebral, da se nahajamo v enem od kraljevih nacionalnih parkov. Obsega preko devetsto kvadratnih kilometrov. V gričevju na severu so to gozdovi hrasta in njemu podobnih dreves s trdim lesom, na jugu pa travnata pokrajina, kakršna je v davnih časih prekrivala večji del indijske podceline in jo je človek skozi stoletja spremenil v riževo žitnico. Podobno kot v bolj znanem parku Čitvan, tudi tu lahko srečaš tigra, še večja znamenitost pa so divji sloni in nosorogi. Naravno mejo parka na zahodu predstavlja reka Karnali.
