Gorenjski Glas, 8. april 1997
Obujeni spomini o reševanju v gorah
Na jubilej postaje GRS Tržič so pripravili razstavo reševalne opreme in dokumentarnega gradiva ter proslavo, kjer so podelili priznanja za delo.
Tržič, 8. aprila Pred šestimi desetletji v plazu pod Storžičem ugasnila življenja devetih tržiških smučarjev. Tragedija je bila povod za ustanovitev reševalnega odseka v Tržiču, je v govoru pred paviljonom NOB spomnil izredni član GRS Marjan Salberger.
Kot je ugotovil načelnik postaje Anton Kralj na proslavi v bistriški šoli, je žalostni dogodek pomenil začetek nečesa novega. Danes je v postaji 28 aktivnih reševalcev in dva pripravnika.
“Gore obkrožajo Tržič, zato ni čudno, a se prebivalci že dolgo navdušujejo za planinstvo, alpinizem in smučanje. Žal majo te dejavnosti poleg svetlih tudi temne plati. Nesreče v gorah so povzročile ustanavljanje reševalnih skupin. Podružnični odbor SPD je že v tridesetih letih razpravljal o ustanovitvi reševalnega odseka v Tržiču. Priprave na ustanovitev je pospešila tragedija pod Storžičem,” je spomnil obiskovalce razstave ob 60-letnici postaje GRS Tržič njen izredni član Marjan Salberber. Prireditev, na kateri si bo moč gledati v paviljonu NOB do 14. aprila 997 nekdanjo in današnjo reševalno premo ter dokumentarno gradivo o reševanjih v gorah, je odprl starejši Marjanov brat Nadislav Salberger, starosta tržiških gorskih reševalcev. Kot je ovedal za naše bralce, je bilo pred šestimi desetletji marsikaj drugače tudi pri reševalcih. Pri njih sta vladala disciplina in ubogljivost, vajeni pa so bili trdega dela. Takrat so uporabljali svoje vrvi, kline, vponke in tudi obutev sinovi ter obleko. Sedanji rod reševalcev, med katerimi so tudi Rožičevi njegove sestre, je veliko bolje opremljen in izurjen.
Tisti, ki rešujejo norce
“Žalostni dogodek pod Storžičem pomenil začetek nečesa novega,” je ugotovil načelnik postaje GRS Tržič Anton Kralj v govoru med proslavo v bistriški šoli, kjer so se zbrali poleg domačinov tudi gorenjski in avstrijski gorski reševalci ter predstavniki ministrstva za notranje zadeve, Slovenske vojske, občinskega vodstva in raznih organizacij. Opisal je dosedanji razvoj postaje, ki deluje na enem najbolj ogroženih področij v Sloveniji zaradi snežnih plazov, narašča pa tudi število drugih nesreč v gorah. Žal je prav lani postaja dosegla žalosten rekord, saj se je s 13 reševalnih akcij vrnila s tremi mrtvimi ponesrečenci v gorah.
Povezovalec programa Janko Ropret je načelnikove besede pospremil z znanim rekom, da gora ni nora, ampak je nor, kdor gre gor. Kot je sam dodal v spoštljivem tonu, so še bolj nori tisti, ki gredo reševat te norce. Poleg planinstva in alpinizma se je v gorah razmahnilo tudi ekstremno smučanje, zmajarstvo, padalstvo in še kakšna nevarna dejavnost, v kateri človek hitro prestopi mejo. Čez hip ga več ni; v vsakem primeru pridejo ponj reševalci. Danes je v tržiški postaji GRS kar 28 aktivnih reševalcev, ki jim pomagata tudi dva pripravnika. Poleg štirih instruktorjev in dveh zdravnikov imajo vrsto članov, ki so usposobljeni za helikoptersko reševanje, miniranje plazov in reševanje iz snega. Kot je Tržičane pohvalil namestnik načelnika GRS Slovenije Janez Brojan, je postaja ena najbolj aktivnih ne le pri reševanju, ampak tudi pri drugih dejavnostih. Zato si je plakete GRS zaslužilo 42 dosedanjih članov in 15 sodelavcev postaje, na svečanosti ob 85-letnici GRS Slovenije pa bosta prejela zlati častni znak PZS Filip Bence in Peter Rožič ter srebrni znak Janez Kavar in Stane Sova.
Spominska darila so slavljencem izročili reševalci iz Celovca in Borovelj ter planinci iz Mojstrane in Križev. S planinsko pesmijo so jih obdarili bratje Zupan in citrar Marjan Zupančič.
Stojan Saje
