Gorenjski Glas, 4. februar 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Po nesreči, ki je slovenskemu alpinizmu vzela starosto med himalajci ter organizatorja in vodjo načrtovane odprave v zahodni Nepal, Staneta Belaka Šraufa, smo na Komisiji za alpinizem kar nekaj časa razpravljali o tem, ali odpravo sploh organizirati ali ne. Glede na to, da se je v Sloveniji krog aktivnih alpinistov s himalajskimi izkušnjami zelo zožil in postaral in da je bila odprava namenjena večinoma mladim, smo se odločili, da skušamo akcijo kljub vsemu izvesti. Še največ težav je bilo z iskanjem vodje odprave. Voditi skupino mladih, pretežni meri v Himalaji neizkušenih alpinistov, v visoke stene šest in sedemtisočakov je precej odgovorna naloga. Poleg tega se je pred vodjo postavila tudi zahtevna naloga vodenja odprave v povsem neznan predel Nepala in seveda vedno pereče vprašanje relativno visokih sredstev, ki jih je treba zbrati do odhoda. Po dolgem času negotovosti je v to kislo jabolko ugriznil izkušeni Roman Robas, ki je odlično opravil svojo nalogo. 30. septembra smo iz brniškega letališča poleteli proti Katmanduju, glavnemu mestu Nepala.
Poleg vodje odprave in mene so bili v odpravi še Janko Meglič iz Tržiča, Tomaž Humar in Marko Prezelj iz Kamnika, Savinjčan Jernej Grudnik, Boštjan Slatenšek, Matic Jošt, Dušan Debelak in Tomaž Žerovnik iz štajerskega konca, Peter Mežnar iz Tolmina in zdravnik odprave dr. France Srakar.
Nepalska prestolnica nas je pričakala hrupna, kot se ji to poda zadnja leta, poleg tega pa deževna in blatna. V dveh dneh smo morali nakupiti vso hrano in manjkajočo opremo. Dež je oviral nakupe še bolj pa pakiranje, ki je za odpravo kar pomembna naloga. Fantje, ki so bili za to zadolženi, so delali dva dni brez prestanka. Pripraviti osemdeset tovorov sploh ni mačji kašelj. Vsak tovor mora tehtati približno trideset kilogramov. Razne vrste embalaž lično pokvarljiva hrana, plezalna oprema, šotori, gorivo in še marsikaj je treba spraviti skupaj tako, da kar največ stvari priroma v bazni tabor nepoškodovanih. Poleg tega so potrebovali, da ne bo treba za vsako malenkost brskati po vseh tovorih. Roman je ves čas romal po uradih ministrstva za turizem, agencije, ki je urejala naše formalnosti v Nepalu in zasebne letalske agencije Everest”. Da bi čim bolj skrajšali trajanje odprave smo želeli dostop skrajšati s helikopterskim poletom do baznega tabora. Po valu demokracije, ki je v Nepalu zavladala v začetku devetdesetih let, so se vzporedno s kraljevo letalsko družbo pojavile še nekatere privatne. Te večinoma letajo z velikimi helikopterji ruske proizvodnje in so cenovno zelo konkurenčne, kljub temu pa še vedno drage.
Zaradi nestabilnega vremena se je Roman zadnji hip odločil za klasičen dostop. Po eni strani ni hotel tvegati visokih stroškov in dragocenega časa po drugi pa je za prilagajanje na višino veliko bolje, da se dostop opravi peš in se na višino baznega tabora pride postopoma. K tej odločitvi je precej pripomoglo vedno nepredvidljivo kolesje nepalske Birokracije. Dodelili so nam kar tri zvezne oficirje, kar je močno povečalo stroške odprave. Poleg tega so nam zaračunali polno ceno dovoljenj za vse tri vrhove, čeprav je bila še lanska angleška odprava na Api oproščena teh dajatev. Razlog je bil večja promocija manj obiskanih gora. Nam pa so dali tri ločena dovoljenja, za vsak vrh svojega, čeprav smo bili ena sama odprava. Očitno smo zaradi take podjetnosti ustvarili vtis, da so kraji na zahodu že dovolj poznani in so nam ukinili ugodnosti. Kasneje smo bili vsi enotnega mnenja, da bi bili v primeru poleta prikrajšani za nepozabno doživetje; za številne obraze zahodnega Nepala.
