Gorenjski Glas, 22. april 1997
Piše: Andrej Štremfelj
Potem se je začelo zares. Vsak je imel svoje načrte in želje, ki jih je obdržal zase ali pa uresničeval s katerim od prijateljev. Doma smo se sicer okvirno že dogovorili, vendar smo pustili vse možnosti odprte. Prve dni smo hodili okrog baznega tabora po razglednih točkah, od koder smo si ogledovali vse tri cilje. Spotoma smo že razmišljali, kam se bomo odpravili na resno aklimatizacijsko turo. Za vzpon na vrh okrog sedem tisoč metrov, ki se ga lotiš na alpski način, je potrebno doseči višino šest tisoč metrov in po možnosti tam tudi prespati. Recept je star in sem ga preskusil že na večih odpravah.
V dveh dneh smo se dobro privadili višini štiri tisoč metrov, saj je bil bazni tabor komaj 3650m visoko. Midva z Markom, ter Dušan in Tomaž smo si ogledovali Api, ki se je pokazal kot strahotno obsežna gora, kjer smo si od spodaj komaj lahko predstavljali vse dimenzije v stenah. Dogovorili smo se, da gremo na klimatizacijski vzpon na nasprotna konca gore, da bi si kar najbolje ogledali tudi morebitno lažjo možnost sestopa. Sestopi so sploh predstavljali veliko težavo pri vseh treh vrhovih, saj na južno stran enostavno ni bilo lažjih pobočij, primernih za hiter sestop.
Matic in Peter sta si ogledovala Nampo. Ugotovila sta, da so razmere v spodnjem strmem delu stene dokaj ugodne, zato sta za prilagajanje na višino izbrala sedlo med Apijem in Nampo, od koder sta si nameravala ogledati sestop po zahodnem grebenu, kjer so na goro že splezali Japonci.
Za odpravo kot celoto je veliko uganko predstavljal še nepreplezani Bobaye. Prav zato, ker na njem ni stal še nihče, smo morali odpravo organizirati kot mešano slovensko-nepalsko. Trije Šerpe niso bili višinski nosači ampak enakovredni člani odprave. Praviloma bi morali na Bobaye stopiti vsaj z enim od njih. Gora pa je ponujala na to stran povsem pretežek obraz, da bi ga zmogli Šerpe brez pomoči fiksnih vrvi. To bi pomenilo precej več časa in dela. Tomaž si je želel preplezati steno sam na alpski način, Nejc in Boštjan pa kar nista vedela, za kaj bi se odločila.
Tri dni po prihodu v bazo smo se razkropili na prvo resno aklimatizacijsko turo. Z Markom sva si izbrala enega od obeh vrhov na skrajno zahodnem koncu amfiteatra, za katerega sva glede na obstoječe zemljevide upala, da sega preko 6000m. Potihem sva računala, da nama bo uspelo preplezati oba, saj je bil poseben mik tudi dejstvo, da sta bila po vsej verjetnosti oba še deviška. V ta del naju je vleklo tudi prepričanje, da si bova lahko dodobra ogledala zahodno stran markantnega južnega stebra Apija, ki je buril domišljijo že pokojnemu Šraufu. Zadnji dan so tudi Janko, Tomaž in Nejc ugotovili, da je največ možnosti za dobro prilagajanje prav v tem predelu, zato smo se odpravili skupaj.
Z izposojenim nahrbtnikom, ki je grozil da mi bo s svojo težo zlomil hrbtenico, sem zadnji zapustil bazo. Dobro kosilo mi je obremenjevalo želodec, zato sem hodil počasi po ravnini proti koncu doline. Pokrajina je bila zame z vsakim korakom nova. Že prvi pogledi iz vznožja Apijeve stene so potrdili star pregovor, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Spodnji del od blizu ni bil več tako grozeč kot je bilo videti iz baze. Le razdalje niso bile nič krajše kot na prvi pogled. Pot po dolini se je strahotno vlekla. Šele zadnji del se je bolj strmo dvignil.
Prišli smo na rob ledeniške morene, ki smo mu sledili še nekaj časa, dokler nismo našli primernega prostora za bivak. Janko, Tomaž in Nejc so si že postavili šotor. Najprej sva nameravala še kos poti naprej, potem pa naju je premamila družba in sva ostala. Spali smo dvignjeni visoko nad dolino. Kot iz balkona smo opazovali čaroben večer. Tudi stena, kamor smo nameravali naslednji dan, je bila videti prijazna.
