Gorenjski Glas, 8. april 1997
Piše: Andrej Štremfelj
V Ghuso, prvo od obeh vasi, sva z Markom prispela sredi popoldneva. Razburjenje prebivalcev zaradi prihoda tujcev se še ni povsem poleglo. Okrog naju se je takoj nabrala gruča radovednih ljudi, predvsem žensk, otrok in mladine. Zvedavo so naju opazovali, se glasno pogovarjali in smejali. Midva sva v najina objektiva nalovila nekaj zanimivih portretov. Tako kot v spodnjih vaseh ljudje tudi tukaj niso imeli nič proti fotografiranju. Se več, celo dalo se jim je dopovedati, naj ne gledajo naravnost v objektiv, čeprav se je bilo nenaravnemu obnašanju bolj težko izogniti.
Vas je bila že na prvi pogled precej revnejša kot katera koli druga, skozi katere smo šli prejšnje dni. Hiše so sicer zidane iz kamenja, prostori v notranjosti pa so nizki ter zelo mračni, zakajeni in zatohli. Imel sem občutek, kot bi jih težke strehe prekrite z velikimi kamnitimi ploščami, tlačile k tlom. Vas nima primitivnega vodovoda, ljudje pa so umazani in raztrgani. V primerjavi s spodnjimi vasmi, pa čeprav so oddaljene le dan hoda, je bil to popolnoma drug svet.
Med obiskom sva bila priče nenavadnemu dogodku. Česa takega v vseh letih hoje po Nepalu še nisem doživel. Sredi veselega razpoloženja, ki je vladalo v gruči okrog naju, je prihrumel oče nekega fanta in ga začel na ves glas zmerjati. Očitno mu ni bilo všeč, da je sin zapravljal dragocen čas s prodajanjem zijal okrog tujcev. Fant je zlezel v dve gubi in prestrašen stekel proti domači hiši. Oče se je pognal za njim, spotoma pograbil velik kamen las ušel in smuknil skozi nizka vrata v hišo, in ga zalučal za nesrečnim otrokom. Ta je le za kamor se je kmalu preselilo tudi očetovo rjovenje. Za deželo, kjer nisem še nikdar videl, da bi kdo grdo ravnal z otroki, je bilo vse skupaj res nepričakovano. Ljudje so za nekaj časa utihnili, potem pa nadaljevali, kot bi se nič ne zgodilo. Midva pa sva s slabimi občutki na hitro zapustila vas.
V Shitiju, zadnji vasi na naši poti, so pozno popoldne nosači že pošteno godrnjali. Po njihovem mnenju je bila etapa predolga, in so se namenili prenočevati kar v vasi. Kuhinja in večina članov odprave z nekaj nosači so bili le daleč naprej, brez potrebne hrane in šotorov ter spalnih vreč za prenočevanje. Precej časa in pregovarjanja je bilo potrebno, da smo kuhinjo spravili kakih petnajst minut nazaj, nosače z najpomembnejšimi tovori pa kake pol ure naprej. Večina nas je tako prenočila na dvorišču šole, ki je bila zadnja zidana stavba na poti do baznega tabora. Večerja je bila pozna, zato pa je, zaradi napornega dne toliko bolj teknila.
Jutranji odhod se je zavlekel v dopoldne. Kadar nosači zapustijo naseljene kraje, se vedno obotavljajo. Tokrat so vedeli povedati same grozote o poti, ki je bila pred nami. Pragozd jim je buril domišljijo, nekaj zares, nekaj pa zato, da bi prestrašili tudi nas in zaslužili kako rupijo kot dodatek na nevarno delo. Iz vasi so pripeljali dva vodnika. Eden je bil celo oborožen s starinsko puško, katere bi bil vesel vsak zbiralec starega orožja. Tudi Boštjan, ki je bil tu na izvidnici, nam je predstavil naslednji etapi kot zelo naporni, kot hojo po popolni divjini.
Pozno dopoldne smo res zapustili zadnje krpe obdelane zemlje in se preko mostu podali v pragozd. Na naše presenečenje je bila pot zelo široko izsekana in dobro uhojena. Pravi koridor skozi goste šope bambusa in redka vendar ogromna drevesa listavcev najrazličnejših vrst bil res edini znak človekove prisotnosti v tem prvobitnem naravnem okolju. Ozki in zarasli soteski ob reki smo se ognili v širokem loku visoko v pobočje. Zaradi poznega odhoda je nosače, posebej tiste počasne, ponovno lovila noč.
