Gorenjski Glas, 20. maj 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Ostali člani odprave so dan pred najinim odhodom iz baze odšli vsak v svojo steno. Najbolj sta pohitela Peter Mežnar in Matic Jošt. Že zvečer sta vstopila v južno steno Nampe (6755m). Ponoči sta preplezala najtežji del smeri, devet raztežajev dolg zaledenel ozebnik naklonino do 85. Do roba stene, smer sta speljala prav na vrh, sta dvakrat bivakirala in sestopila po japonski smeri. Novo smer sta poimenovala “Jagodna polja” in jo posvetila Slavcu Svetičiču. V drznem solo vzponu je preplezal Tomaž Humar severovzhodno steno Bobaya (6808m). Po enem bivaku v steni je 2. novembra stopil na deviški vrh Bobayja in še enkrat bivakiral na sestopu. Smer “Zlato srce” (V, do 85) je posvetil svoji ženi. Na sestopu je smeri vzpona dodal še dve daljši varianti.
Najtrši oreh je predstavljala SV stena Apija (7132m). V steno so vstopili Dušan Debelak, Janko Meglič in Tomaž Žerovnik. Po treh dneh plezanja in zamotanega iskanja najlažjih prehodov so dosegli serak na višini 6050 m. Zaradi Tomaževega slabega počutja sta zjutraj nadaljevala le Dušan in Janko. Največje težave so predstavljale poledenele plošče na višini 6800 m. V močnem vetru sta dosegla vrh in še istega dne sestopila do seraka. Naslednji dan so vsi trije sestopili po smeri vzpona. Prvenstveno smer so poimenovali Alpos-Facig- Solza za Jasno. Prvi del imena sta njihova sponzorja, sicer pa so jo posvetili Jasni Bratanič. Smer so ocenili s TD+, V+, 95/ IV, 55, in je visoka kar 2600m.
S temi vzponi je odprava upravičila vsa pričakovanja, sredstva in namen, s katerim je bila organizirana. Mlajša generacija alpinistov je dobila priložnost, da se je preizkusila v visokih himalajskih stenah do višine 7000 m. Pohvalen je čisti alpski način, kakor so bile vse tri stene preplezane. Odprava je bila relativno draga, vendar smo se ob vrnitvi vsi strinjali, da tako visokih, težavnih in deviških sten zlepa ni več mogoče najti. Vsi trije vzponi in torej odprava kot celota so dobili v tujini zelo visoke ocene, vzbudili veliko zanimanje tujih alpinističnih revij in utrdili sloves slovenskega alpinizma v svetu. Sam z doseženim seveda ne morem biti zadovoljen. Pokrajina zahodnega Nepala in same gore so name napravili močan vtis. Izkušnja s plazom je bila groba šola življenja. Se enkrat se je pokazalo, da je objektivne nevarnosti zelo težko predvideti. Vendar tako je življenje, pa naj bo doma ali v gorah. Ljudem ki tega ne razumejo, je zelo težko dopovedati, da vsakič odhajam od doma s trdnim namenom, da se vrnem. Res pa je, da se ukvarjam z relativno nevarno dejavnostjo, katere del je čisti šport, drugi del pa še marsikaj drugega. Med drugim je to tudi mukotrpno zbiranje sredstev na eni strani in čudoviti obrazi zahodnega Nepala na drugi, tudi tisti, ki so me spremljali na poti od doma do doma. Mojo udeležbo na odpravi so poleg Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije podprli še: Mestna občina Kranj, Gorenjski sejem, Zavarovalnica Triglav Kranj, IBI Kranj, Emona Merkur d.d. Ljubljana, Iskra Commerce, Unihem Medvode, ETP Kranj, Marmor Hotavlje, Planika Kranj, Papi sport trgovina, Vio Montana Tržič in Avto šola ing. Humar.
