Slovenec, 4. april 1937

Tržič, 2. aprila 1937
Srce mi narekuje, da bi te-le besede govoril ob belem grobu na pobočju Storžiča ali pa ob odprtem črnem grobu na tržiškem pokopališču — a to so opravili že drugi. Skoraj nisem mogel verjeti, da je to resnica, še na pustno nedeljo, ko sem užival svoj dopust na Kofcah, smo bili skupaj, vsi zdravi in veseli. Še sedaj Vas vidim, Vinko in Miro s tovariši, kako ste privozili na smučih doli od evharističnega križa mimo Primožičeve koče do kapelice, kjer ste obstali kot pribiti in sklonili ste svoje glave k pobožni molitvi pri sv. maši. Kolikokrat ste me svoj čas spraševali, katero nedeljo bi mogel z Vami na planine, da bi mogli biti pri sv. maši; ko sem tu in tam le mogel z Vami, kako so Vam žarele oči in kako so se smejala srca, da ste mogli že ob sobotah otresti tovarniški prah in odhiteti v prelepi planinski svet.
Ste pa tudi bili planinci, kakršnih malo poznam: mladi, zdravi, vedno veseli, včasih dobrodušno razposajeni, a nikdar predrzni ali nespodobni. V Vaši družbi in v družbi Vaših prijateljev je tudi duhovnik lahko vedno bil. Nikdar ni bilo slišati iz Vaših ust kletvine ali nespodobne besede, nikdar se ni v Vaši druščini sramotila ženska čast, nikdar med Vami ni bilo pijančevanja. Ljubili ste naše planine, spoštovali ste jih in plemenito ste varovali njihovo dostojanstvo. Ni danes čas za to, da oživljam vse one lepe spomine, katere smo skupno doživljali na planinah. Velikokrat smo se srečavali tu in tam, a največkrat pa tam v moški kapeli tržiške župnijske cerkve in tam v onem kotu, kjer še danes stoji nekdanja moja spovednica; ob prvih nedeljah in še drugikrat ste se med drugimi vrstili tudi Vi …
»Na Fabriki« je rastel nov mladi rod, tu je rastel, na planinah se je zabaval in utrjeval, a pri obhajilni mizi je dobival moč, da je ostal zdrav in kreposten, katoliški in slovenski. Že je stegal marksizem svoje roke tudi v to delavsko naselbino, ko sta se dvignila tam Pepek in Rudi in zbrala sta fante ter jih tovariško vodila na planine. Sama sta jih učila z zgledom prave ljubezni do Boga, do mater in planin, a moževal je med njimi Vinko; lepe spomine na prijateljske izlete in sestanke je pa spretno lovil v svoj fotografski aparat Zdravko. Katoliška delavska pomlad je rastla po Tržiču in pričela je poganjati lepe kali tudi »na Fabriki«.
O, kje ste sedaj deveteri teh cvetovi Večkrat ste me klicali v svojo sredo, ko sem bil dobrih pet let med Vami, pa se nisem mogel vedno odzvati — v teh dneh ste me poklicali na svoj pogreb. Ne bi mogel priti, pa je naneslo, da so me poklicali na očetov pogreb in med potjo sem zvedel za Vašo smrt. Prišel sem, da Vas še enkrat vidim in še enkrat pozdravim, a Vaše ustnice so onemele, žar Vaših oči je zamrl in Vaša mladostna lica so smrtno bleda. Še celo Vaši tovariši, ki so še živi, so nekam onemeli, njihov pozdrav je kratek in žalosten. Pripravili so Vam ležišče med zelenjem in obilnim cvetjem, da je tako kontrast še večji. Tudi pomlad, ki je doli na jugu vsa v najlepšem cvetju, se je tu zaustavila in zakrila je prekrasne planine z žalujočo meglo.
