Občni zbor Akademskega AO

Na našem odseku gojimo svetlo tradicijo askeze in samoodrekanja.

Bilo je lanske novemberske deževne nedelje v Vratih, na pohodu v spomin Tinetu Miheliču, enemu najbolj znanih članov Akademskega AO. Andrej Stritar je takrat pripomnil, da je “Akademski alpinistični odsek v rahlem drncu propadanja že zadnjih 60 let, ampak je bil vedno eden od najbolj fajn ferajnov. Mimo grede, Andrej je imel v mladih letih funkcijo gospodarja Akademskega AO, danes pa šraufa atomske bombe, žuga s prstom severnokorejskemu kralju Kim Il Jongu, izpod njegovega peresa prihajajo gorniške knjige, še danes pa rad okovanko zasadi v kako visokogorsko strmino. Tercijalke bi znale povedati, da je tudi soprogo spoznal na našem ferajnu. Skratka, same fajn reči.

No, da ne zaidemo. Gospodarja na AAO ne rabimo več, Akademski AO pa še danes zagovarja politiko zmernega napredka brez ihte. In še vedno trdimo, da smo eden od najbolj prijetnih društev alpinistične turistike, ki podpira tudi ostale, s hribi povezane dejavnosti, kot je pisunstvo, cineastika, hedonizem, meditacija, ribištvo, surfanje, kvačkanje in raubšic.

Čeprav AAO internetni forum ob konicah beleži tudi po 5 prispevkov na teden, se vseeno spodobi, da se občasno vidimo v živo. V te svrhe je bila v soboto, 16.12., organizirana imenitna Akademska neprisiljena turistovska veselica s plesom v Frischaufovem domu na Okrešlju. Udeležba je bila množična, iz svojih lukenj so prilezli tudi tisti, ki so sicer vzvišeni nad gostilniškim četrtkovim druženjem. V dopoldanskem času so zagreti tečajci odšli na rekreativni pohod na Savinjsko sedlo, par starejših pripravnikov in žar mojster Črt pa so se v kolektivnem pregonu na Zlatoroga najbrž malo izgubili, saj se je izkazalo, da so zlezli prvenstveno smer v Mrzli Gori.

Uradni program se je presenetljivo začel zelo zgodaj, z zgolj dveurno zamudo. Ključna točka dnevnega reda so bile volitve v organe in telesa ferajna. Dosedanji načelnik Tomaž Jakofčič – Jaka je ugotovil, da je nepreklicno osivel in da tudi Džirlo Gigirici losion ne pomaga več. Menda je za to zaslužna nedisciplinirana akademska raja, more se pa za sivenje kriviti tudi participacija določene članice AO Matica. Poleg vizualne dimenzije je El comandanteugotovil, da je svoj staž načelnika začel tam enkrat v času kubanske revolucije in je sledil zgledu companerosa Fidela in se je odločil prepustiti vladanje mladim, preverjenim kadrom. Kandidat za načelnika je bil Miha Habjan, protikandidat pa Habjan Miha. Demokratično smo s 110% podporo izvolili za novega načelnika Habjanovega Mihata. Kak vzdržani glas gre pripisati dremanju ali držanju piva. Potem je sledila izvolitev predsednika Akademskega PD, ki je v bistvu bolj protokolarna funkcija. Predsednik PD (interno: “Direktor”) hodi na otvoritve planinskih domov v lasti ferajna, občasno se pokaže na TV, prvi si lahko ogleda nove tečajnice, na pikniku mu je postreženo posebej, ipd. Tudi tukaj ni bilo dileme, naš direktor Matej Kovačič je še mlad, svež in čil in tako ostaja v direktorskem fotelju. Po Titu Tito. Bajčeva Katja (interno: “tamlada Tajnica” ali “Šefica”) se je v enoletnem mandatu izkazala za zanesljivega in zvestega apartčika in tudi ona ostaja na čelu birokratskega aparata. Osiveli ex-El comandanteje dobil odpravnino v obliki knjige in vrtnice, tam od šanka je prišlo tudi nekaj idej za dodelitev naziva maršal.

Vodja letošnje alpinistične šole bo Primož Kogovšek. Poleg doslednega izvajanja republiško predpisanega kurikuluma, ravnatelj tov. Kogovšek meni, da gre za naravnost škandalozen pojav v naši alpinistični šoli, da samske tečajnice ostanejo samske še naprej. In to se ne sme dogajati v prihodnje. More se sicer to prikazati kot našo obzirnost in galantnost do dam, dr. Rugelj bi verjetno podal kako drugo razlago, lahko pa se čisto po domače reče, da smo malce smotani in da se premalo zalagamo na tem področju. Po drugi strani pa je res, da po svetu hodi kar nekaj dece in poročnih prstanov, zraslih na ferajnovskem zeljniku. Ker je delovanje našega AO povezano z zelo težkimi odločitvami, se je sklenilo, da bo odločitve sprejemalo kolektivno vodstvo, nekakšna vlada narodne rešitve oz. revolucionarni svet. Zbranemu občestvu je počasi popuščala koncentracija, soparina v sobi je povzročala nebrzdano žejo. Zelo na hitro smo potrdili zelo pomembno funkcijo žar mojstra, ki jo bo še naprej opravljal maestro Reberšak chefČrtomir. Jaz, Boštjan Virc, sem neprotokolarno kvasal o pomenu zimske smučarske turistike za krepitev duha in telesa. Po hitrem postopku so mi zaprli usta s tem, da so me izvolili za predsednika turnosmučarske sekcije. Prav mi je. Pa bi držal jezik za zobmi.

