O alpinizmu z Dragom Kavnikom

»To je notranja sila«

Večer, 14. marec 1983

Drago Kavnik, vodja alpinistične šole pri AO PD TAM: »Zame je vsak vzpon, težak ali lahek, preiz­kus moje telesne in duševne pri­pravljenosti.«

»Lepota alpinizma je v tem, da ga je nemogoče spremljati od zunaj z njim je treba živeti, da ga lahko razumemo,« se je nasmehnil Drago Kavnik, alpinist, dolgole­tni predsednik planinskega dru­štva TAM iz Maribora, sedaj vodja alpinistične šole pri alpini­stičnem odseku planinskega dru­štva TAM, ko sem ga vprašala, kaj je zanj alpinizem.
Sam si ne zna razložiti, kaj ga žene v steno, zakaj se odpravi v višino, da prsti iščejo skalne raz­poke za oprijem, zakaj se podaja že leta v negotovost navez, krhkih in zahrbtnih, krušljivih skalnih predelov. Je pri tem ob vsakem plezanju alpinistovo življenje na »vrvi«?
»Nikakor ne,« meni Drago Kavnik »Ljudje, ki niso nikoli občutili lepote gora, privlačnosti plezanja, tega ne morejo razu­meti, ne vidijo smisla plezanja po goli skali. Nekateri si to razlagajo kot alpinistovo samodokazovanje, da je močan, da zmore nekaj, česar ne zmore vsak. Zame je vsak vzpon, težak ali lahek, preizkus moje telesne in duševne pripra­vljenosti.«
»Sicer pa je želja po plezanju tesno povezana z gibanjem v na­pravi, le na drugačen način, kot to počne večina ljudi, planincev in neplanincev. Kdor ne ljubi nara­ve, ne more biti alpinist, brez dvoma pa tudi ne planinec,« je prepričan Drago Kavnik.

Kako je postal alpinist, kako je sploh mogoče postati alpinist?
»Ko sem odslužil vojaški rok, pravzaprav nisem vedel kam s prostim časom, v hribe pa me je vleklo že od nekdaj. Leta 1966 sem se vpisal v alpinistični odsek planinskega društva TAM. Od takrat so gore del mojega življenja.«

Alpinistična šola
Šolanje alpinista traja dve leti, in v tem šolskem letuje v alpini­stičnem odseku planinskega dru­štva TAM vpisanih dvanajst te­čajnikov. Prvo leto so kandidati tečajniki, ki poslušajo teoretična predavanja s 17 različnih tematskih področij. Potem se začne praktični del. Pod pohorsko vzpenjača so prvi treningi, po enem letu opravi tečajnik izpit za pripravnika. To pomeni, da si je pridobil dovolj znanja, da lahko gre z bolj izkušenim pripravni­kom v steno. Šele po dveh letih lahko bodoči alpinist opravlja iz­pit za člana alpinističnega odseka – pogoj za to pa je določeno šte­vilo vzponov: približno 35. med njimi mora biti pet zimskih.

»Zanimanje za alpinistično šolo je veliko, toda zaradi resnosti šolanja odstopijo po določenem času vsi, ki niso pripravljeni trdo delati. Biti alpinist pomeni biti dosleden, natančen. Najmanjša napaka, površnost lahko pomeni smrt, pomeni pa tudi ogrožanje življenja soplezalcev.«
Mladinci-planinci so kadrov­ska baza za pomlajanje članov alpinističnega odseka. Že v mladih letih se mora izoblikovati od­nos do narave, da se lahko pozneje oblikuje odnos do alpinizma. Malo je alpinistov, ki niso tako zrasli v ljubitelje skalnih sten,« meni Drago Kavnik. Spodbudo alpinista za napore, ki ga čakajo v visokih gorah, je moč iskati le v zelo čustvenem odnosu do narave.