Štirje ste danes na odru, dva sta legla pred Vami v grob, tri še krije beli grob pod Storžičem. Vprašujejo Vas, zakaj ste se podali na pot. Vprašujejo in celo obsojajo Vas nekateri, zakaj ste odšli od doma. Ali naj Vas tudi jaz obsodim? Ne, tega ne morem! Ako nekateri predrzno sprašujejo, zakaj ste šli in zakaj Vam je bilo to dovoljeno — smem pa tudi jaz v Vašem imenu vprašati: Ali bi bilo bolje, da bi hodili ta dan od gostilne do gostilne, da bi popivali, kleti, krokali, se pretepali, nečistovali …
Prijatelji, jaz Vas ne obsojam. Bili ste morda malo predrzni, malo preveč korajžni, toda v zdravi mladosti ste rasli med ponosnimi planinami in zrasli v samozavestne in značajne fante; jaz Vam te samozavesti ne zamerim. Lahko bi še naprej vpraševal, zakaj se ni plaz utrgal pol ure prej, ali pol ure pozneje, ampak se je moral utrgati ravno v trenutku, ko ste prišli na ono usodno mesto, pa tudi božje Previdnosti ne bom sodil. Vaša mlada telesa so našla v belem grobu smrt, a Vaše čiste duše so se dvignile pred božje obličje. Vsemogočni Vam bodi milostni Sodnik in prepričan sem, da bo tudi dober Plačnik.
Stojimo ob Vašem skupnem grobu, gledamo Vašo veselo preteklost, potrti nosimo kruto sedanjost in z negotovostjo se oziramo v bodočnost. Pa nas ta nesreča ne sme streti in ne bi lepo počastili Vašega spomina, če bi ob Vašem grobu popolnoma onemeli in obupali. Ve ste vedno z bistrim in jasnim pogledom gledali v bodočnost. Vedeli ste, kaj hočete in zakaj se borite. Ljubili ste naše planine, v njih iskali razvedrila in zdravja, pa tudi varovali ste njihovo dostojanstvo in nastopali ste povsod kot plemeniti planinci. Kot delavska mladina ste se oprijeli načel krščanstva in ta načela ste povsod izpovedovali in po njih ste uravnali svoje mladostne korake. Ljubili ste svojega Boga in ste se pri obhajilni mizi z Njim krepčali. Ljubili ste svoje matere, ljubiti svoj narod in se borili v delavskih organizacijah za krščansko prosveto, pravico in ljubezen. Odšli ste po plačilo, odšli ste mladi, nam pa ste pustili lep spomin, ki bo še dolgo živel v dušah vse tržiške delavske mladine, a še posebej »na fabriki« v dušah Vaših tovarišev.
Mnogo so izgubili z Vami potrti svojci. Mnogo je zgubila z Vami tržiška planinska in športna društva, in še več je izgubila z Vami tržiška katoliška delavska skupnost, zakaj Vi ste bili v tej skupnosti potrebni borci in v tem pomenu je Vaša smrt tudi velika izguba za ves naš narod. Pa bo Vaš skupni grob vsem preostalim Vašim tovarišem in mlademu tržiškemu rodu tiha šola, kamor se bodo hodili učit prave ljubezni do planin, pa tudi ljubezni do Boga in fantovskega poštenja. Prepričan sem, da Vam bo delavska katoliška mladina v Tržiču postavila nagrobni spomenik v svojih dušah s tem, da bo ob svetlobi Vašega zgleda in čistega spomina ostala verna svojemu Bogu, svojim materam, svojemu stanu in narodu, da se bo požrtvovalno borila za pravice katoliškega delavstva, da bo iskala okrepčila v veri pri obhajilni mizi in lepega razvedrila v onih planinah, kjer ste Vi po volji božji znali usmerjati svoj korak. Mrtvi ste, a duh Vaš, Vaša požrtvovalnost Vaša ljubezen in Vaše poštenje bo živelo naprej v Vaših prijateljih. Vi ste svoje delo dovršili, ne boste mi zamerili, ako se Vam zato zahvali tudi Vaš nekdanji kaplan Viktor Zakrajšek.