Potem je bilo nekaj govora o financah, o plasiranju naših milijonov, prerekali smo se glede dividend in obresti, pa nekaj se je omenjalo odprave in projekte… Zgolj zaradi reda se je tradicionalno omenjalo bilten in društvene prostore. Bežno se je ošvrknilo dvorne spletke, ob katerih so predvsem dvorjanke zastrigle z ušesi in zasikale z jeziki, ampak to sodi k vsaki dobri družini. Grill maestro Črt se je zarotniško odpravil pred kočo, mi pa smo skozi diase lezli po pleši Lenina in plezali v Patagoniji, Ameriki in Himalaji.

Kot sem omenil v uvodu, na našem odseku gojimo svetlo tradicijo askeze in samoodrekanja. V tem kontekstu so jurišniki zvlekli na Okrešelj deset kilski žar, deset kilsko plinsko bombo in osemnajst kil mesa, morebiti tudi kak funt proviatna več. Toni je prinesel na hrbtu sod piva. Sfaka čast. Del mesa je prispeval novi ravnatelj Kogovšek iz svojih kolin, iz katerih kani kmalu nositi v pokušino svoje salame. Maestro Reberšak se je vrtel okoli kotla, s cepinom po prstih tolkel požrešneže, ki so svoje nemarne šape stegovali v cvrčečo mast, dostojanstveno sprejemal pohvale, v silni vročni tupatam srknil požirek piva. Le novemu načelniku je dovolil predčasno konzumacijo prvih čevapov. Stari načelnik je pa moral po tanovem skupaj z ostalim akademskim plebsom potrpežljivo čakati v vrsti. Med drugo in tretjo rundo so vegetarjanske deklice nekako izsilile cvrtje nekih buč in podobnega sadja, ki jih je Črt milostno vrgel v od mesa napojeno maščobico. Skratka, to je bil le začetek razposajenosti, ki je verjetno niti nima smisla opisovati, saj gre za univerzalne vrednote vseh slovenskih alpinističnih odsekov. Lov na Zlatoroga je bil odprt do ranih ur.

Zjutraj oz. dopoldne smo z utrujenimi pogledi v osvežilnem dežju odhlačali v dolino, par grebotov pa je odsoplo nekam v meglo proti Savinjskem sedlu.

Boštjan Virc
kronist AAO

KOMENTARJA:

Matija Klanjšček, 20. 12. 2006

He, he, odlično!

Čestitke starim in novoizvoljenim organom, predvsem pa vzpodbuda kronistu Boštjanu, da čimvečkrat obelodani tovrstne sočne literarne mojstrovine. Močno prispevajo k dvigu razpoloženja in ubijanju na trenutke dolgočasnih službenih minut 🙂

Andrej Stritar, 20. 12. 2006

Prijetno sem bil presenečen, ko so me skrbni bralci teh strani opozorili, da se moje ime pojavlja kar v uvodu pomembnega prispevka o najpomembnejšem ferajnu naše srenje. No, ko sem stvar prebral, sem pomirjeno ugotovil, da sem si ne vem zakaj prislužil celo vlogo pozitivnega fosila iz nekih davnih časov. Vse kar je napisano o meni in o zgodovini AAO pač drži – res sem svojo kariero raznoraznih nazivov, titul, funkcij in kaj vem še česa začel davnega leta 1974, ko sem od Janeza Zupanca prevzel vlogo gospodarja društva. To je pomenilo, da sem moral dvakrat na teden, v torek in četrtek, odpreti okno med hodnikom in nekakšno čudno špajzo tam v Kazini, v kateri smo imeli spravljeno našo opremo. V tistih časih je bilo vse pač svinjsko drago, nedosegljivo za žepe navadnih študentov. In smo imeli tam nekaj vrvi, pa Monclerje (nekakšni vestoni), pa slonove noge (kratka spalna vreča, ki je bila pravzaprav v kompletu z Monclerjem), pa neke take velike spalne vreče, ki so jih delali nekje v Vojvodini in celo manjšo knjižnico. Jaz sem pa bil tisti glavni, ki se mu je bilo treba prikupiti za boljši kos opreme. Seveda je veljalo, da so imeli bolj enaki (beri stare kajle) večje pravice (beri nove vrvi) kot pa sveži pripravniki. Svet je pać že od nekdaj urejen v skladu z Živalsko farmo.

Moja kariera na AAO se je končala po dobrih treh letih, ko sem uspel speljati takratno tajnico Urško in me je k sebi prijazno povabila JNA. Ko sem leta 1978 odslužil, pa sem bil že zaposlen inženir, pričakujoči očka, na društvu pa so že zavladali dve leti mlajši smrkavci, ki so mene in Uršo že gledali kot pretekli čas. Nekaj let sva se še trudila in enkrat letno uspela najti kakega tajnika, da nam je dal znamkice pravega društva, potem pa je bilo lokacijo dotičnežev že tako težko odkriti, da sva se “prodala” drugam … Ampak v duši sva pa seveda še vedno pri svojih koreninah!

Skratka, AAOju želim še vsaj nadaljnjih sto let konstantnega propadanja. Iz poročila o občnem zboru sklepam, da je jedro zdravo, duh preživetja prisoten in me za svetlo prihodnost sploh ne skrbi!

Andrej Stritar

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja