Slovenec, 4. april 1937
Podružnica SPD v Tržiču o nesreči pod Storžičem
Ker se v javnosti pojavljajo vprašanja, kdo je kriv strašne nesreče pod Storžičem in je bilo omenjeno, da podružnica SPD v Tržiču ni v prvih trenutkih nesreče napravila svoje dolžnosti, smo primorani podati sledeča pojasnila: Odbor SPD je na svoji seji dne 1. 12. 1936 sklenil, da podružnica kupi pokal za smuško tekmo pod Storžičem z namenom, da se s Storžičevim kraljestvom, ki je sicer tako veličastno, pa vendar širši javnosti malo znano, upoznajo tudi tujci, ki glasom statistike do sedaj niso posečali teh planin. Ker dolgo časa ni bilo primernega snega, se je tekmovanje zavleklo do velikonočnega ponedeljka. Ta dan je bil primeren tudi vsled tega, ker v bližini tekem ni bilo napovedanih. Tudi so ravno pred mesecem številni navdušeni smučarji iz delavske naselbine »Fabrike« korporativno pristopili k SPD podružnici Tržič, z namenom, da tvorijo samostojni smučarski odsek pod predsedstvom Plajbesa. Sami so imeli že medsebojne tekme 19. marca popoldne na Kofcah, pač po načinu, kakor so jih prirejali že več let. Ko so zvedeli ti smučarji za sklep seje SPD od 2. 12. 1936 so stalno vpraševali, kdaj bodo to tekmo izpeljali.
Prišel je tako usodni veliki ponedeljek. Nekateri so prispeli pod Storžič že na Veliko noč z namenom, da si ogledajo teren in se čim bolj pripravijo na tekmo. Drugi pa so prišli na sam dan tekmovanja. Proga je bila določena: Škarjev rob, preko velikega plazu, pod stenami do koče. Ko so funkcijonarji proučili vremenske prilike in jih primerjali s progo, so se odločili, da se tekma preloži. To so sporočili tudi tekmovalcem. Vodja smuškega odseka in vsi njegovi tovariši, dobri smučarji, so bili odločno proti predlogu, da se tekma preloži. Govorili so, da, če jim ne pomagamo, bodo tekmo sami izpeljali, ker nas druge itak rabijo le za formalno Izpeljavo tekme. Šalili so se celo iz tekmovalcev, ki so odobravali odredbe funkcionarjev. Funkcionarji videč, da jih ne smejo pustiti na progo, ki je bila prvotno določena, so skupno določili novo progo, na kateri je vsaka nevarnost izključena. Pomaknili so gornji dve tretjini proge proti severni strani. Za krmarja so izbrali pok. Kostanjevca Zdravka, najčeščega obiskovalca Storžiča in najboljšega poznavalca Storžičevih smuških planot, za štarterja pa g. Primožiča Avgusta, izkušenega smučarja in dobrega poznavalca vremenskih in terenskih prilik.
Odšli so torej na Start. Vodil jih je Kostanjevec in takoj mu je sledila prva partija. Ko so prišli do takozvanih »Škarjic« (nad katerimi se je ustavil usodepolni plaz), je po krajšem prerekanju dosegel pok. Plajbes R. da so, mesto da bi šli po novo določeni progi, zavili naravnost ob žlebu proti Nagelnovim čerem navzgor, češ da je ta proga tudi primerna za tekmovanje. Da so mu drugi rajši sledili, je sam stopil na čelo in vodil kolono dalje prav do vrha. Ta odstop od določene proge je bil usodepoln. S tem so si preložili start k Nagelnovim čerem, pri čemer so nujno sprožili sneg, ki je povzročil plazove in to radi lege Nagelnovih čeri, kar je razvidno na licu mesta.
Čez kaki dve uri, ko so odšli od koče, je privozil na cilj tov. Valjavec Jože. Misleč, da je že prlvozil kot tekmovalec, smo celo naznačili njegov čas. Šele ko je zletel skozi cilj, je za vpil: »Plaz je vse zasul.«
Vprašali Bmo ga: »Kako in kje?« V zmedenosti je odgovoril, da jim samo glave gledajo ven in da naj hitro gremo gori. Bilo nas je na cilju kakih 6, ki smo se takoj odpravili na mesto nesreče. Kramarja Roka pa smo poslali v Lom in Tržič po pomoč, čeprav smo smatrali, da nesreča ni huda, ker se nam je zdelo nemogoče, da bi se na progi, ki smo jo določili, zgodilo kaj posebno hudega.
Reševanje: Ko smo prišli na plaz, smo pregledali takoj teren in iz snežnega objema smo z bridkostjo oteli trupli pok. Ovseneka in Plajbesa. Žal nobenemu teh dveh ni bilo mogoče vdihniti življenja v kljub velikemu prizadevanju. Pokojni Ovsenek je bil komaj 30 cm pod snegom in je bil rešen pol ure po katastrofi, ne smrtno pobit, pač pa po izjavi zdravnika zadušen. Enako je bil tudi Plajbes Rudolf rešen že čez poldrugo uro, a je bil tudi zadušen. Nesmiselno je torej govorenje, da bi takojšnja večja pomoč mogla še rešiti kakšno iivljenje. To sta potrdila tudi oba navzoča zdravnika gospoda dr. Pance in dr. Premrov, ki sta pozneje došle reševalce svarila pred nevarnostjo novih plazov. Došli reševalci (med drugimi gasilci iz Loma, — kateri so že bili na plazu) so bili pripravljeni na požrtvovalno delo, a ta okolnost jih je od nočnega dela odvrnila. Isti večer je bil telefonično iskan reševalni odsek SPD v Ljubljani, ker pa ni bilo mogoče dobiti zveze je zastopnik podružnice SPD Tržič, obvestil ljubljansko policijo z nalogom, naj takoj sporoči nesrečo na merodajna mesta, kar je bilo tudi obljubljeno. Že od vsega početka in še sedaj je podružnica SPD storila svojo dolžnost, kar priznajo svojci pokojnikov in vsi očividci in reševalci, zato pač upravičeno prosimo, da neinformirani ne mečejo kamenja na nas, ko že itak težko občutimo veliko nesrečo, ki je poleg svojcev tako bridko zadela tudi nas.
Tržič, dne 8. aprila 1937
Podružnica SPD Tržič