Kaj je alpinizem
Nekomu, ki se ne ukvarja z alpinizmom, je zelo težko raz­ložiti, kaj je alpinizem: pove­dati alpinistom, kaj je alpini­zem, pa je povsem nemogoče.
Stanislav Gilič

Torej mora imeti človek naravo dovolj rad, da so napori pri teža­vnih vzponih čisto v ozadju. Kdor tega odnosa ne zna vzpostaviti, kaj hitro zapusti alpinizem.
»Do krize pride, če je alpinist slabo pripravljen na vzpon. Toda krize doživi vsak alpinist. Dobra kondicijska pripravljenost, če imaš za težavnostno stopnjo iz­brane plezalne poti dovolj izku­šenj, pomeni, da si tudi psihično dovolj pripravljen. To je še pose­bej pomembno za vzpone v težjih razmerah, največkrat vremenskih,« razmišlja Drago Kavnik.
»Preden začne alpinist plezati, je skoraj vsakemu nekako tesno. Toda le z veliko treninga si lahko pridobiš samozaupanje, si utrdiš moči. Ob koncu poletja je nava­dno alpinist toliko pripravljen, da ob pogledu na steno le-te ne čuti kot sovražnika, ampak kot prija­telja.«

Veliko je pri plezanju odvisno od opreme. Ustrezna oprema ohranja v alpinistu občutek var­nosti, kar je v psihologiji alpiniz­ma eden od dejavnikov pri po­jasnjevanju psiholoških kriz.
»Plezalna oprema je dandanes draga, pri nas je celo skoraj ni dobiti. Tu vidim edino razliko med alpinizmom in planinstvom,« meni Drago Kavnik.

Planinstvo – alpinizem
Nekateri teoretični raziskovalci človekovega odnosa do narave, pla­ninstva, alpinizma, med njimi je Sta­nislav Gilič, enačijo planinstvo z alpi­nizmom in nasprotno. Alpinizem je le svojevrsten način ukvarjanja z gorami.
Gre za to, posameznik oceni svoje osebne sposobnosti in jih z rednimi vajami utrjuje, ohranja ter da osebnim sposobnostim prilagaja svoje želje.
Tudi krize v steni nastopijo velikokrat zato, ker alpinist precenjuje svoje sposobnosti. Toda privlačnost najlep­še gore bi bila brez športnega duha premajhna spodbuda, da bi se človek lotil naporov, ki neposredno ne pri­našajo nobenih koristi razmišlja, Sta­nislav Gibe v svojih zapisih o alpiniz­mu.
»Zunanja podoba alpinistične de­javnosti riše človeka, ki je pripravljen prenesti velike telesne napore. Alpinist mora nemalokrat imeti celo atletske sposobnosti. Pri nas zožujemo alpini­zem na golo plezanje, planinstvo pa na hojo po gorah. Takšno posploševanje je grobo. Alpinizem ni le plod člove­kove želje po tišini in miru v gorah, je tudi plod naravne človekove želje po spoznavanju. Prav to pa žene tudi planince v gore.« meni Drago Kavnik.
Kako tesno je alpinizem povezan s planinstvom in nasprotno, dokazujejo vzponi planincev. Drago Kavnik med svoje največje planinsko-alpinistične uspehe ne šteje določenega vzpona. »Kar je zame rekordno, je lahko za druge alpiniste le droben vzpon. Po­nosen pa sem na svojo uspelo izpeljano organizacijo odprav planincev na Mont Blanc leta 1978, na Matterhorn leta 1981 (tega izleta seje udeležilo 27 planincev) in na Kilimandžaro v jeseni 1982.
Temu pravim uspeh, ker nam je za te težke vzpone uspelo pripraviti pla­nince, ki nimajo alpinističnega znanja. To in plezanje zaradi lastnega zado­voljstva, ne zaradi kategorizacije in uvrščanja v višji razred alpinistične lestvice – to je zame smisel doživljanja gora,« trdi Drago Kavnik.

Irena Ferluga